Jedro

Nepričakovanost varovankinih ravnanj in zaradi nepričakovanosti fizična neobvladljivost teh ravnanj sta tisti okoliščini, ki utemeljujeta opredelitev spremstva in varstva varovanke za nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost ima poseben pomen pri varstvu oškodovancev v primerih velikih škod. Tožnici nastala škoda res ni velika, bilo pa bi nepravično, da zgolj zaradi njene višine in ker tovrstni škodni dogodki niso pogosti, do povrnitve škode ne bi bila upravičena. Tožnica je škodo utrpela pri opravljanju poklicne dejavnosti, pri opravljanju dela, ki ji je bilo odrejeno in način njegovega izvajanja predpisan. Delo je bila dolžna opraviti skrbno; zaradi dela s človekom z veliko odgovornostjo in požrtvovalnostjo, tudi na račun lastne varnosti. V takih okoliščinah ni sprejemljivo, da do škode ne bi bila upravičena zgolj zato, ker škoda ni velika in ker nevarnost, ki ji je bila izpostavljena, velikokrat ne privede do velike škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je tožnici prisojena odškodnina v višini 2.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2011 dalje do plačila, večji obrestni zahtevek pa je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 934,40 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne da preizkusiti. Nasprotuje ugotovljeni objektivni odgovornosti svojega zavarovanca. Opozarja, da je priča S. P. izpovedala, da imajo v zavodu okrog 400 varovancev, od katerih so vsi duševno, večinoma pa tudi fizično prizadeti. To pomeni, da je treba za vsakega od varovancev poskrbeti, vsem vsakodnevno pomagati pri življenjskih opravilih in jih tudi spremljati. Ob takem številu varovancev je zagotovo nešteto interakcij med varuhinjami in varovanci in samo nekaj poškodb letno (udarci, odrgnine, cukanje za lase in podobno), ne govori v prid odločitvi, da taka dejavnost pogosto in z veliko verjetnostjo pripelje do škode. Nevarna dejavnost je samo tista, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato sama po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Priča S. P. je izpovedala, da v zavodu prihaja le do lažjih poškodb, s čemer tudi predpostavka glede potencialne velike nevarnosti ni izkazana. Trdi, da je dejavnost nevarna zgolj v primeru, da so kumulativno podane vse predpostavke: nepredvidljivost poškodbe, pogostost poškodb in pričakovanje večje škode. Opozarja, da se je sodišče oprlo le na eno od teh predpostavk – nepredvidljivost poškodbe. Meni, da to ne zadošča za opredelitev dejavnosti kot nevarne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 131. čl. ureja dve obliki odškodninske odgovornosti – odgovornost po načelu krivde (subjektivna) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, tisti, ki se z njo ukvarja, odgovarja ne glede na krivdo (150. čl. OZ). Oškodovanec mora dokazati, da gre za nevarno dejavnost in da mu je nastala pravno priznana škoda. Ker se vzročnost domneva, mora tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, dokazati, da ta ni bila vzrok za nastanek škode (153. čl. OZ). Tožeča stranka zatrjuje in sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca (tožničinega delodajalca) za tožnici nastalo škodo.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi prvostopenjsko sodišče argumentira, da je spremljanje varovanca z zdravstvenim stanjem, kakršno je podano pri A. U., nevarna dejavnost. Iz izpovedi tožnice in priče S. L. je razvidno, da varovanka, ki jo je tožnica pri hoji spremljala in varovala, občasno reagira tako, da spremljevalca grobo odrine, celo udari z glavo, pri čemer je to njeno ravnanje povsem nepredvidljivo. Ker je pri hoji nestabilna, ne dviguje nog in včasih zaniha, mora biti varuh z njo v stiku, da je vsak trenutek in v hipu pripravljen s fizično pomočjo nevtralizirati njeno izgubo ravnotežja in preprečiti njen padec; v primeru njene grobe reakcije pa skrbeti ne samo za svojo varnost, ampak tudi za varnost varovanke. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da sta nepričakovanost varovankinih ravnanj in zaradi nepričakovanosti fizična neobvladljivost teh ravnanj tisti okoliščini, ki utemeljujeta opredelitev spremstva in varstva za nevarno dejavnost. Spremljevalec je ogrožen, ker ravnanj varovanke na noben način ne more predvideti – niti iz njenega obnašanja niti na podlagi kakšnih drugih okoliščin. V takih okoliščinah, kljub stalni pripravljenosti in skrbnosti, sile, s katero varovanka reagira (varovanka je srednjih let in srednje močne konstrukcije), ne obvladuje. To pomeni, da fizične poškodbe kljub ustrezni skrbnosti ni mogoče izključiti. To pa so značilnosti, zaradi katerih se v sodni praksi določena dejavnost opredeljuje kot nevarna. Tožnica k nastali škodi ni prispevala, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Pritožba pravilno opozarja, da sta poleg nepredvidljivosti nastanka škode tudi pogostost poškodb in pričakovanje večje škode kriterija, ki ju je treba upoštevati pri opredeljevanju nevarnosti določene dejavnosti. Objektivna odgovornost ima poseben pomen pri varstvu oškodovancev v primerih velikih škod. Tožnici nastala škoda res ni velika, bilo pa bi nepravično, da zgolj zaradi njene višine in ker tovrstni škodni dogodki niso pogosti, do povrnitve škode ne bi bila upravičena. Tožnica je škodo utrpela pri opravljanju poklicne dejavnosti, pri opravljanju dela, ki ji je bilo odrejeno in način njegovega izvajanja predpisan. Delo je bila dolžna opraviti skrbno; zaradi dela s človekom z veliko odgovornostjo in požrtvovalnostjo, tudi na račun lastne varnosti. V takih okoliščinah ni sprejemljivo, da do škode ne bi bila upravičena zgolj zato, ker škoda ni velika in ker nevarnost, ki ji je bila izpostavljena, velikokrat ne privede do velike škode.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. Zakona o pravdnem postopku).