Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.100.000,00 SIT in mu povrniti 107.296,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 31.3.1995 poškodoval v prometni nesreči. Izvedenec dr. B. V. je ugotovil, da je šlo za nateg vratu. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je tožniku prisodilo 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT.
Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Za obe stranki je bila sporna višina prisojene denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, vendar je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopno odločitev kot pravilno.
Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določb 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe. Navaja, da je po poklicu pleskar. Poškodba mu povzroča težave pri delu, ki ga zmore le s povečanim naporom. Sklicuje se na načelo individualizacije škode in v zvezi s tem na svojo mladost. Meni, da je odškodnina določena prenizko in ni v skladu s sodno prakso. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Sodišči prve in druge stopnje sta pri določanju odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali izvedeniško mnenje dr. B. V., zdravstveno dokumentacijo o tožnikovi poškodbi in tožnikovo izpoved. Na vse to se sklicuje tudi tožnik v reviziji. Tožnik je pretrpel hude telesne bolečine, ki so trajale dva dni, lahke bolečine v trajanju 16 dni in nato občasne bolečine, ki bodo trajale tudi še v prihodnje. Pretrpel je še druge nevšečnosti in težave, med katerimi je bila posebno neprijetna nošnja vratne opornice. Vse to tožnika opravičuje do pravične denarne odškodne za pretrpljene in bodoče telesne bolečine (200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Priznana odškodnina upošteva merila, določena v čl. 200 ZOR in je skladna s prakso sodišč v podobnih primerih.
Upošteva tudi posebnosti, na katere se sklicuje tožnik, to je njegov poklic pleskarja in njegovo mladost. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem sta tožnikov poklic in mladost (26 let) še posebej pomembna. Toda izvedenec je ugotovil, da znaša zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti le 5 odstotkov in da zmore vsa dela, kot jih je do nesreče. Tožnik v zvezi s tem poudarja, da mora zdaj vložiti v delo več truda. Ta trditev se sklada z izvedenčevimi ugotovitvami, vendar je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode upoštevati ugotovitev, da gre le za pet odstotno zmanjšano življenjska aktivnost. Tožnik je torej prestal precejšnje telesne bolečine in jih bo občasno še trpel. Tudi duševne bolečine zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti so kljub majhnemu odstotku zaradi tožnikove mladosti in poklica znatne. Vendar prisojena odškodnina ustreza obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Pri tem je treba upoštevati, da je šlo po ugotovitvi izvedenca za lahko telesno poškodbo, da se bolečine niti po trajanju niti po intenzivnosti niso približale hujšim primerom in da gre za takšno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki tožniku ne onemogoča nobene od njegovih dosedanjih dejavnosti. Zato prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, ker je primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa.
Revizijsko sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP) in v zvezi s tem ni vezano na uveljavljane revizijske razloge. Zato je vprašanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo kot vprašanje pravilne uporabe materialnega prava presodilo na podlagi podatkov spisa o obsegu tožnikove nepremoženjske škode, ne glede na to, da revizija te okoliščine uveljavlja posredno s sklicevanjem na pritožbena izvajanja. Tak način uveljavljanja revizijskih razlogov ni upošteven. Revizija je namreč samostojno izredno pravno sredstvo, s katerim nezadovolja stranka izpodbija pravnomočno drugostopno sodbo. Dovoljeni revizijski razlogi niso istovetni s pritožbenimi razlogi. Zato se v reviziji ni mogoče sklicevati na navedbe v pritožbi. Vendar ta revizijska pomanjkljivost ni vplivala na odločitev revizijskega sodišča, ker je bila predmet revizijske presoje pravilna uporaba materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP).
Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, ki jih določa 386.čl. ZPP. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).