Jedro

Pravnomočni sodbi ni mogoče očitati nejasnosti in nerazumljivosti zgolj zaradi tega, ker je v njenem izreku zakonski znak "pustiti mimo" iz določbe 2. odstavka 50. člena ZTVCP opisan z navedbo, da je obsojenec s svojo vožnjo zaprl pot oškodovancu.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 14.04.2000 je bil obs. M.Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je bila izrečena po določbah 50. člena KZ pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Naložena mu je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka s povprečnino, oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 19.09.2000 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo glede stroškov pooblaščenca oškodovanca odvetnika B.V. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novi postopek, v ostalem pa zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.Ž., odvetnik B.K. iz C., je dne 23.10.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo iz razloga 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi Okrajnega ter Višjega sodišča v Celju razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva sicer v uvodu navaja, da napada sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je izrek sodbe nerazumljiv in ker da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar v nadaljevanju te trditve ne obrazloži. Pač pa zahteva obširneje izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj trdi, da sodišče ni zanesljivo ugotovilo bistvenih okoliščin v zvezi z nezgodo. Zaradi tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti sodbe ni mogoče izpodbijati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovemu stališču je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, prav tako so njeni razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Obsojencu je očitana kršitev določbe 2. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Bistvo tega očitka je v navedbi, da je pri zavijanju v levo proti P. zaprl pot vozniku kolesa z motorjem B.Č., ki je pripeljal po prednostni magistralni cesti iz smeri V. ter v križišču ni spreminjal smeri vožnje, zaradi česar je trčil vanj. Takšen izrek je ob določnem in jasnem opisu vseh ostalih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja povsem razumljiv. Izrek sodbe je nerazumljiv le tedaj, če je nejasen in nerazumljiv v navedbi dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

Nejasnosti in nerazumljivosti glede dejanskega temelja pa pravnomočni sodbi nikakor ni mogoče očitati zgolj zaradi tega, ker je v njenem izreku v določbi 2. odstavka 50. člena ZTVCP naveden zakonski znak "pustiti mimo", opisan z navedbo, da je obsojenec s svojo vožnjo zaprl pot oškodovancu. To še posebej, ker predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka in ker si izraza po pomenu ne nasprotujeta in se tudi ne izključujeta, da bi to lahko predstavljalo nerazumljivost, zaradi katere obsojencu ne bi bilo jasno, v čem je bistvo očitka kršitve in da se zaradi tega ne bi mogel uspešno braniti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Nadaljno trditev, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zahteva za varstvo zakonitosti ni obrazložila. Zato uveljavljanega razloga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju zahteve za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. To pa pomeni, da ne zadostuje le sklicevanje na zakonsko določbo, temveč mora zahteva za varstvo zakonitosti tudi konkretno navesti, s čim jo je sodišče kršilo. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je glede na navedbi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno trditev v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki zadeva zatrjevano nerazumljivost izreka sodbe, in da je zaobšlo pritožbene navedbe, povezane z grajo ocene izvedenih dokazov v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je ob prometni nesreči na oškodovančevem motornem kolesu gorela luč ali ne, mogoče povzeti, da njen vložnik očita sodišču druge stopnje, da ni postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe (v 4. odstavku na 4. strani) odgovorilo na pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Prav tako je z navedbo obširnih razlogov obrazložilo, zakaj sprejema oceno izvedenih dokazov, ki jo je v zvezi z okoliščino, da je oškodovanec v kritičnem času vozil s prižganim žarometom na motornem kolesu, sprejelo sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe je glede na to razvidno, da je sodišče druge stopnje presodilo vse navedbe pritožbe in da je upoštevalo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da drugostopna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z ostalimi navedbami, s katerimi vložnik zahteve v zvezi z okoliščino, ali je oškodovanec vozil s prižgano lučjo na motornem kolesu, opozarja na po njegovem stališču zanesljivo in nepristransko izpovedbo priče M.J. ter nakazuje na njeno zmotno oceno in prav tako na zmotno oceno nasprotnih dokazov, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, prav tako pa ni ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.