Jedro

V tem postopku je bilo potrebno uporabiti določbe Uredbe, ki v 11. členu izrecno napotuje na direktno uporabo Haaške konvencije z dne 25.10.1980, to je Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 6.10.1980 - Konvencija (3., 12., 13. in 20. člen).

Ugotovljeno je, da je do začetka postopka za vrnitev otroka preteklo več kot eno leto, da se je otrok prilagodil novemu okolju (12. člen Konvencije), in da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen duševni travmi oziroma pripeljan v neugoden položaj (točka b) 13. člena Konvencije), ter da bi vrnitev otroka pomenila kršitev temeljnih načel varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin države, ki ji je bila poslana zahteva (20. člen Konvencije)

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da slednji sedaj v celoti glasi: „Ugovoru dolžnice se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr. št. ..., z dne 28.1.2009 se razveljavi ter se predlog za izvršbo z dne 21.1.2009 zavrne.

Upnik je dolžan v 8 (osmih) dneh plačati dolžnici 292,96 (dvesto dvaindevetdeset 96/100) EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka do plačila.“ Upnik je dolžan v 8 (osmih) dneh plačati dolžnici 138,48 (sto osemintrideset 48/100) EUR stroškov postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi opr. št. In z dne 28.1.2009 v točki II. izreka spremenilo tako, da slednja glasi, da se stroški upnika odmerijo na 102,24 EUR, v ostalem delu pa je ugovor zavrnilo (točka I. izreka izpodbijanega sklepa) in odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka (točka II. izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje dolžnica (s pritožbo z dne 23.3.2010 in njeno pravočasno dopolnitvijo z dne 24.3.2010), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter smiselno predlaga njegovo razveljavitev oziroma spremembo.

V pritožbi navaja, da ji je bil izvršilni naslov, ki je podlaga tega izvršilnega postopka (sklep Okrožnega sodišča v ... z dne 3.7.2007, izdan 25.7.2007), pravnomočno odpravljen, saj je bila dne 24.3.2009 izdana sodba Okrožnega sodišča v opr. št. , kar pomeni, da je po 186. členu – quarter (1.) Zakona o civilnem postopku tovrstna izdana začasna odredba prenehala veljati po samem zakonu. Nadalje navaja, da je dolžnik 19.3.2010 pred Okrožnim sodiščem v ... sprožil postopek za razveljavitev klavzule izvršljivosti izvršilnega naslova tega izvršilnega postopka. Gre za predhodno vprašanje, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato bi moralo izvršbo po 76. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ ustaviti. Nadalje navaja, da je bila napačno uporabljena Uredba (ES) – 2201/2003, saj bi moralo sodišče v primeru nezakonite premestitve otroka iz ene v drugo državo nujno uporabiti določbo 11. člena le-te ter upoštevati Haaško konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Ko gre za primer iz naslova starševske odgovornosti se ne uporabljajo določbe iz oddelka 2 člena 28 in nadaljnjih Uredbe, ker je takšen postopek predolgotrajen, zato ni v interesu otroka. Takšno stališče je zavzel tudi Evropski pravobranilec v svojem mnenju z dne 9.12.2009 v točki 107. Ugotoviti je, da je izvršilni predlog vložen prepozno, saj je poteklo več kot leto dni, ko je bila ml.A. odpeljana iz Italije, upnik pa je podal zahtevek za vrnitev otroka šele 29.1.2009. Upnik je sicer podal zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe, vendar pa iz stališč evropskega pravobranilca ne izhaja, da bi bilo ta postopek šteti kot postopek za vrnitev otroka. Zato je v konkretnem primeru postopek sprožen prepozno, po preteku enega leta od pridobitve otrokovega običajnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Kot običajno prebivališče je na podlagi 3. člena Uredbe šteti dejstvo, da oseba prebiva na nekem področju najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge oziroma, če je vlagatelj bival na tem območju najmanj šest mesecev in je državljan te države. Vloga je bila vložena šele 21.1.2009, torej je enoletni rok pretekel, zato bi moralo sodišče predlog za izvršbo kot prepozen zavreči. Nadalje se pritožba sklicuje na pravno stališče Evropskega pravobranilca z dne 9.12.2009 ter 11. člen Uredbe ES št. 2201/2003 in 12. ter 13. člen Haaške konvencije. Meni, da je predlog za izvršbo potrebno šteti kot zahtevek za vrnitev. V tem primeru je naslovno sodišče nepristojno, saj gre za nepravdni postopek in bi se zadeva morala obravnavati pred okrožnim sodiščem. Odločitev sodišča je nepravilna in protiustavna, izpodbijani sklep pa v očitnem nasprotju s 14. členom Ustave RS. Uredba ES 2201/2003 daje staršu dve možnosti v primeru, ko je bil otrok nezakonito odpeljan, in sicer, da lahko od sodišča oziroma pristojnega organa v državi, v katero je bil otrok odpeljan zahteva, da odloči o takojšnji izročitvi po 11. členu Uredbe in Haaški konvenciji o civilnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, ali od sodišča lahko zahteva, da se odločba, ki jo je izdalo sodišče otrokovega običajnega sodišča razglasi za izvršljivo po 28. členu Uredbe in nato sproži postopek izvršbe. V obravnavanem primeru gre za enak dejanski položaj otroka v primeru vrnitve oziroma izročitve na podlagi izvršbe in slednje ne more iti na škodo otroka. Poleg tega sodišče otroku ni podelilo možnosti, da izrazi svojo voljo in izpelje druge dokaze, ter sklene, da se otroka ne vrne. Sodišče je tudi v celoti prezrlo Deklaracijo o otrokovih pravicah in Konvencijo o otrokovih pravicah združenih narodov in 56. člen Ustave RS, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, da uživajo svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo, in da se otroku zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim in duševnim ali drugim izkoriščanjem ali zlorabljanjem. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka, saj otroku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, poleg tega se ni opredelilo do predlaganega zaslišanja dolžnice in otroka, pismo iz novembra 2009, predloga za prenos pristojnosti je 15. člen Uredbe ter do tako imenovanega referenčnega vprašanja Evropskega sodišča v Luksemburgu. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da je predlog za izvršbo pravočasen. Nazadnje s pritožbo predlaga, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bo štelo, da je predlog za izvršbo potrebno šteti kot zahtevek za vrnitev otroka po 11. členu Uredbe z vsemi pravnimi jamstvi, ki gredo otroku oziroma s pravnim položajem, ki ga s tem pridobi, naj se postavi predhodno vprašanje sodišču Evropske Unije.

V dopolnitvi pritožbe dolžnica podaja še ugovor aktivne legitimacije na strani upnika. Meni, da bi morala na strani upnika v postopku sodelovati tudi zakoniti zastopnik zavoda in zakoniti zastopnik krajevno pristojne socialne službe kot je določeno v italijanski odločbi. Z načinom izvršitve, kot ga zahteva upnik pa so kršene otrokove pravice, saj otroku ni zagotovljeno, da bo izvršba izvršena na način kot to zahteva oziroma izhaja iz italijanske sodne odločbe, ki je podlaga za to izvršbo in s katero dolžnica in otrok ne soglašata.

Upnik na pritožbo dolžnice ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugovor dolžnice (razen delno glede stroškovne odločitve) zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je bila odločba Okrožnega sodišča v razglašena za izvršljivo, kot taka pa predstavlja veljaven izvršilni naslov, izvršilno sodišče pa nima nikakršnih pristojnosti, da bi lahko odločbo vsebinsko spreminjalo. V danem primeru ne gre za postopek odločanja o izročitvi otroka po 11. členu Uredbe, pri čemer je tudi sodišče Evropske unije (EU), ki je o predlogu za sprejetje predhodne odločbe odločilo v sodbi št. C – 403/09 PPU z dne 23.12.2009, v točki 46 zapisalo, da je treba sodno odločbo o izvrševanju starševske odgovornosti izdane v državi članici izvora in izvršljivi na njenem območju načeloma izvršiti v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (člen 28 (1) Uredbe) in je prepovedano vsakršno vsebinsko preverjanje odločbe, katere izvršitev se zahteva (člen 31 (3) Uredbe), otrokova integracija v okolje pa ne more vplivati na spremembo pristojnosti, kadar je že izdana odločba, ki je bila razglašena za izvršljivo (47. točka). Svoje ugovore bo zato morala dolžnica uveljavljati v postopku pred sodiščem pristojnim za odločanje o glavni stvari na podlagi določb Uredbe št. 2201/2003, nikakor pa jih ne more uveljavljati v tem izvršilnem postopku.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju, upoštevaje pri tem listinske podatke v spisu, zmotno uporabilo materialno pravo, ko se primarno ob dejstvu, da gre za vprašanje vrnitve otroka, pri čemer mati (dolžnica) in otrok nasprotujeta vrnitvi, ni ukvarjalo z okoliščino pravočasno podane zahteve za vrnitev, ki jo v našem primeru predstavlja izvršilni predlog. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izhajati iz člena 11 Uredbe (ES) št. 2201/2003 – Uredbe, ki v členu 11 določa kakšni so pogoji za vrnitev otroka, ter da se v primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka uporablja Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 25.10.1980 – Konvencija (člen 3., 12., 13. in 20.).

V danem primeru sta stranki izvršilnega postopka razvezana zakonca, pri čemer oče (upnik) zahteva od matere (dolžnice) vrnitev njunega skupnega otroka (mld. A.) na podlagi pred italijanskim sodiščem izdane sodne odločbe, to je sklepa Okrožnega sodišča v ... št. ... z dne 25.7.2007 (ki ima naravo začasne odločbe oziroma predstavlja poseben predhodni sklep, ki ga je sodišče izdalo kot nujen ukrep zaradi preprečitve nastanka težke in nepopravljive škode). Naveden sklep italijanskega sodišča je bil na območju Republike Slovenije razglašen za izvršljivo sodno odločbo s sklepom Okrožnega sodišča v ... opr. št. ... z dne 22.11.2007, v zvezi s sklepom istega sodišče z dne 2.4.2008 in sklepom VS RS opr. št. ... z dne 2.10.2008. Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki izhajajo iz vsebine priloženih listin oziroma dejanskega stanja spisa so: - otrok se nahaja v državi članici izvršitve (Republiki Sloveniji) od meseca julija 2007, - otrok je rojen 6.9.1997 in je bil v času vložitve izvršilnega predloga in v času izdaje izpodbijanega sklepa (odločitve o ugovoru dolžnice) star 12 let, - otrok ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... v RS od 1.8.2007 (potrdilo o stalnem prebivališču z dne 2.10.2007 (dokazna listina označena v spisu z B2)), - otrok odklanja vrnitev očetu v Italijo, še posebej v zavod ... v ...(pismo otroka iz novembra 2009), mnenje Centra za socialno delo ... z dne 5.11.2009 (B7 in B11)), - pristojna socialna služba v RS, to je CSD ... je dne 5.11.2009 podalo poročilo (B11), iz katerega je razvidno, da spremlja situacijo mld. A. od novembra 2007 (večkratni pogovori z A., večkraten obisk na domu, kjer otrok in dolžnica živita), v katerem ugotavlja, da ima otrok primerne pogoje za bivanje in učenje (obiskuje OŠ v ..., kjer dosega odličen uspeh in je trenutno v 7. razredu), in da je otrok do vrnitve v Italijo odklonilen (enako pa tudi do samih stikov z očetom), - v zvezi s postopkom vrnitve je bilo na pobudo dolžnice izdelano tudi klinično - psihološko izvedensko mnenje za mld. A. s strani doc. dr. T. P., izvedenca klinično-psihološke stroke, ki je po tem, ko je opravil klinično - psihološki intervju z otrokom in tudi z materjo v svojem izvedenskem mnenju zaključil, da otrok povsem jasno izraža svoje mnenje in želi ostati pri materi, da se je otrok dobro prilagodil v okolju v Sloveniji in navezal tesne prijateljske vezi v šoli in okolju v katerem živi ter je v socialnem smislu dobro prilagojen in v novem okolju sprejet ter slednje za njegov razvoj ni problematično, bilo bi pa povsem neustrezno in proti njegovi volji iztrgati ga iz tega okolja ter ga namestiti v zavod samo zato, da bo dostopnejša za očeta, ob tem pa jo brez indikacij (ko otrok ne izkazuje nobene psihopatologije, ki bi zahtevala psihoterapevtsko pomoč), vključiti v psihoterapijo. Nerazumno ter strokovno in etično sporno bi bilo nameščanje otroka v tuje okolje ob obeh živih starših in tudi sorodnikih, ki je izrazito naravnano v korist starša, ki na takšno rešitev pristane, nesprejemljivo pa je tudi z vidika upoštevanja otrokovih pravic in bi takšna nasilna namestitev otroka kot jo je določilo sodišče pri deklici zanesljivo povzročila travmatsko doživljanje, ki se bi znalo v burnem adolescentnem obdobju oblikovati v osebnostno ali celo disocialno motnjo.

- predlog za izvršbo, ki se šteje kot zahteva za vrnitev otroka je bil vložen s strani upnika dne 27.1.2009 - upnik je o kraju otrokovega bivanja (kot tudi sam zatrjuje v izvršilnem predlogu) izvedel nekaj mesecev po tem, ko jo je mati (dolžnica) takoj, ko je izvedela za odločbo sodišča v ..., odpeljala neznano kam - upnik je dne 26.10.2007 podal zahtevo za razglasitev izvršljivosti sklepa italijanskega sodišča v ... (kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v ... opr. št. z dne 22.11.2007, ki ga je predložil upnik v tem postopku – A4) - dolžnica (mati) odklanja vrnitev otroka, kar je jasno izrazila v svojem ugovoru z dne 30.1.2009 in tekom nadaljnjega izvršilnega postopka - otrokovo nasprotovanje vrnitvi v I. se izraža tudi v tako imenovanem ugovoru tretjega, ki ga je v postopku podala po skrbnici za poseben primer in materi kot zakoniti zastopnici - mld. A. je bil s strani CSD ... z odločbo št. z dne 6.2.2009 postavljen skrbnik za posebni primer - D4).

Na podlagi vseh navedenih in pravnoodločilnih dejstev je bilo potrebno v tem postopku uporabiti določbe Uredbe, ki v 11. členu izrecno napotuje na direktno uporabo Haaške konvencije z dne 25.10.1980, to je Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 6.10.1980 - Konvencija (3., 12., 13. in 20. člen).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru šteti, da je bila mld. A. – otrok nezakonito odpeljan po svoji materi, ker je skrb za otroka, preden je bil slednji odpeljan, pridobil oče po zakonu države, v kateri je otrok stalno prebival (začasni ukrep italijanskega sodišča, ki je izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku). Izpolnjene so predpostavke iz točke a) 3. člena Konvencije ter se mora zato v obravnavanem postopku uporabiti Konvencija.

Po 12. členu Konvencije se v primeru, ko je bil otrok nezakonito odpeljan po 3. členu odredi takojšnja njegova vrnitev, če je na dan, ko se je začel postopek pred sodnim organom pogodbenice v kateri je otrok, od dneva, ko je bil otrok nezakonito odpeljan, minilo manj kot leto dni (prvi odstavek 12. člena Konvencije). Po drugem odstavku 12. člena Konvencije pa sodni organ odredi vrnitev otroka tudi po poteku enoletnega roka, če se ne dokaže, da se je otrok prilagodil novemu okolju. Po točki b) prvega odstavka 13. člena Konvencije sodnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva za vrnitev otroka, ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, ki nasprotuje otrokovi vrnitvi dokaže, da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj oziroma lahko po drugem odstavku 13. člena Konvencije zavrne otrokovo vrnitev, če ugotovi, da otrok nasprotuje vrnitvi, in da je otrok dopolnil tisto starost in je na taki stopnji zrelosti, ko je treba upoštevati njegovo mnenje, pri čemer po tretjem odstavku iste zakonske določbe pri obravnavi okoliščin iz tega člena upošteva podatke o otrokovem socialnem poreklu, ki jih dobi od centralnega izvršilnega organa ali kakšnega drugega pristojnega organa države, v kateri je otrokovo stalno prebivališče. Sodišče druge stopnje šteje, da je v Republiki Sloveniji tak organ center za socialno delo, v našem primeru pa je pristojen Center za socialno delo v ..., glede na kraj otrokovega prebivališča. Zahteva za vrnitev otroka pa se po 20. členu Konvencije zavrne tudi v primeru, ko bi vrnitev otroka pomenila kršitev temeljnih načel varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin države, ki ji je bila poslana zahteva.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnica nasprotuje otrokovi vrnitvi, prav tako vrnitvi nasprotuje otrok sam, in da je od dneva, ko je bi otrok nezakonito odpeljan pa do vložitve zahteve za otrokovo vrnitev s strani upnika (očeta) preteklo več kot leto dni.

Upnik je bil najkasneje na dan, ko je vložil zahtevo za razglasitev izvršljivosti italijanske sodne odločbe, to je dne 26.10.2007 nedvomno seznanjen s krajem otrokovega bivanja. Izvršilni predlog, ki se šteje kot zahteva za vrnitev otroka, je vložil šele dne 21.1.2009, (torej več kot leto dni po tem, ko je bil seznanjen z otrokovim prebivališčem), pred tem pa ni vložil nobene zahteve za vrnitev pri pristojnih organih države članice, kamor je bil otrok premeščen, to je v Republiki Sloveniji (10. člen Uredbe). Ugotoviti je, da je enoletni rok iz drugega odstavka 12. člena Konvencije pretekel najkasneje dne 26.10.2008. Nadalje je ugotoviti, da je dolžnica v postopku dokazala, da se je otrok prilagodil novemu okolju, in da obstajajo predpostavke iz 13. člena Konvencije, saj je dolžnica, ki nedvomno nasprotuje otrokovi vrnitvi dokazala, da obstaja resna nevarnost iz točke b) prvega odstavka 13. člena Konvencije, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen duševni travmi in pripeljan v neugoden položaj.

Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nedvomno, da je otrok dopolnil 12 let in je na taki stopnji zrelosti, da je potrebno upoštevati njegovo mnenje (slednje nedvomno izhaja iz mnenja izvedenca klinično – psihološke stroke dr. P.), s tem pa je izpolnjena tudi predpostavka iz drugega odstavka 13. člena Konvencije ter bi bile z vrnitvijo kršene otrokove pravice (20. člen Konvencije), saj bi bila vrnitev v nasprotju z njegovimi koristmi, otrokova korist pa je po našem pravu temeljno načelo v sporih iz družinskopravnih razmerjih oziroma ko gre za presojo pravic in dolžnosti staršev do otrok (54. člen Ustave RS ter 6. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi izvršitev začasnega ukrepa italijanskega sodišča z vrnitvijo otroka očetu s prvotno nastanitvijo v zavodu v , za otroka nedvomno predstavljala grob poseg v otrokove pravice, ki bi povzročil pri njem hudo duševno stisko ter škodo, in kar bi vplivalo na njegov razvoj v negativnem smislu, in kar nedvomno ne bi bilo v otrokovo korist. Podlaga za takšen zaključek so vse že navedene okoliščine, posebej še dejstvo, da otrok živi v RS že skoraj 3 leta, da se je v celoti vživel v novo okolje, ga sprejel, da je že tretje leto vključen v vzgojnovarstveni program ter sedaj obiskuje 7. razred OŠ z odliko, ... pri vsem tem pa otrok ni potreboval nikakršne psihoterapevtske pomoči. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati prvenstveno koristi otroka. V vseh postopkih (torej tudi v izvršilnem postopku), mora biti kadar se odloča o vprašanjih, katera so povezana z otroki, ves čas v ospredju skrb za koristi otroka.

To velja tudi za postopek za vrnitev otroka po Konvenciji, ki izhaja iz predpostavke, da koristi otroka praviloma narekujejo odreditev takojšnje vrnitve, v skladu z načelom upoštevanja varstva otrokove koristi, pa pristojni organ lahko zavrne zahtevo za vrnitev, če ugotovi obstoj okoliščin, ki so opredeljene v 12., 13. in 30. členu Konvencije, zaradi katerih bi bile koristi otroka v primeru vrnitve lahko ogrožene.

V našem primeru gre za specifični primer, saj je ugotovljeno, da je do začetka postopka za vrnitev otroka preteklo več kot eno leto, da se je otrok prilagodil novemu okolju (12. člen Konvencije), in da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen duševni travmi oziroma pripeljan v neugoden položaj (točka b) 13. člena Konvencije), ter da bi vrnitev otroka pomenila kršitev temeljnih načel varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin države, ki ji je bila poslana zahteva (20. člen Konvencije)(1).

Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstajajo vse navedene ovire za vrnitev otroka v Italijo, je odločilo, da se zahteva za vrnitev podana s strani otrokovega očeta s predlogom za izvršbo z dne 21.1.2009, zavrne.

Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih in pravnoodločilnih dejstev, ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožba dolžnice utemeljena, zato ji je bilo potrebno ugoditi tako, da je pritožbeno sodišče njenemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo ter izvršilni predlog zavrnilo. Odločitev temelji na določbi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v postopku izvršbe uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških celotnega postopka skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Ker je dolžnica v postopku v celoti uspela, ji je dolžan upnik povrniti vse stroške, ki so bili v tem postopku izvršbe potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in ki ji jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Na prvi stopnji priznani stroški so: ugovor zoper sklep o izvršbi 95,40 EUR po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT. odlog izvršbe 95,40 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, materialni stroški 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 20% DDV v višini 42,16 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT, sodna taksa 40,00 EUR, skupno znašajo stroški dolžnice v postopku na prvi stopnji 292,96 EUR.

Na drugi stopnji priznani stroški so: pritožba 95,40 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, materialni stroški 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 20% DDV v višini 23.08 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT, skupno znašajo stroški dolžnice na pritožbeni stopnji 138,48 EUR.

op. št. 1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up–377/04 z dne 4.10.2001