Jedro

Pri kaznovanju po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ gre torej za poskus vplivati na voljo dolžnika, naj opravi dejanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Njen cilj je omogočiti upniku, da v izvršilnem postopku pride do poplačila svoje terjatve. Kljub uporabi pojma „kazen“ ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dolžnico kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 100,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. V kolikor denarna kazen ne bo plačana v naloženem roku, se bo izterjala po uradni dolžnosti, v kolikor pa to ni možno, pa se bo spremenila v zapor, tako da se za vsakih začetih 100,00 EUR denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 30 dni.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Sklicuje se na odločbo VSL sklep III Cp 3095/2015 in na odločbo Ustavnega sodišča RS, objavljeno v Uradnem listu RS št. 92/2014. 3. Pritožba je neutemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Na podlagi 31. člena ZIZ je dolžnik dolžan v primeru, ko upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, na predlog upnika ali po oceni sodišča kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva. Če dolžnik v določenem roku ne predloži seznama premoženja, razpiše sodišče narok, na katerem o navedenih dejstvih zasliši dolžnika. Če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen ali če na naroku oziroma v seznamu ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ. Ne glede na to določbo pa lahko sodišče ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja, in šele če tega ne stori, sodišče razpiše narok oziroma ga denarno kaznuje. Na naroku sodišče o prihodkih in premoženju zasliši dolžnika, prav tako pa lahko za pridobitev potrebnih podatkov na predlog upnika zasliši tudi druge osebe kot priče. 6. Razlog za določbo 31. člen ZIZ je v tem, da se upnikom omogoči, da pridejo do podatkov o dolžnikovem premoženju. Navedena določba tako sili dolžnika, da v izogib zagroženi denarni kazni predloži pravilen seznam premoženja oziroma se udeleži naroka. Odločitev sodišča o izreku in višini denarne kazni mora tako ustrezati teži kršitve oziroma neupoštevanja odredb sodišča, zaradi česar je ovirano opravljanje izvršbe. Pri kaznovanju po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ gre torej za poskus vplivati na voljo dolžnika, naj opravi dejanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Njen cilj je omogočiti upniku, da v izvršilnem postopku pride do poplačila svoje terjatve. Kljub uporabi pojma „kazen“ ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Ne gre torej za sankcijo, ki bi imela kaznovalno naravo. Ustavno presojo določbe ZIZ, ki določa, da se lahko v zakonsko določenih primeri denarna kazen pretvori v zaporno kazen, je Ustavno sodišče RS opravilo v svoji odločbi U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008. Ocenilo je, da je v tem primeru glede na ureditev v ZIZ poseg v pravico do osebne svobode sorazmeren s ciljem, ki ga predpisan ukrep zasleduje. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-12/12-22 z dne 11. 12. 2014, na katero se sklicuje pritožnica, pa je razveljavila prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 19. člena, sedmi odstavek 19. člena, kolikor se nanaša na izvršitev uklonilnega zapora, ter 202.b člen Zakona o prekrških in se torej ne naša na določbe ZIZ, ki jih je sodišče uporabilo v konkretnem primeru. Tudi tu pa Ustavno sodišče ni ugotovilo protiustavnosti ukrepa uklonilnega zapora kot takega, temveč je ugotovilo, da so v neskladju z ustavo posamezni pogoji in ureditev postopka, kot so v Zakonu o prekrških predpisani za izrekanje uklonilnega zapora.

7. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi sodišče že drugič razpisalo narok za seznam dolžnikovega premoženja, pa nanj dolžnica kljub izkazanemu vabilu ni prišla, prav tako svojega izostanka ni opravičila. Zato so bili izpolnjeni vsi zgoraj navedeni razlogi za izrek denarne kazni. Le ta je po oceni sodišče druge stopnje izrečena tudi v primerni višini.

8. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba dolžnice pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).