Jedro

Tožniku se čas, ko je opravljal obvezno prakso v času šolanja, ne more všteti v pokojninsko dobo na podlagi takrat veljavnega Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64), saj takšnega dela ni mogoče šteti za sklenjeno delovno razmerje po 21. členu ZTPZ, ne glede na obseg dela, ki ga je tožnik v obravnavanem obdobju opravljal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. P - 7.002.965 z dne 9.11.1993 in 18.2.1994 in vštetje zatrjevane zaposlitve na Osnovni šoli ... od 1.9.1961 do 31.8.1962 v pokojninsko dobo, kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je delno razveljavilo odločbi tožene stranke št. 7002965 z dne 18.2.1994 in 9.11.1993 ter v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas zatrjevane zaposlitve na Osnovni šoli ... od 1.9.1961 do 31.8.1962, ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da naj bi imel v obravnavanem obdobju status delavca v delovnem razmerju. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot nezakonito odpravi. Povdarja, da iz dopisa tretje gimnazije Maribor št. .../93 z dne .10.1993 nesporno izhaja, da je bil tožnik v šolskem letu 1975/58 vpisan v I. letnik mariborskega učiteljišča, da je bil po končanem IV. letniku napoten na opravljanje pedagoške prakse, da v tem letu sicer ni obiskoval pouka, ampak opravljal le izpite, ki so bili predpisani za V. letnik učiteljišča. Šlo je torej za redno šolanje na učiteljišču v Mariboru, ki je trajalo pet let in je bilo zaključeno z izpitom z dne 28.6.1992. V kokretnem primeru gre za obvezno praktično delo v času šolanja, ki po nobenem predpisu ni vštevno v zavarovalno dobo. Obravnavano zadevo bi bilo potrebno presojati po 3. odst. 21. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964 in o zahtevku odločiti na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v kokretni zadevi, saj eventuelno drugačna odločitev zavoda, v drugi zadevi, za presojo sodišča ni odločilna. Sklicuje se tudi na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je za presojo zakonitosti odločb tožene stranke v delu, ki se nanašata na zavrnitev vštetja zatrjevane zaposlitve od 1.9.1961 do 31.8.1962 v zavarovalno dobo, izvedlo dovolj dokazov, vendar je zaradi delno zmotne pravne presoje nepravilno zaključilo, da naj bi bil tožnik v obravnavanem obdobju v delovnem, torej v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi mu bilo mogoče v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteti vtoževano obdobje. Pravilno je sicer izhajalo iz 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki napotuje na uporabo Temeljenega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64; v nadaljevanju TZPZ-64). Po 125. členu TZPZ pokojninska doba obsega čas prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe zakona. V zavarovalno dobo pa se glede na 126. člen navedenega TZPZ všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona, torej med drugim tudi čas, ki so ga osebe iz 1. odst. 21. člena prebile v delovnem razmerju oz. glede na 3. odst. istega člena po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, če so delale poln delovni čas. Slednje zakonske določbe, kot pravilno opozarja tožena stranka, sodišče prve stopnje pri presojanju konkretne zadeve sploh ni uporabilo, zaradi česar je ob popolno razčiščenih pravno odločilnih dejstvih napačno sklepalo na obstoj delovnega razmerja v obdobju od 1.9.1961 do 31.8.962 in posledično tudi neutemeljeno priznalo uveljavljano zavarovalno dobo. Za pravilno in zakonito presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je odločilno le, da je bil tožnik v šolskem letu 1957/58 vpisan v I. letnik mariborskega 5-letnega učiteljišča, da je v šolskem letu 1960/61 uspešno končal šele IV. letnik in bil po končanem IV. letniku napoten na opravljanje pedagoške prakse za šolsko leto 1961/62, ko sicer ni obiskoval pouka, ampak je opravljal izpite iz učnih vsebin, predpisanih za V. letnik, ki ga je uspešno končal z zaključnim izpitom, opravljenim od 24.6.1962 do 28.6.19962. Na podlagi navedenih pravno relevantnih dejstev, pa je mogoč le zaključek, da je šlo za obvezno prakso še v času 5-letnega rednega šolanja na učiteljišču, ki glede na 3. odst. že omenjenega 21. člena TZPZ, ni vštevna v zavarovalno dobo, niti niso izpolnjeni pogoji za priznaje uveljavljane pokojninske dobe po 129. členu istega zakona. Iz preostalih dokazov, ki jih je izvedlo prvostopenjsko sodišče in se nanašajo predvsem na obseg in način tožnikovega poučevanja v šolskem letu 1961/62, plačilo za to delo in druge okoliščine s tem v zvezi, še ni mogoč zaključek, da bi bil tedaj v delovnem razmerju, na podlagi katerega bi bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. V obravnavanem obdobju je bil nesporno dijak V. letnika učiteljišča in ni mogoče hkrati sklepati, da bi bil istočasno v delovnem razmerju, saj ni nobenega dokaza, da bi v takšno pravno razmerje stopil po lastni volji. Ker manjka element prostovoljnosti za sklenitev delovnega razmerja in ker ni nobenega dokaza o tem, da bi med tožnikom in Osnovno šolo ... sploh prišlo do sklenitve tega pravnega razmerja, tudi ni bistveno, kakšen je bil obseg dela, ki ga je v obravnavanem obdobju opravil, niti ali in kako je bil zanj nagrajevan. Pedagoška praksa namesto rednega obiskovanja šole, ki je bila podlaga za opravljanje končnega izpita, sama po sebi še ne pomeni rednega delovnega razmerja. Za razsojo predmetne zadeve niso bistvene niti drugačne odločitve toženca v nekaterih podobnih primerih, kot npr. v zadevi V. R. in H. V.. Na enakost pred zakonom v smislu načelne določbe 14. člena Ustave R Slovenije se ni mogoče uspešno sklicevati v primerih nepravnih, zlasti vsebinsko dvomljivih odločitvah. Sodišče namreč vsako zadevo presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravice iz pokojninskega zavarovanja, vključno z zavarovalno dobo, lahko prizna le, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. V konkretnem primeru pa je prav v zvezi z načelom enakosti pred zakonom dolžno slediti že izoblikovani sodni praksi. Bivše Sodišče združenega dela Republike Slovenije, je namreč v istovrstnih zadevah Sp 514/82, Sp 513/82 in Sp 512/82, zahtevke za vštetje pedagoške prakse, oz. poučevanja v času šolanja v V. letniku učiteljišča, kot neutemeljene pravnomočno zavrnilo.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in na podlagi 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) odločiti kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.