Jedro

Posredni oškodovanec ima pravico do povrnitve škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja). Takšna odškodnina je torej lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani. V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Ta se v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR do 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Ker cene pomoči družinskih članov mnogokrat ni mogoče natančno ugotoviti, je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP.

Tudi v primeru, da bi prvi tožnik uveljavljal upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice ZZZS). Ugovor, da so fizioterapije krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi bil lahko pravno relevanten le, če bi toženka zatrjevala, da predmetno plačilo stroškov zanjo predstavlja dvojno plačilo (torej, da bi šlo za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja).

Izrek

I. Pritožbi drugo in tretje tožeče stranke se zavrneta in se sodba v delu, ki ga izpodbijata, potrdi.

II. Pritožbama prvo tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v III. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka Z., d.d., je dolžna prvo tožeči stranki A. H., plačati mesečno denarno rento: − od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015 v višini 2.061,58 EUR mesečno, − od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016 v višini 1.557,58 EUR mesečno, − od 1. 9. 2016 do 31. 1. 2018 v višini 1.414,58 EUR mesečno, − od 1. 2. 2018 dalje pa po 3.012,41 EUR mesečno, vse z zapadlostjo posamezne mesečne rente do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.“

III. V ostalem se pritožbi prvo tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (IV., V. in VI. točka izreka) odločba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter zaradi umika tožbe za znesek 3.832,91 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati mesečno denarno rento: − od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015 v višini 1.543,64 EUR mesečno, − od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016 v višini 949,64 EUR mesečno, − od 1. 9. 2016 do 31. 11. 2016 v višini 746,64 EUR mesečno, − od 1. 12. 2016 do 31. 1. 2018 v višini 686,64 EUR mesečno, − od 1. 2. 2018 dalje v višini 2.284,47 EUR mesečno, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Drugemu tožniku je dolžna plačati 1.577,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov; v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Tretji tožnici je dolžna plačati 454,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov; v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper odločbo se zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter razloga napačne uporabe materialnega prava (toženka), oziroma iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov (tožniki) pritožujejo vse pravdne stranke in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim pritožbam ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožniki vlagajo skupno pritožbo, s katero prvi tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve o denarni renti (III. točka izreka), tretja tožnica izpodbija zavrnilni del odločitve iz V. točke izreka, vsi trije pa izpodbijajo odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka). Z obsežnimi pritožbenimi navedbami, katere pritožbeno sodišče povzema le v bistvenem, uveljavljajo relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Zavrnitev predlaganih dokazov je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bilo dejansko stanje glede nege in pomoči, ki jo s strani tretjih potrebuje prvi tožnik, glede nezmožnosti zagotovitve potrebnih terapij v okviru javnega zdravstva, glede koristnosti in potrebnosti dodatnih terapij ter glede nege in pomoči, ki jih je prvi tožnik deležen v šoli, nepopolno ugotovljeno. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje kot prepozne zavrnilo tudi listinske dokaze iz pripravljalne vloge s 1. 9. 2015. Na naroku 18. 1. 2018 je sprejelo dokazni sklep, da se listine vpogledajo, zato prvi tožnik ni vedel, da jih sodišče prve stopnje ne bo upoštevalo. Izvedba predlaganih dokazov pravdnega postopka ne bi podaljšala, zato je zavrnitev iz razloga prekluzije, upoštevaje novejšo sodno prakso, neutemeljena.

Toženka ni dokazala, da so medicinski material, razkužila, rokavice in plenice kriti iz naslova zdravstvenega zavarovanja, zato sodišče prve stopnje njenega ugovora ne bi smelo upoštevati. Prvi tožnik je medtem potrebnost plenic dokazoval z zaslišanjem staršev, njihovo število pa izhaja iz popisa nege prvega tožnika, ki je bil priložen tožbi. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z izpovedjo tretje tožnice, da stroškov nakupa plenic do otrokove starosti šest let ne dobijo povrnjenih od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

V zvezi z urno postavko za tujo nego in pomoč toženkini ugovori niso bili substancirani. Toženka ni pojasnila, koliko znaša primerna urna postavka za dobro strokovno usposobljeno osebo, ki bi negovala in varovala prvega tožnika. Z upoštevanjem njenih ugovorov je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je toženka v odgovoru na tožbo priznala, da plačuje denarno rento ob upoštevanju urne postavke 4,5 EUR, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo nižje urne postavke. Prvi tožnik poleg nege in pomoči potrebuje tudi medicinske storitve, zato mora biti cena storitve za efektivno uro dela ustrezno višja. Ta je izkazana s predloženimi ceniki različnih izvajalcev ter pogodbo s C. Primernih izvajalcev za nižjo ceno ni moč najti. Zavod D. in Zavod E., ki ju je predlagala toženka, ne nudita storitev, ki jih nujno potrebuje prvi tožnik, zato nista primerna izvajalca. Ne gre za zdravega otroka, ki bi potreboval zgolj stalno prisotnost tretje osebe. Cena za nego, kot jo potrebuje prvi tožnik, se ne obračunava po ceniku za običajno varstvo, saj mora biti negovalna oseba za tako nego pripravljena ves čas. Sodišče prve stopnje je z odmero nerazumne urne postavke po cenah za nekvalificirano malo delo prvemu tožniku dejansko odreklo pravico do kritja potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč, čeprav bi bil glede na konkretne okoliščine primera utemeljen odstop od sodne prakse. Zahtevnost in odgovornost nege prvega tožnika je neprimerno večja kot pri storitvah malega dela. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 216. člen ZPP, saj bi moralo upoštevati ceno urne postavke, ki je bila dogovorjena z edinim ponudnikom - C., ki je bil pripravljen sprejeti nudenje storitev prvemu tožniku. Neustrezna je delitev opravljenih storitev na aktivno nego in nadzor, saj je izvedenka medicinske stroke pojasnila, da prvi tožnik potrebuje 24 urni nadzor strokovne osebe. Oseba, ki prvega tožnika neguje, mora biti v 24 urni pripravljenosti na najodgovornejše ukrepanje, zato je ocena sodišča prve stopnje, da je aktivnega dela s prvim tožnikom le 7 ur dnevno, povsem neprimerna. Izvedenka je pojasnila, da toliko ur aktivne nege zadostuje, če je stanje prvega tožnika perfektno. Odločitve sodišča prve stopnje o urni postavki 3 EUR za nadzor ter urni postavki 8 EUR za aktivno nego se ne da preizkusiti, zato sta podani bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

V obdobju, ko je bil prvi tožnik v vrtcu, je bila tam ves čas prisotna tudi tretja tožnica, kar je izpovedala ob zaslišanju. Nadalje je povedala, da je prvi tožnik v vrtcu dopoldan od 8. do 13. ure ter da v vrtec ni šel vsak dan. Toženka teh navedb ni prerekala, zato ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da obiskovanje vrtca ni bilo časovno specificirano. V skladu s tem je bil tožniku nuden večji obseg tuje nege in pomoči doma. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v okviru šestih ur vrtca opravljene tri ure aktivne nege. Premajhen obseg nege in pomoči na domu je bil priznan tudi za obdobje, ko je prvi tožnik pričel z obiskovanjem šole. V zvezi z opravljenimi urami aktivne nege v vrtcu in šoli sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova stroškov fizioterapij in prevozov je napačna. Ni pomembno le, ali so terapije krite iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ampak ali so prvemu tožniku dejansko dostopne. Preko javne zdravstvene mreže ne more dobiti vseh terapij, ki so zanj koristne in potrebne, kar izhaja iz odgovora razvojne ambulante z 10. 10. 2016, saj določenih terapij sploh ne izvajajo. Ker koristnih terapij, ki se po sodni praksi oškodovancem priznavajo, ne more dobiti v razvojni ambulanti, ki jo obiskuje, je upravičen, da te terapije dobi drugje. Toženka, ki bo te terapije plačala, pa bo imela regresni zahtevek proti ZZZS. Zaradi neutemeljeno zavrnjenih stroškov terapij, so neutemeljeno zavrnjeni tudi stroški prevozov na terapije.

O zahtevku iz naslova povečanih stroškov električne energije je sodišče prve stopnje odločilo mimo izvedenskega mnenja. Izračun povečane porabe električne energije je strokovno vprašanje, za katerega sodišče nima potrebnega znanja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da izvedensko mnenje ne daje odgovora na zastavljeno vprašanje, bi moralo od izvedenca zahtevati dopolnitev, oziroma imenovati drugega izvedenca, če je dvomilo v njegovo strokovnost. Stroški osebnega vozila so tudi po 1. 12. 2016, t.j. po nakupu novega družinskega vozila, povezani s prevozi prvega tožnika. Sodišče prve stopnje bi zato moralo priznati vsaj polovico vtoževanih stroškov, ki nastajajo z invalidu prilagojenim vozilom.

Tretja tožnica sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z višino njene plače in posledično izgubljenega dohodka. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je bila z delodajalcem dogovorjena za mesečno plačo 3.200 EUR bruto. Pravna podlaga za izplačilo plače delavcem niso plačilne liste za preteklo obdobje, ampak le plača, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za sporno obdobje predložena in za toženo stranko ni bila sporna, bi moralo sodišče prve stopnje kot višino izgube na zaslužku upoštevati tisti izračun izvedenke finančne stroke, ki je temeljil na bruto plači, določeni v pogodbi. Izvedenka je zaslišana na naroku tudi pojasnila, da je višina osnovne plače določena v pogodbi o zaposlitvi. Na plačilnih listah niso navedene izplačane plače, ampak nadomestila plač (boleznina), ki so nižja od plače. Ob pravilnem upoštevanju določb o dokazih in dokaznem postopku bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je s predloženimi pogodbami o zaposlitvi, svojo izpovedjo in izvedenskim mnenjem tretja tožnica dokazala zatrjevano višino svoje bruto plače in višino izgube zaslužka.

Tožniki prerekajo odločitev o stroških postopka. Ker vsak nastopa s svojim tožbenim zahtevkom, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati uspeh vsakega izmed njih. V konkretni zadevi ni bila sporna le višina tožbenega zahtevka, temveč tudi aktivna legitimacija drugega tožnika in tretje tožnice ter temelj odškodninskega zahtevka, kar bi bilo potrebno upoštevati pri izračunu uspeha pravdnih strank. Ker je drugi tožnik s svojim tožbenim zahtevkom skoraj v celoti uspel, je upravičen do povrnitve vseh stroškov.

4. Toženka izpodbija ugodilni del odločbe iz III., IV. in V. točke izreka. Navaja, da prvi tožnik ni upravičen do rente iz naslova stroškov osebnega vozila, saj teh stroškov ni listinsko dokazal. Presoja sodišča prve stopnje po določilih prostega preudarka je v obravnavanem primeru napačna. Stroški servisiranja vozila, premontaže gum in cestnih taks niso stroški, ki bi bili nujni za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, temveč stroški, ki jih imajo vsi ljudje, ki so uporabniki vozil. Najmanj od 1. 12. 2016 družina nima več vozila zgolj za prevažanje prvega tožnika, ampak nov družinski avto, zato ni mogoč zaključek o utemeljenosti rente za čas od navedenega datuma dalje. Glede na podani ugovor omejenosti mesečne rente z zavarovalno vsoto, bi moralo sodišče prve stopnje to vključiti v izrek odločbe. V zvezi z izgubo drugega tožnika in tretje tožnice na osebnem dohodku toženka vztraja, da gre za posredno škodo oziroma oškodovanca. Ker ni podana vzročna zveza med to škodo in protipravnim ravnanjem povzročitelja, ki vtoževane škode ni mogel pričakovati, saj ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka, sta tožbena zahtevka neutemeljena. Po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) pasivna legitimacija zavarovalnice ni podana.

5. Tožniki v odgovoru na toženkino pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške odgovora. Toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

6. Pritožbi prvega tožnika in toženke sta delno utemeljeni, pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice pa nista utemeljeni.

7. V tem postopku prvi tožnik od tožene zavarovalnice terja plačilo premoženjske škode v obliki denarne rente iz naslova več stroškov, ki mu nastajajo kot posledica prometne nesreče s 24. 5. 2011, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Zaradi škodnega dogodka in zdravljenja prvega tožnika sta premoženjsko škoda utrpela tudi drugi tožnik in tretja tožnica, ki sta bila odsotna na delovnem mestu in sta za ta čas prejemala bolniško nadomestilo. Od toženke tako zahtevata povračilo za izgubljeni dohodek. Toženka je vtoževanim stroškom prvega tožnika nasprotovala, ker so pretirani in neutemeljeni in ker nekaterih stroškov kot zavarovalnica ni dolžna kriti. Zahtevka za plačilo izgubljenega dobička je toženka prerekala z navedbami, da sta drugi tožnik in tretja toženka le posredna oškodovanca, ki nista upravičena do odškodnine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti ter 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) delno ugodilo tožbenim zahtevkom, kot to izhaja iz 1. točke te sodbe.

O pritožbi tožene stranke:

8. Toženkino zavzemanje za vključitev zavarovalne vsote v izrek izpodbijane odločbe ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje mora odločati po stanju, kakršno je bilo ob zaključku glavne obravnave. Ker na dan izdaje odločbe zavarovalna vsota še ni bila izčrpana (kot tudi ni izčrpana v trenutku odločanja pritožbenega sodišča), sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno odločati oziroma je bil ugovor zavarovalne vsote utemeljen. Ker tudi ni moč z gotovostjo trditi, da bo do izčrpanja zavarovalne vsote res prišlo, ni razloga za omejitev prisojene denarne rente z višino zavarovalne vsote. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo morala toženka šele v prihodnosti ugovarjati izčrpani zavarovalni vsoti, ki bo predstavljala pomembneje spremenjene okoliščine po 175. členu OZ, če bo do tega prišlo.

9. Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in v odškodninskem pravu predstavlja izjemo. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. 1. odstavek 131. člena OZ). S tem ko ta pravni institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva ali z drugimi besedami, daje nekaj več, nekaj, kar bi zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava oškodovancu ne pripadalo. Navedeno ne pomeni, da posredni oškodovanec v nobenem primeru nima pravice do povrnitve škode. Ima jo, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja). Takšna odškodnina je torej lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.1

10. V obravnavanem primeru sta drugi tožnik in tretja tožnica utrpela škodo zaradi izgube dohodka v času bolniškega staleža. Gre za škodo lastnega izvora, saj je nastala neposredno njima. Da je šlo pri škodnem dogodku s 24. 5. 2011 za krivdno protipravno ravnanje toženkinega zavarovanca, v postopku ni bilo sporno. Podana je tudi vzročna zveza med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ob intenzivnosti poškodb prvega tožnika ter njegovi starosti ob škodnem dogodku (19 mesecev) povsem objektivno predvidljivo dejstvo, da bosta starša udeležena pri sinovem zdravljenju in rehabilitaciji ter usposabljanju za njegovo nadaljnjo skrb. Bolniški stalež drugega tožnika in tretje tožnice je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato jima je toženka dolžna povrniti vtoževano izgubo na dohodku.

11. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki zoper odločitev o prisoji denarne rente iz naslova stroškov vozila. Za prevoz prvega tožnika je potrebno invalidu prilagojeno osebno vozilo. Ker v zvezi z njim nastajajo stroški rednega servisiranja, registracije, nakupa in menjave pnevmatik ter nakupa letne vinjete, prvi tožnik terja njihovo povračilo v obliki mesečne rente. Toženka je te stroške prerekala po temelju in višini. Trdila je, da ne gre za nujno potrebne stroške, oziroma bi ti nastajali tudi z uporabo običajnega družinskega avtomobila. Sicer pa so stroški neizkazani in pretirani. Od 1. 12. 2016 dalje družina nima več posebnega vozila, namenjenega zgolj prevozom prvega tožnika, temveč novo družinsko vozilo, zato prvi tožnik ni upravičen do povračila stroškov vozila. Toženka je s podanimi navedbami v zadostni meri prerekala vtoževano denarno rento iz naslova stroškov vozila, da se je dokazno breme prevalilo na stran prvega tožnika, ki pa ga ni zmogel. Za obdobje od 1. 3. 2014 do 31. 11. 2016, ko je bilo v uporabi posebno vozilo ..., bi moral prvi tožnik zatrjevane stroške konkretno izkazati (npr. s predložitvijo računov in drugih listinskih dokazov), česar ni storil, ampak je zgolj vztrajal pri povrnitvi (ocenjenih) stroškov, ker so v zvezi s škodnim dogodkom. Za čas po 1. 12. 2016 bi moral prvi tožnik, ob neprerekanem dejstvu nakupa skupnega družinskega vozila, zatrjevati in dokazati, da so stroški vozila višji, ker se uporablja (tudi) za njegov prevoz. Prvi tožnik navedenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, zato je njegov tožbeni zahtevek za plačilo denarne rente iz naslova stroškov vozila neutemeljen.

12. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z uporabo prostega preudarka prvemu tožniku priznalo mesečno rento v višini 90 EUR za čas od 1. 3. 2014 do 31. 11. 2016 ter mesečno rento v višini 30 EUR za čas od 1. 12. 2016 dalje, napačna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo toženkini pritožbi in dosojeno mesečno rento iz III. točke izreka izpodbijane odločbe ustrezno znižalo.

O pritožbi tožečih strank:

13. Očitana relativna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedenega zaslišanja predlaganih prič ni podana. Sodišče prve stopnje je dokaz utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno. Koliko nege in pomoči potrebuje prvi tožnik, je razvidno iz izvedenskega mnenja Komisije ... (v nadaljevanju: izvedensko mnenje Komisije) ter zaslišanja izvedenk medicinske stroke. Glede cen teh storitev pa so bili predloženi listinski dokazi. Tudi koristnost in potrebnost fizioterapij ter (ne)zmožnost zagotovitve v okviru javnega zdravstva so razvidne iz izvedenskega mnenja Komisije in predloženih listinskih dokazov.

14. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo listinskih dokazov (priloga A148 do A165 spisa) ni kršilo pravil o prekluziji, saj so bile listine, tudi po presoji pritožbenega sodišča, brez upravičenega razloga predložene po prvem naroku za glavno obravnavo. Sprejet dokazni sklep na naroku 18. 1. 2018 tega ne spremeni. Ker je na strani sodišča odločitev o tem, kateri od predlaganih dokazov bodo izvedeni, je sodišče izvedbo tega dokaza lahko zavrnilo. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko spremeni. Dejstvo, da tega ni storilo formalno z novim sklepom, ampak v izpodbijani odločbi, ni odločilno. Tudi če sodišče prve stopnje ne bi uporabilo pravil o prekluziji, ker izvedba predlaganih dokazov pravdnega postopka ne bi bistveno podaljšala, do drugačne odločitve glede denarne rente iz naslova stroškov medicinskega materiala in plenic (na katero se ti dokazi nanašajo) ne bi prišlo. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, se pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti s predložitvijo dokazov.

Glede stroškov medicinskega materiala in plenic

15. Prvi tožnik terja denarno rento iz naslova stroškov medicinskega materiala (150 EUR mesečno) in plenic (50 EUR mesečno). Toženka je te stroške prerekala kot neizkazane in pretirane ter navedla, da medicinske pripomočke krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede plenic je izrazila dvom, da njihova poraba ustreza tolikšni mesečni vrednosti. Prvi tožnik je toženkine ugovore označil za neutemeljene, tožbenega zahtevka v tem delu pa ni konkretiziral. Iz izvedenskega mnenja Komisije izhaja, da je medicinski material, ki zadošča za vsakodnevno osnovno nego prvega tožnika, pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako so iz tega naslova krite plenice, in sicer po dopolnjenem 4. letu starosti otroka (ob vložitvi tožbe je bil prvi tožnik že star 4 leta), do 90 plenic na mesec. Prvi tožnik ni podal konkretnih trditev o tem, kolikšno število medicinskih pripomočkov in plenic porabi na mesec, da to število presega obseg iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter kakšna je cena posameznega pripomočka. Pomanjkljive trditvene podlage ni moč sanirati s sklicevanjem na dokaze (zaslišanje staršev, popis nege prvega tožnika, (sicer prepozna) predložitev računov), zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženkinim ugovorom in izvedenskemu mnenju Komisije ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Glede stroškov osebnega vozila

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe o prenizko priznanih stroških vozila za obdobje od 1. 12. 2016 dalje. O (ne)utemeljenosti denarne rente iz naslova stroškov vozila se je pritožbeno sodišče že opredelilo pri presoji toženkine pritožbe.2 Prvi tožnik s pritožbo ne more uspeti, saj do povračila teh stroškov ni upravičen.

Glede stroškov elektrike

17. Prvi tožnik je zatrjeval, da je zaradi dvigala in vseh aparatur, ki jih potrebuje, ter povečanja električne priključne moči prišlo do povišanja stroškov električne energije za 65,34 EUR mesečno. V dokaz svojih trditev je predložil položnice oziroma račune E., d.d., ter predlagal postavitev izvedenca elektro stroke. Sodišče prve stopnje je po izvedbi predlaganih dokazov odločilo, da znaša mesečni strošek zaradi povečane porabe električne energije zaradi naprav prvega tožnika 35 EUR, od 1. 9. 2016 dalje (ko je prvi tožnik pričel z obiskovanjem šole) pa 30 EUR. Po prepričanju prvega tožnika je takšna odločitev v nasprotju z izvedenskim mnenjem, vendar pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Izvedenec elektro stroke je bil v skladu z dokaznim predlogom prvega tožnika in sklepom o postavitvi izvedenca (list. št. 280 spisa) določen z namenom ugotovitve povečanja porabe električne energije zaradi naprav prvega tožnika. V zvezi s tem je pojasnil, da se je poraba električne energije povečala za približno 20%. Trditve prvega tožnika, da se je električna energija povečala ravno zaradi uporabe njegovih naprav, so bile tako dokazane. Kolikšno je to povišanje zneskovno, pa ni vprašanje za izvedenca elektro, temveč finančne stroke, katerega pravdni stranki nista predlagali. Sodišče prve stopnje je višino povišanja električne energije pravilno ugotavljalo na podlagi predloženih računov, ob upoštevanju okoliščin, da se je povečalo število družinski članov, dvignila se je stopnja DDV ter da ena od klimatskih naprav v hiši ni namenjena le prvemu tožniku. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da gre prvemu tožniku 35 oziroma 30 EUR mesečno iz naslova povišanja električne energije.

Glede stroškov tuje nege in pomoči

18. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o višini urne postavke za tujo nego in pomoč. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani. V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Ta se v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR do 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Ker cene pomoči družinskih članov mnogokrat ni mogoče natančno ugotoviti, je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP.3

19. S trditvami, da starša njegove nege ne zmoreta (več) in s sklicevanjem na cene storitev C., prvi tožnik ne uspe dokazati višje urne postavke. Oskrbo sta mu vse do izdaje izpodbijane odločbe nudila starša, ki nimata javno priznane strokovne izobrazbe iz zdravstvenega oziroma medicinskega področja, temveč sta se prvemu tožniku potrebne nege in pomoči priučila. Da za prvega tožnika lahko skrbi za to priučena laična oseba, in ne zgolj diplomirana medicinska sestra ali zdravstveni tehnik, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja Komisije. Prvi tožnik je sicer predložil Pogodbo o sodelovanju pri izvajanju storitve na domu (priloga A174 spisa; v nadaljevanju: Pogodba), sklenjeno s C., a to ne utemeljuje drugačne odločitve o višini urne postavke za tujo nego in pomoč. Iz 1. člena pogodbe izhaja, da se prične storitev izvajati po dogovoru. Gre torej za nekakšno pogodbo o nameri, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bodo pogodbene storitve pričele izvajati enkrat v bodočnosti. Pogodba je bila sklenjena 28. 3. 2017, vendar prvi tožnik vse do zaključka postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da se je izvajanje Pogodbe dejansko pričelo. Da mu nastajajo stroški s tujo nego in pomočjo C., v višini kot je razvidna iz Pogodbi priloženega cenika, bi prvi tožnik lahko izkazal s predložitvijo računa C., česar ni storil. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse bistvene okoliščine primera4 in ustrezno uporabilo pooblastila iz 216. člena ZPP ter na tej podlagi odločilo, da znaša cena urne postavke za stalni nadzor prvega tožnika 3 EUR, urna postavka za aktivno nego in pomoč pa 8 EUR.

20. V konkretnem primeru je ustrezna delitev tuje nege in pomoči na aktivno nego in pomoč, ki je prvemu tožniku običajno potrebna 7 ur na dan, ter na nadzor prvega tožnika, ki zajema preostalih 17 ur v dnevu. Za takšno delitev je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedenskem mnenju Komisije oziroma mnenju izvedenke Z. R. P. Utemeljeno pa prvi tožnik izpostavlja, da je napačno določen obseg nege in pomoči, ki je je deležen v vrtcu oziroma šoli. Prvi tožnik je v obdobju od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016 obiskoval vrtec, v katerem je preživel 6 ur dnevno ter v povprečju 18 delovnih dni na mesec. Prvi tožnik ni podal konkretnih trditev o tem, koliko ur in dni preživi v vrtcu, zato je sodišče prve stopnje to samo ustrezno ocenilo. Tretja tožnica je zaslišana bivanje prvega tožnika v vrtcu časovno sicer specificirala, vendar izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema presojo sodišča prve stopnje, da prvi tožnik od 1. 9. 2016 dalje v šoli preživi po 10 ur (od pon. do čet.) ali 8 ur (ob petkih), kar na mesečni ravni ob upoštevanju vikendov, praznikov in šolskih počitnic v povprečju znaša 15 delovnih dni. Zmotna ter v nasprotju z ugotovljenim razmerjem med aktivno nego in nadzorom pa je presoja sodišča prve stopnje, da kar polovico preživetega časa v vrtcu oziroma šoli predstavlja aktivna nega prvega tožnika. Tuja nega in pomoč prvega tožnika je v 24 urah sestavljena iz 30 % aktivne nege in pomoči ter iz 70 % nadzora. Takšno razmerje je potrebno uporabiti tudi pri izračunu aktivne nege in pomoči ter nadzora, ki se opravita v vrtcu oziroma šoli.

21. Prvi tožnik je v času obiskovanja vrtca 12 dni na mesec preživel doma, 18 dni na mesec pa po 6 ur dnevno v vrtcu in po 18 ur dnevno doma. V vrtcu sta bili opravljeni 2 uri aktivne nege (30% od 6 ur) in 4 ure nadzora (70% od 6 ur), preostala nega in pomoč (5 ur aktivne nege in 13 ur nadzora) se je opravila doma. V 12 dneh, ki jih je preživel doma, je bil prvi tožnik deležen 7 ur aktivne nege po 8 EUR ter 17 ur nadzora po 3 EUR, kar skupno znaša 1.284 EUR (107 EUR/dan X 12 dni). V 18 dneh, ko je dopoldneve preživel v vrtcu, je bilo doma opravljenih 5 ur aktivne nege po 8 EUR in 13 ur nadzora po 3 EUR, kar skupno znaša 1.422 EUR (79 EUR/dan X 18 dni). Po odštetju dodatka za nego otroka (202,17 EUR), mesečna renta iz naslova tuje nege in pomoči za obdobje od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016 znaša 2.503,83 EUR.

22. Od 1. 9. 2016 dalje prvi tožnik obiskuje šolo, pri čemer 15 dni v mesecu preživi doma, ostale dni pa je v šoli, in sicer 12 dni po 10 ur dnevno (od pon. do čet.) in 3 dni po 8 ur dnevno (ob petkih). V šoli so opravljene 3 ure (30 % od 10) oziroma 2 uri (30 % od 8 ur) aktivne nege in 7 ur (70 % od 10 ur) oziroma 6 ur (70 % od 8 ur) nadzora. Preostala nega in pomoč, ki od ponedeljka do četrtka znaša 4 ure aktivne nege in 10 ur nadzora ter ob petkih 5 ur aktivne nege in 11 ur nadzora, je opravljena doma. V 15 dneh, ki jih prvi tožnik preživi doma, je opravljene za 1.605 EUR tuje nege in pomoči (107 EUR/dan X 15 dni). V dneh, ko dopoldneve preživi v šoli, je od ponedeljka do četrtka doma deležen za 744 EUR nege in pomoči (62 EUR/dan X 12 dni), ob petkih pa za 219 EUR nege in pomoči (73 EUR/dan X 3 dnevi). Po odštetju dodatka za nego otroka, prvemu tožniku od vstopa v šolo pripada 2.365,83 EUR mesečne rente.

Glede stroškov fizioterapij in prevozov

23. Prvi tožnik utemeljeno izpodbija zavrnitev povračila stroškov fizioterapij in prevozov na njih. Zatrjeval je, da so mu za vzdrževanje stabilnega zdravstvenega stanja potrebne redne fizioterapije, 4 do 5 krat tedensko, ki mu niso zagotovljene znotraj mreže javnega zdravstva. Z izvedenskim mnenjem Komisije je bilo potrjeno, da prvi tožnik tedensko potrebuje eno fizioterapijo in tri respiratorne fizioterapije, skupaj torej štiri fizioterapije na teden. Ker naj bi bilo tako število fizioterapij krito iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da prvi tožnik zahtevka v zvezi z zagotovitvijo potrebnega števila fizioterapij do katerih je upravičen iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in morebitnega nastanka škode iz naslova ne zagotovitve fizioterapij, ne more naperiti proti toženi stranki, temveč ga lahko naslovi na pristojni organ ZZZS. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

24. Po 86. členu ZZVZZ ima ZZZS pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima ZZZS pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Po 91. členu ZZVZZ obsega odškodnina, ki jo ima ZZZS pravico zahtevati v primerih iz 86. člena tega zakona, stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje ZZZS. Iz citiranih zakonskih določb je mogoče izpeljati naslednja sklepa: tudi v primeru, da bi prvi tožnik uveljavljal upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice ZZZS). Ugovor, da so fizioterapije krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi bil lahko pravno relevanten le, če bi toženka zatrjevala, da predmetno plačilo stroškov zanjo predstavlja dvojno plačilo (torej, da bi šlo za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja).5

25. Prvi tožnik je stroške fizioterapije in prevozov nanje upravičen terjati neposredno od toženke. Da za vzdrževanje zdravstvenega stanja potrebuje 4 fizioterapije tedensko (t.j. 16 fizioterapij mesečno), je bilo nesporno ugotovljeno z izvedenskim mnenjem Komisije. V zvezi s ceno posamezne fizioterapije je prvi tožnik predložil račune centra G., d.o.o., (priloge A19 do A22 in A151 do A157 spisa), kjer te fizioterapije redno obiskuje. Iz računov izhaja, da ura fizioterapije v povprečju znaša 34 EUR6. Mesečno je toženka dolžna prvemu tožniku povrniti 544 EUR (34 EUR X 16 obiskov) stroškov fizioterapij.

26. Ker so fizioterapije prvemu tožniku potrebne in je upravičen do povračila stroškov 16-ih fizioterapij mesečno, mu pripadajo tudi stroški prevozov na fizioterapije. Prvi tožnik je zatrjeval, da razdalja od njegovega doma do centra G., d.o.o., znaša 5,4 km v eno smer, česar toženka ni prerekala. Pritožbeno sodišče je pri izračunu prevoznih stroškov tako upoštevalo razdaljo 10,8 km na fizioterapijo oziroma 172,8 km na mesec. Upoštevaje 0,37 EUR7 stroška za prevožen kilometer, gre prvemu tožniku 63,94 EUR prevoznih stroškov mesečno.

Glede izgube na dohodku tretje tožnice

27. Pritožbeni očitki tretje tožnice o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede višine njene plače in izgube na dohodku, ko je bila v bolniškem staležu, niso utemeljeni. Tretja tožnica terja povračilo izgubljenega dohodka za obdobje od julija 2012 do konca januarja 2014 (ne gre torej za bodočo, temveč že nastalo škodo). Trdila je, da njena plača znaša 3.200 EUR bruto mesečno, kot to izhaja iz predloženih pogodb o zaposlitvi (prilogi A103 in A104 spisa). Vendar pa njena dejansko izplačana plača po plačilnih listah za junij in julij 2012 (prilogi A74 in A75 spisa) ter Potrdilih o višini nadomestila (priloga A94 do A98 spisa) tega ne potrjuje. Na navedeno je v izvedenskem mnenju opozorila izvedenka za ekonomijo mag. S. P. T. ter pojasnila, da sklicevanje tretje tožnice na 31. in 32. člen ZZVZZ, za ugotovitev razlike med neto plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bila v bolniškem staležu in višino nadomestila plače, ki ga je prejemala zaradi bolniškega staleža, ni relevantno.

28. Tretja tožnica ni uspela dokazati, da bi v vtoževanem obdobju, če ne bi bila v bolniškem staležu, dejansko prejemala 3.200 EUR bruto plače. Iz plačilnih list za junij in julij 2012, na katerih ni obračunana boleznina, temveč letni dopust, izhaja, da bruto plača tretje tožnice za polni delovni čas znaša 1.200 EUR. Takšna bruto plača je razvidna tudi iz Potrdil o višini nadomestila. Tretja tožnica ni predložila plačilnih list za obdobje pred junijem 2012, iz katerih bi bilo razvidno, da je pred nastopom bolniškega staleža (in porodniškega dopusta, na katerega se sklicuje), dejansko prejemala bruto plačo 3.200 EUR. Prav tako ni zatrjevala, da ji delodajalec izplačuje prenizko plačo, ter da ga iz tega naslova kakorkoli terja. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena bruto plača v obravnavanem primeru ni odločilna. Tretja tožnica je upravičena do povračila izgubljenega dohodka, t.j. razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemala zaradi bolniškega staleža, ter zneskom plače, ki bi ga sicer prejemala, če ne bi bila v bolniškem staležu. Po izvedenem dokaznem postopku je višina slednjega 1.200 EUR, kar je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo.

Sklepno

29. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo ter prisojeno denarno rento v III. točki izreka izpodbijane odločbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. Po spremembi sodbe in upoštevaje nespremenjeni del izpodbijane odločbe, je prvi tožnik upravičen do mesečne rente v naslednjih obdobjih in zneskih: − tuja nega in pomoč: 3.007,83 EUR mesečno od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015; 2.503,83 EUR mesečno od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016; 2.365,83 EUR mesečno od 1. 9. 2016 dalje, − fizioterapije in prevoz nanje: 544 EUR mesečno za fizioterapije in 63,94 EUR mesečno za prevozne stroške od 1. 3. 2014 dalje, − servis dvigala: 8,64 EUR mesečno od 1. 3. 2014 dalje, − elektrika: 35 EUR mesečno od 1. 3. 2014 do 31. 8. 2016; 30 EUR mesečno od 1. 9. 2016 dalje.

31. V seštevku posameznih zneskov to pomeni, da je prvi tožnik upravičen do mesečne rente v višini: − 3.659,41 EUR od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015, − 3.155,41 EUR od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016, − 3.012,41 EUR od 1. 9. 2016 dalje.

32. Toženka mora prvemu tožniku plačati zgoraj navedeno mesečno rento, zmanjšano za 1.597,83 EUR, za mesece, ko mu je že nakazala mesečno denarno rento v tem znesku. Tako je dolžna plačati mesečno rento: − 2.061,58 EUR od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015, − 1.557,58 EUR od 1. 4. 2015 do 31. 8. 2016, − 1.414,58 EUR od 1. 9. 2016 do 31. 1. 2018, − 3.012,41 EUR od 1. 2. 2018 dalje, z zapadlostjo vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec.

O stroških postopka

33. Tožnike je v postopku zastopala ista odvetniška družba, njihovi zahtevki so se obravnavali hkrati in se opirajo na isto pravno in dejansko podlago. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v 8. členu določa, da prejme odvetnik, ki opravlja v isti zadevi storitve za več strank, nagrado in povrnitev izdatkov le enkrat. Za zastopanje več oseb ZOdvT določa povišanje po tarifni številki 1200 na način, da se nagrada za postopek ali posel za vsako dodatno stranko v isti zadevi zviša za količnik 0,3. V skladu z navedenim so stroške pravdnega postopka priglasili tudi tožniki. Neutemeljeno je zato njihovo pritožbeno zavzemanje, da bi bilo potrebno stroške odmeriti posamezno, glede na uspeh vsakega izmed njih.

34. V konkretnem primeru je uspeh tožnikov v pravdi odvisen zgolj od njihovega uspeha po višini. Kljub sprva spornemu temelju tožbenega zahtevka ter sporni aktivni legitimaciji drugega tožnika in tretje tožnice, se poseben dokazni postopek v zvezi s tem ni izvajal8, niti niso v tem okviru nastali dodatni stroški. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da gre (le) za spor o višini tožbenega zahtevka.

35. Odločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke. Določba drugega odstavka 154. člena ZPP z uvedbo standarda upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.9 Tožniki so s tožbenim zahtevkom (tudi po delni spremembi izpodbijane odločbe) uspeli s približno 30 %. Tožbeni zahtevek je bil delno umaknjen. Pravdni stroški tožnikov so bili zaradi zastopanja po odvetniški družbi sicer višji od stroškov toženke, vendar je tudi slednja nosila določene stroške, zlasti s kritjem izdatkov izvedenca medicinske stroke. Upoštevaje navedene okoliščine in naravo konkretnega spora, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

36. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta pravdni stranki s pritožbama uspeli le v manjšem delu, odgovor tožnikov na pritožbo toženke pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. sodbi VSRS II Ips 875/2006 in III Ips 20/2013, sodbo in sklep VSL II Cp 1503/2017. 2 Glej 11. točko te sodbe. 3 Prim. sodbe VSRS II Ips 322/2009, II Ips 129/2012 in II Ips 253/2018 ter odločbi VSL II Cp 2453/2017 in I Cp 1627/2018. 4 Zlasti, da sta prvemu tožniku ves čas pravde nego in pomoč nudila starša; nadzor terja stalno pripravljenost, ne pa aktivnega ravnanja; za aktivno nego so potrebna priučena znanja; nega in pomoč se izvaja tudi ponoči. 5 Prim. odločbi VSL II Cp 2453/2017 in VSL I Cp 3688/2011. 6 Povprečna cena ene ure fizioterapije je v letu 2013 znašala 35 EUR, v letu 2014 34 EUR in v letu 2015 33,50 EUR. 7 Prim. sodbo II Ips 253/2018. 8 Toženka je ugovor o 20 % soodgovornosti za nastalo škodo umaknila z drugo pripravljalno vlogo z 11. 6. 2015, kar je bilo pred prvim narokom za glavno obravnavo in začetkom izvajanja dokaznega postopka. Vprašanje aktivne legitimacije pa je pravno vprašanje, ki ni terjalo izvedbe posebnih dokazov. 9 Glej Betetto N., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, str. 32.