Jedro

Ureditev stalnega prebivališča državljana nekdanje SFRJ oz. bivših republik je posledica spremenjenega državno-pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila pravice tujcev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške predčasne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da I.M. ne izpolnjuje v 1. členu in 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev. Ugotovilo je, da tožnik - brez slovenskega državljanstva - nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (1. člen), niti ni bil po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu (2. alinea 2. odstavka 2. člena). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče - v kolikor ne bo samo spremenilo odločitvi obeh sodišč tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku - razveljavi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovni postopek. V obrazložitvi revizija navaja, da sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagata določbo 1. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji - kot enem izmed pogojev za prevzem izplačevanja vojaških pokojnin - je bilo tožniku v upravnem postopku odklonjeno, ker naj bi kot pripadnik JLA sodeloval v agresiji na Slovenijo. Obe sodišči pa sta v tem postopku ugotovili, da je revident za časa agresije sicer opravljal pomembno dolžnost v komandi petega letalskega korpusa, vendar njegovih aktivnosti ni mogoče opredeliti kot sodelovanje v agresiji. Revizija opozarja na vlogo tožnika med desetdnevnimi dogajanji v Sloveniji oziroma do 28.7.1991, ko je bil formalno v aktivni vojaški službi, dejansko pa v suspenzu in poudarja, da je s svojim ravnanjem preprečil ali vsaj omilil mnoge, v gradivu navedene akcije na ozemlje Republike Slovenije.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in nima dovoljenja za stalno prebivanje oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 20.3.1992 dalje. Iz ugotovljenih dejstev torej sledi, da I.M. v času izdaje prvostopne odločbe SPIZ ni izpolnjeval državljanskega statusa, določenega v 1. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4792 - v nadaljevanju: odlok) kot pogoja za prevzem obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. To so relevantna dejstva, na podlagi katerih tožniku po določbi 1. člena omenjenega odloka ni mogoče priznati pravice do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine. Revidentu je s tem v zvezi potrebno ponovno pojasniti, da je stalno prebivališče za osebe brez slovenskega državljanstva pogoj za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobili upravičenci in, ki se v postopku za priznanje pravice do prevzema dokazuje z osebno izkaznico (7. odstavek 6. člena odloka).

Odločilnega pomena za pridobitev pravice do prevzema izplačila vojaške pokojnine je slovensko državljanstvo upravičenca oziroma v primeru, da ni državljan Republike Slovenije stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnikov status je bil po določilu 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. I/91-I) varovan le do vročitve dokončne odločbe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 20.3.1992 - to je 2.4.1992 (priloga A 5). Po tem določilu ustavnega zakona so bili državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (23.12.1990) imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma ob izteku rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Oseba, ki je izpolnjevala pogoje, določene v 13. členu ustavnega zakona in, ki je v zakonitih rokih vložila svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je bila z državljani Republike Slovenije izenačena v vseh pravicah in dolžnostih do vročitve dokončne odločbe, izdane v upravnem postopku.

Z vročitvijo dokončne odločbe dne 2.4.1992, s katero Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ni ugodilo prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, so zanj - državljana SFRJ -, ki je tako postal tujec, začele veljati določbe zakona o tujcih. Navedena zakonska ureditev je namreč posledica spremenjenega državno-pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila pravice tujcev. Kot oseba brez slovenskega državljanstva, bi bil po določilu 1. člena odloka, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, upravičen do akontacije vojaške pokojnine le, če bi mu bilo ob pogojih iz 1. odstavka 16. člena in 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Ker tožnik ne izpolnjuje nobenega od predpisanih pogojev, ga ni mogoče šteti za upravičenca po 1. členu odloka, zato mu utemeljeno ni bila priznana pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine. Revizijska sklicevanja na dejstva, da mu ni izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma da ni pridobil slovenskega državljanstva - zaradi domnevnega sodelovanja v vojaških akcijah proti Republiki Sloveniji v času od 25.6.1991 dalje (8. točka 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije) - ne morejo vplivati na drugačno presojo. Odločitvi sodišč sta tudi, po zaključku revizijskega sodišča, materialnopravno pravilni.

Revident graja uporabo 1. in 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka v njegovo škodo, saj obe nižji sodišči nista upoštevali odločilnih dejstev, izhajajoč iz izpovedb prič in samega tožnika, da je bil že od 4.7.1991 kot Hrvat opazno odrinjen od sistema poveljevanja petega letalskega korpusa, ampak sta ugotovili, da je bil do 27.7.1991 v aktivni vojaški službi. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da tožnik ni izpolnjeval primarnega pogoja iz 1. člena odloka, po mnenju revizijskega sodišča, nadaljnja presoja tožnikovih vojaških aktivnosti po 18.7.1991 kot drugega pogoja iz 2. alinee 1. odstavka 2. člena ni bila potrebna, saj je ob ugotovljenih dejstvih tudi pravno nepomembna. Izpolnjevanja pogojev po 2. členu odloka in njih ugotavljanje je pravno relevantno le v primeru, če so podani razlogi, da je vojaško osebo ali drugo osebo, katerih status je bil predpisan v zakonih, ki so urejali službo v nekdanji JLA in so bile pokojninsko in invalidsko zavarovane po posebnem zakonu, po 1. členu omenjenega odloka sploh šteti za upravičenca. S tem pa je dan odgovor tudi na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava to je prej omenjenih določb iz odloka.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).