Jedro

Nelojalnost ravnanja se presoja glede na okoliščine, zlasti glede na možnosti za lojalno ravnanje, ki jih je imela določena oseba. V postopku ugotovljena dejstva kažejo na to, da je A.A.B. pomagala protifašistični koaliciji in se pri tem osebno izpostavljala nevarnostim. Pomoč protifašistični koaliciji je bila tolikšna, da je glede na omejene možnosti, ki jih je imela za odpor zoper nacistično oblast, domneva nelojalnosti ovržena.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbi, odpravi odločba tožene stranke z dne 5.9.2005 in odločba Upravne enote Maribor z dne 22.11.2004. 2. Ugotovi se, da se je A.A.B., roj. 3.5.1904 v M., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije oziroma SR Slovenije, od 25.6.1991 do svoje smrti dne 12.11.1998 pa za državljanko Republike Slovenije.

3. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 413,10 EUR v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Upravne enote Maribor z dne 22.11.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A.B., roj. D., roj. 3.5.1904 v M., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko in da se od 25.6.1991 do svoje smrti ni štela za državljanko Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na temelju 3. odstavka 63. člena ZDen. Upravni organ je ugotovil, da je bila A.A.B. starejša nemške narodnosti in da je na dan 4.12.1948 živela v tujini. Tožena stranka je pravilno presodila, da je bila članica Kulturbunda in da je bila nelojalna. Da bi se dokazalo nasprotno, so bile zaslišane priče, B.B. ml., J.K. in H.S. Tožeča stranka niti s svojimi trditvami, niti z izjavami prič ni dokazala aktivnega ravnanja ali okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Graja tožeče stranke, da je bila o zaslišanjih prič obveščena šele na zahtevo, da je morala zahtevati vročitev zapisnikov, in da seznama članov Kulturbunda od prvostopenjskega organa ni prejela, ni utemeljena. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da so se zaslišanja prič izvedla ponovno, bila pa je tudi seznanjena z vsebino seznama članov Kulturbunda.

Tožnika navajata v reviziji, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede nemške narodnosti A.A.B. in glede njenega življenja v tujini na dan 4.12.1948 v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prvostopenjski organ naj ne bi ugotavljal, ali je A.A.B. na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ, vključno z dnem uveljavitve novele, 4.12.1948, živela v tujini. Ustavno sodišče je že odločalo v zadevi, ki se je nanašala na ugotovitev državljanstva A.A.B. (št. Up-345/00). V svoji odločbi je Ustavno sodišče RS navedlo, da bo v ponovljenem postopku upravni organ moral upoštevati, da nelojalnost A.A.B. ni obstajala. Upravna enota Maribor tudi v ponovljenem postopku ni obveščala pooblaščenca tožnice o zaslišanju posameznih prič (J.K. in mag. L.D.Š.). Pooblaščenec je zato moral predlagati ponovno zaslišanje prič in zahtevati zapisnike o prvotnih izpovedih prič. Upravna enota se je v svojih dopisih sklicevala na listine, ki pa jih pooblaščencu ni predložila. V več vlogah je bila Upravna enota Maribor pozvana, da predoči dokaz Pokrajinskega arhiva Maribor (seznam članov Kulturbunda), da se bo o njem lahko predlagateljica v upravnem postopku izjavila. Predlagateljica seznama kljub temu ni prejela. Zato je bilo kršeno načelo enakosti strank v postopku pred upravnim organom. Tožena stranka in Upravno sodišče se niso izjasnili glede teh kršitev upravnega postopka. A.A.B. 28.8.1945 ni živela v tujini in je zato pridobila jugoslovansko državljanstvo. V stanovanje A.A.B. so prihajali partizani. Krojač M., ki je bil tam najemnik, je odšel v partizane. Družina A. je skrivala tudi vojaškega obveznika iz nemške vojske, dokler ni našel povezave s partizani. Da ni družina A. nikjer politično sodelovala, je izpovedala J.K. Seznam članov Kulturbunda ni avtentičen, in je rezultat dela povojnih organov v Mariboru. Iz uvoda ni razviden naročnik niti sestavljalci, njihov položaj in tudi podpisan ni. Prvostopenjski upravni organ ne navaja, tega pa ni ugotovilo niti Upravno sodišče, na temelju katerega zaplenjenega nemškega gradiva naj bi bilo sestavljeno navedeno arhivsko gradivo. V seznamu ni podatka o članstvu A.A.B., je le podatek o A.B., S. ul. 26. Ime in priimek v seznamu članov Kulturbunda se ne ujemata z imenom in priimkom A.A.B., drugih podatkov pa v seznamu ni. Nobenega dokaza ni v spisu, da je tožeča stranka sodelovala z okupatorjem. Tožeča stranka je s pričami vseskozi dokazovala, da je bila A.A.B. lojalna državljanka.

Prvostopenjska sodba je bila izdana še v času, kot je veljal ZUS, revizija pa je bila vložena po 1.1.2007, ko je že veljal ZUS-1. Za ta primer ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb. Ker pa se je ves postopek do izdaje prvostopenjske sodbe vodil še po ZUS, je treba tudi dovoljenost na temelju ZUS-1 vloženega pravnega sredstva v korist stranke presojati tako, kot da je bilo vloženo še po ZUS. Revizija je zato dovoljena.

Revizija je utemeljena.

V tej zadevi je bilo sporno, ali je bila A.A.B. ob uporabi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) državljanka FLRJ in LR Slovenije (oziroma SR Slovenije) in kasneje Republike Slovenije.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). K dejanskemu stanju spadajo vse okoliščine zunanjega sveta in duševna stanja. Ker se nacionalna pripadnost kaže navzven, sama spada med okoliščine zunanjega sveta (tako že odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. X Ips 1348/2004 in X Ips 593/2004). Isto velja tudi za stalno prebivališče A.A.B. v tujini na dan 4.12.1948 in za članstvo v Kulturbundu. Teh dejstev torej tožeča stranka v reviziji ne more več izpodbijati.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) je začel veljati na dan 4.12.1948. Z njim je bil dodan 2. odstavek v 35. člen ZDrž. Odločilno za odločitev o jugoslovanskem državljanstvu je torej bivanje v tujini na dan 4.12.1948 (tako npr. odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. X Ips 593/2004). Nepomembno je torej, ali je A.A.B. 28.8.1945 živela na ozemlju sedanje Republike Slovenije. O očitanih kršitvah, kolikor se nanašajo na bivanje na dan 28.8.1945, se zato Vrhovnemu sodišču RS niti ni potrebno izreči, ker na pravilnost odločitve ne vplivajo.

Z revizijo se lahko izpodbija le prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo- ali prvostopenjskim upravnim organom, torej niso neposredno predmet preizkusa. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem pravilno izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako.

Revizija je očitala, da prvostopenjski upravni organ ni obveščal pooblaščenca tožnikov o zaslišanju prič J.K. in mag. L.D.Š., da je tožnik moral zahtevati zapisnike o prvotni izpovedbi obeh prič, ter da prvostopenjski upravni organ ni predložil seznama članov Kulturbunda, čeprav je bil k temu pozvan s strani odvetnika obeh tožnic. O teh kršitvah določb upravnega postopka se naj bi prvostopenjsko sodišče ne izreklo. Te revizijske graje so vse neutemeljene. Upravno sodišče se je do njih jasno opredelilo na str. 4 in zlasti na strani 5 obrazložitve. Z njegovo presojo se revizijsko sodišče izrecno strinja. Zaslišanje obeh prič je bilo namreč ponovljeno v prisotnosti pooblaščenca (l. št. 118 in 119 upravnega spisa). Seznama članov Kulturbunda upravnemu organu ni bilo treba vročati stranki, saj vročanja listin v takih primerih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) ne predvideva. Stranka pa ima vselej možnost vpogleda v upravni spis, prepisovanja ali preslikovanja in ga prepiše ali preslika in na ta način možnost seznanitve z gradivom, na katerem temelji ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku (1. odstavek 82. člena ZUP).

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je Ustavno sodišče RS v odločbi s št. Up-461/01 že odločilo o lojalnosti A.A.B. V navedeni odločbi je namreč Ustavno sodišče RS v tč. 11 zelo jasno navedlo, da "določba 3. odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna. Breme dokazovanja se ... prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja ...". Vprašanje o lojalnosti A.A.B. je bilo torej izrecno puščeno neodgovorjeno.

Pač pa je bilo v tej zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo glede lojalnosti ravnanja A.A.B. Če je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, ravnala aktivno v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, potem je bila takšna oseba lojalna (tako že npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. X Ips 1292/2006, U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004). Vrsta ravnanja v korist slovenskemu narodu in intenziteta, ki sta potrebni za ovrženje domneve, pa sta odvisni od okoliščin, zlasti od tega, kaj je posameznik v položaju, v katerem se je nahajal, lahko storil. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da sta A.A.B. in njen mož pomagala ljudem, ki so bežali pred nemškim okupatorjem. H.S. je izpovedala, da sta M. in A.A.B. starejša skrivala R.S., njenega moža, v svoji hiši. Tam je čakal na vezo, da odide v partizane. Prebežnika je iskala tudi nemška vojaška policija, vendar ga A.A.B. ni izdala. Tudi J.K. je izjavila, da sta zakonca B. pomagala partizanom. A.A. je še izpovedala, da je v stanovanje prišel partizan A.O., ki je iz P. obveščal družino B., da ni razloga za strah. V stanovanje so prihajali tudi drugi partizani, ne le on. Ta dejstva kažejo na to, da je A.A.B. pomagala protifašistični koaliciji in se pri tem osebno izpostavljala nevarnostim. Pomoč protifašistični koaliciji je bila tolikšna, da je glede na omejene možnosti, ki jih je imela za odpor zoper nacistično oblast, domneva nelojalnosti ovržena.

Glede na 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Za ugotavljanje državljanstva je torej potrebno uporabiti tudi predpise, ki so veljali še pred uveljavitvijo ZDRS, čeprav ti sedaj ne veljajo več. K tem predpisom spadata zlasti Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ; Ur. l. DFJ, št. 64/45) in ZDrž. Ker je že bilo ugotovljeno, da je bila A.A.B. državljanka Kraljevine Jugoslavije, je na temelju 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ pridobila državljanstvo DFJ, slovensko državljanstvo pa na temelju 1. odstavka 37. člena istega zakona. Obe državljanstvi je glede na 1. odstavek 35. člena in 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ obdržala z učinkovanjem od 28.8.1945. S 25.6.1991 je pridobila državljanstvo Republike Slovenije (39. člen ZDRS).

Revizija je utemeljena iz prej navedenih razlogov. Ker pa je bilo v zadevi sami dejansko stanje dovolj ugotovljeno, je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odpravilo drugo- in prvostopenjski upravni akt in s sodbo samo odločilo v stvari (1. odstavek 94. člena in 1. odstavek 65. člena ZUS-1).

Revident je zahteval povrnitev stroškov za sestavo revizije in sodne takse, vključno z 20% davka na dodano vrednost. Do povrnitve sodne takse ni upravičen že zato, ker ni izkazano, da bi mu tak strošek nastal. Upravičen pa je do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 750 odvetniških točk in davka na dodano vrednost (1. odstavek 25. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP ter tar. št. 30 tč. 5 Odvetniške tarife).