Jedro

Prepoved sojenja obsojenca, ki je storil kaznivo dejanja za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, storil pa ga je v času prestajanja kazni zapora. Kaznuje se le disciplinsko.

Izrek

Pritožba oškodovanca S. H. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper osumljenega I. G. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Zoper navedeni sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je upravičeno štelo oškodovančevo pritožbo kot subsidiarni obtožni predlog in po predhodnem preizkusu tega predloga (člen 435 ZKP) v smeri kaznivega dejanja grdega ravnanja, na kar se je skliceval oškodovanec S. H., pravilno ugotovilo, da obstajajo razlogi, ki preprečujejo kazenski pregon storilca. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da naj bi bilo očitano kaznivo dejanje grdega ravnanja, ki ga opisuje oškodovanec kot tožilec v dopolnjenem obtožnem predlogu, storjeno v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, kjer sta oškodovanec kot tožilec in obdolženec v času storitve kaznivega dejanja prestajala zaporno kazen. Zato na podlagi 3. odstavka 48. člena KZ osumljenca ni mogoče soditi za očitano kaznivo dejanje, za katerega je predpisana zaporna kazen do šest mesecev zapora. Mogoče ga je kaznovati le disciplinsko. Kazenski zakonik z določbo 3. odstavka 48. člena KZ izključuje kaznivost za kazniva dejanja, storjena v času prestajanja zaporne kazni, za katera je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. To pa pomeni, da za takšno kaznivo dejanje storilca ne more nihče preganjati. V konkretnem primeru mora osumljeni I. G. disciplinsko odgovarjati za očitano kaznivo dejanje v skladu z določili 3. odstavka 48. čl. KZ. To pa je tudi okoliščina, ki jo določa 3. točka 1. odstavka 277. člena ZKP, zaradi katere pregon zoper obdolženca ni dopusten in je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo. Navedba pritožnika, da ne more biti eden dvakrat kaznovan oziroma da bi morala biti obravnavana oba udeleženca "ki sta se udarila", pa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Zato je pritožbo sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.