Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V zvezi s tem je bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v točki 1. za znesek 15.847,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v stroškovnem izreku (točka 4.) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu točke 1. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 24.509,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.735,57 EUR od dneva vložitve tožbe dalje in od zneska 5.773,47 EUR od 4.5. 2016 dalje do plačila ter ji v roku 15. dni povrniti stroške postopka, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe poravnati stroške pravdnega postopka v višini 13,00 EUR, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- V pritožbi navaja, da ne gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) lex specialis tudi v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Takšna ugotovitev tudi ne izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016. Iz navedenih sodb namreč jasno izhaja, da je ZOZP lex specialis le v razmerju do ZPIZ-1 (točka 13 oziroma 14 obrazložitve). Vrhovno sodišče RS zakonskih določb in ureditve v ZPIZ-2 v razmerju do ureditve v ZOZP ni presojalo. Glede na določilo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, je namreč jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP, od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) več ne velja. Navedeno je tožeča stranka izpostavila tudi v pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2016. To spremembo je torej potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine v letih 2013, 2014 in 2015, ne glede na to, da se je škodni dogodek zgodil leta 2008, saj je tožeči stranki škoda nastajala sukcesivno tudi v letu 2013 in še dalje. Podlage za uporabo ZPIZ-1 po 1. 1. 2013 za obravnavani primer tudi ni najti v prehodnih določbah ZPIZ-2. Poleg navedenega je sedaj tudi jasno, da v primeru nastanka škode iz naslova povzročene prometne nesreče tožeča stranka povrnitve škode ne more uveljavljati od direktnega povzročitelja prometne nesreče, pač pa od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Odgovornost povzročitelja prometne nesreče je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja, pri čemer lahko zavarovalnica uveljavlja povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma odgovorne osebe samo v primerih, ki so taksativno našteti v 7. členu ZOZP.

- Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ZOZP lex specialis v razmerju do ZPIZ-2 že iz razloga, ker med določbami ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi z aktivno legitimacijo ni bistvene razlike. Tožeča stranka meni, da je pri ugotavljanju odškodnine potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki izrecno ureja obseg škode, ko gre za primere iz 190. člena tega zakona, ter da v teh primerih tako velja, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotne škode, ne glede na omejitve v drugih zakonih. Navedeno omejitev je zakonodajalec v ZPIZ-2 uredil na novo in do te določbe se Vrhovno sodišče RS pri svojih odločitvah, ko je presojalo razmerje med ZOZP in ZPIZ-1, ni opredelilo. Jasno pa je, da je potrebno določbe zakona, ki se medsebojno navezujejo, razlagati skupaj in ne ločeno. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 tožeči stranki ne more dati več pravic kot jih daje ZOZP. Ker ima tožeča stranka po določbi ZPIZ-2 prednostno pravico (ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih), bi tako sodišče prve stopnje, upoštevaje določbe ZPIZ-2, tožeči stranki moralo priznati celotno vtoževano škodo za leta 2013, 2014 in 2015. Tožeča stranka še dodaja, da je v času modifikacije zahtevka že veljal 190.a člen ZPIZ-2, ki daje podlago za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Odškodnina obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih plačuje tožeča stranka, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Navedene določbe predstavljajo pravno podlago in upravičenje tožeče stranke za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka. Zakon namreč upravičenja, ki ga daje v spremenjenem 190. členu ZPIZ-2, ne veže na čas nastanka škode, povračilo katere se zahteva.

- Nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zastarala. Institut zastaranja temelji na neizvrševanju pravice, zato predpostavlja, da je imel upnik možnost obstoječo pravico sodno uveljaviti. Prvostopno sodišče je presodilo, da je zastaralni rok pričel teči s 23. 5. 2010, zato je tožbeni zahtevek na plačilo škode iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vtoževan z vlogo z dne 12. 6. 2015, zastaran. Tožeča stranka izpostavlja, da je bila zavarovanki pravica do delne invalidske pokojnine res priznana od 22. 5. 2010 dalje, vendar pa je bila odločba o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine izdana šele dne 12. 8. 2010. Tožeča stranka je šele z 12. 8. 2010 lahko določila višino škode. Zavarovanki je bila priznana pravica za nazaj, od nastopa dela na ustreznem delu s krajšim delovnim časom. Upoštevajoč datum izdaje odločbe o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine (12. 8. 2010) in petletni zastaralni rok pa je tožeča stranka pravočasno uveljavila tudi tožbeni zahtevek iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Smiselno izpodbija tudi stroškovni del sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 tožeči stranki ne daje upravičenja za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov iz naslova invalidnosti, prav tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zastarala, vendar v zvezi s slednjim meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo daljši zastaralni rok iz 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je ta uporabljiv v primerih, ko gre za odškodninske zahtevke zoper odgovorno osebo, in meni, da bi bilo potrebno uporabiti 3-letni zastaralni rok iz 352. člena OZ, v vsakem primeru pa je terjatev zastarala. Zato predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 22. 5. 2010 do 17. 2. 2033 v višini 15.847,65 EUR na podlagi ZOZP in povrnitev škode zaradi izplačanega nadomestila za delno invalidnost za leta 2013, 2014 in 2015 v višini 8.661,39 EUR na podlagi ZPIZ-2. 6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev glede zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sprejelo z obrazložitvijo, da je ta terjatev zastarala. Glede utemeljenosti zahtevka iz naslova nadomestil za invalidnost pa je presodilo, da ZPIZ-2 (ki se uporablja od 1. 1. 2013) tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka zoper toženo stranko. Aktivno legitimacijo zoper slednjo daje tožeči stranki 18. člen ZOZP in to v omejenem obsegu, pri čemer povrnitve celotnega zneska izplačanega nadomestila za invalidnost tožeča stranka od tožene tudi na tej podlagi ne more uveljavljati. V zvezi s spremenjenimi določbami 193. člena ZPIZ-2 in 190.a člena ZPIZ-2 iz Novele ZPIZ-2B (ki je pričel veljati šele 1. 1. 2016, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, pa je zaključilo, da te določbe, glede na prepoved retroaktivne veljave, za obravnavani primer, ko tožeča stranka vtožuje plačilo za obveznosti tožene stranke, nastale v letih 2013, 2014 in 2015, ni mogoče uporabiti.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče je prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova nadomestil za delno invalidnost za leta 2013, 2014 in 2015 zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen.

8. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP več ne velja. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožeče stranke je slednji dalo že sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne in povsem zadostne povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati.

9. Pritrditi tudi ni stališču, da glede na dejstvo, da je v času modifikacije zahtevka že veljal 190.a člen ZPIZ-2, navedena določba predstavlja pravno podlago za uveljavljanje njenega zahtevka. Sodišče druge stopnje najprej pripominja, da je v primerljivi zadevi res zavzelo stališče, kakršno izpostavlja tožeča stranka, vendar je nato v prav tako primerljivi zadevi (I Cpg 313/2016 z dne 2. 2. 2017) svoje stališče spremenilo iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju.

10. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.

11. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema te načelne prepovedi je v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS).

12. V 155. členu URS določena prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v tako imenovane pričakovalne pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. Zakonska sprememba ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, torej ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so nastale in zapadle pred uveljavitvijo zakonske spremembe.

13. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

14. Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz naslova delne invalidnosti iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

15. Po presoji sodišča druge stopnje pa tožeča stranka utemeljeno nasprotuje stališču prvostopnega sodišča, da je terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zastarala.

16. Sodišče prve stopnje je v smeri presoje utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno upoštevalo dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Prvi odstavek 353. člena določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), temveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (tako tudi sodba VSK Cpg 305/2014 in sodba in sklep VSL III Cp 970/2016). Nenazadnje je opozoriti tudi na dejstvo, da OZ v prvem odstavku 965. člena določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V petem odstavku 357. člena pa OZ določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Njegov zahtevek zastara torej po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena OZ, če gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zavarovalnica je namreč v primerih zavarovanja pred odgovornostjo, torej tudi pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, odgovorna oseba iz prvega odstavka 353. člena OZ (tako tudi sklep II Ips 250/2010). Stališče tožene stranke, da ona ni odgovorna oseba, ter da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati triletni zastaralni rok iz 352. člena ZPP, je zato neutemeljeno.

17. Kljub sicer pravilni razlagi, da je za obravnavano zadevo potrebno uporabiti daljši, petletni zastaralni rok, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 336. člen OZ, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

18. Sodišče prve stopnje je kot odločilno za začetek teka zastaralnega roka štelo dejstvo, da je bila zavarovanki tožeče stranke priznana pravica do delne invalidske pokojnine od dne 22. 5. 2010 dalje, zaradi česar je presodilo, da je zastaralni rok pričel teči z dnem 23. 5. 2010, saj so bili od tega dne dalje na strani tožeče stranke zmanjšani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih prejema za svojo zavarovanko. Ker je zastaranje začelo teči 23. 5. 2010, zahtevek iz tega naslova pa je tožeča stranka postavila z vlogo z dne 12. 6. 2015, ko je petletni zastaralni rok že potekel, je sodišče prve stopnje ugotovilo zastaranje zadevne terjatve.

19. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da na ta način ugotovljen začetek teka zastaralnega roka ni pravilen. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V zvezi s tem je bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva.

20. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je glede na navedeno presoja sodišča prve stopnje, da je začel zastaralni rok teči 23. 5. 2010, nepravilna. Res je bila zavarovanki tožeče stranke pravica do delne invalidske pokojnine priznana od 22. 5. 2010, vendar pa je o tej pravici bilo odločeno šele z odločbo z dne 12. 8. 2010 in v kateri je bila tudi določena višina le-te. Pred izdajo te odločbe dejstvo, ali bo ta pravica zavarovanki tožeče stranke priznana in kolikšna bo višina delne invalidske pokojnine, še ni bilo znano, kar izhaja tudi iz odločbe ZPIZ z dne 3. 5. 2010, s katero je bila zavarovanka uvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, saj je bilo v tej odločbi hkrati odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Pred odločitvijo o pravici do delne invalidske pokojnine sploh še ni bilo znano, ali bo zavarovanka to pravico pridobila, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina, zato škoda dne 23. 5. 2010 še ni mogla biti določljiva. Šele z odločbo z dne 12. 8. 2010 je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode. Ker od izdaje odločbe z dne 12. 8. 2010 do modifikacije tožbe z dne 15. 6. 2015, ko je postavila zahtevek iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, še ni potekel petletni zastaralni rok, zahtevek torej ni zastaral, zato je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna.

21. Glede na obrazloženo, ko sodišče prve stopnje zaradi ugotovljenega zastaranja zahtevka le tega po temelju in višini ni presojalo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje za znesek 15.847,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor znaša njen zahtevek iz naslova škode po 18. členu ZOZP in v stroškovnem izreku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu točke 1 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.