Jedro

Tožnica že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa. Zato je potrebno ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo tudi do nove invalidnosti, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 3. 10. 2012 in odločbe št. ... z dne 9. 1. 2013, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 10. 12. 2012 dalje in sklenilo, da tožnica sama nosi stroške svojega postopka. Sodišče je sledilo izvedenskim mnenjem sodnih izvedencev pulmologa, gastroenterologa ter specialista mikrobiologije in imunologije. Strinjalo se je s stališčem, da bi bilo potrebno ocenjevati tudi delovno zmožnost tožnice glede njenih kognitivnih sposobnosti, ki bi lahko tudi zaradi fibromialgije upadle. Vendar pa se v invalidskih zadevah odloča predvsem na podlagi predložene medicinske dokumentacije, v tej medicinski dokumentaciji pa ni izvidov psihiatra ali kliničnega psihologa, saj naj bi tožnica take preglede izrecno zavračala ter tako invalidska komisija zdravstvenega stanja tožnice v tem segmentu ni mogla ocenjevati, ker ni imela medicinske podlage ter v posledici tega tudi v sodnem postopku postavitev izvedenca teh specialnosti ne bi imela smisla, saj bi ti izvedenci lahko ugotavljali šele današnje stanje tožnice, ne bi pa mogli ugotavljati kognitivne sposobnosti tožnice za nazaj, torej v času izpodbijane odločbe, saj tudi ne bi imeli ustrezne dokumentacije, na katero bi lahko svoje mnenje oprli.

2. Pritožuje se tožnica. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, saj je sodišče nekritično sledilo ugotovitvam invalidskih komisij tožene stranke, kakor tudi sodnim izvedencem. Kot glavna bolezen je bila ugotovljena fibromialgija, izvedenci pa so opustili oceno tožničine delazmožnosti, češ da ta ocena sodi v pristojnost psihiatra oziroma psihologa ali kliničnega psihologa. Pritožba meni, da bi morali izvedenci tožničino delazmožnost oceniti kompleksno in celovito ter k sodelovanju pritegniti psihiatra ali kliničnega psihologa in le na takšen način bi lahko v zadostni meri odgovorili na zastavljeno vprašanje sodišča. Iz izvedenskih mnenj pa je možen zaključek, da je prav fibromialgija vzročno povezana s tožničinimi kognitivnimi sposobnostmi, kot so ustrezna miselna sposobnost, koncentracija, spomin in moči razumskega dojemanja, to je iz razlogov, zaradi katerih je tožnica tudi prenehala z opravljanjem svoje dejavnosti. Pritožba meni, da obstaja zadosti izvidov iz leta 2008 dalje, iz katerih je moč ugotoviti dejansko stanje glede tožničinih obolenj in posledic teh obolenj.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja. To je ostalo nepopolno ugotovljeno predvsem v tistem delu, ko že postavljeni izvedenci niso podali odgovora glede kognitivne sposobnosti tožnice, ki je ravno po zatrjevanju sodnih izvedencev v sklopu fibromialgije pogosto motena.

5. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, izhaja, da je tožnica po odločbi tožene stranke z dne 18. 9. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja s polovico polnega delovnega časa od 9. 7. 2008 dalje. Osebna zdravnica tožnice je dne 14. 5. 2012 podala nov predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem je v predsodnem postopku invalidska komisija I. stopnje dne 18. 7. 2012 ugotavljala, da gre pri tožnici za sindrom kronične utrujenosti, dispepsijo, sindrom fibromialgije in za neopredeljeno intersticijsko pljučno prizadetost. Invalidska komisija II. stopnje pa je dne 11. 12. 2012 menila, da gre pri tožnici za pljučno prizadetost, za fibromialgijo in za neopredeljeni revmatizem. Na podlagi navedenih mnenj je Območna enote A. z odločbo z dne 3. 10. 2012 zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, prav tako je bila pritožba tožnice z odločbo tožene stranke z dne 9. 1. 2013 zavrnjena.

6. Pravna podlaga za presojo predmetne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), glede na določbo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2), upoštevajoč, da se je postopek v predmetni zadevi pričel v maju leta 2012. Glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se invalidnost razvršča v tri kategorije. I. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V primeru, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več je podana II. kategorija invalidnosti. III. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tožnica zahteva tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 67. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

7. Pri tožnici gre za osebo, ki že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa od 9. 7. 2008 dalje. Tako je potrebno ugotavljati ali je pri tožnici prišlo tudi do nove invalidnosti, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice.

8. Prvostopenjsko sodišče bi torej pri danem primeru moralo ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. V zvezi s tem bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, ali je torej pri tožnici prišlo do navedenih sprememb, upoštevajoč stanje tožnice, kakor je bilo ugotovljeno pri njej v letu 2008. Takrat je pri tožnici invalidska komisija tožene stranke ugotavljala sindrom kronične utrujenosti, stanje po akutnem biliarnem pankreatitisu, povišane vrednosti tumorskih markerjev, dispepsijo, kronično drisko in z GERP.

9. Prvostopenjsko sodišče te primerjave v zdravstvenem stanju tožnice ni ugotavljalo je pa že sedaj moč iz izvedenskega mnenja pulmologinje ugotoviti, da bi morala tožnica opravljati delo v ugodnih klimatskih pogojih, kjer ni toksičnih in alergogenih substanc v zraku in opravljati lažje fizično delo. V zvezi s tem bi bilo potrebno tudi ugotoviti ali omejene stvarne obremenitve veljajo tudi pri delu, ki ga tožnica opravlja v okviru svojega poklica in tudi v okviru opravljanja dela v skrajšanem delovnem času, saj ima tožnica takšno omejitev od 9. 7. 2008 dalje.

10. Iz izvedenskih mnenj imunologa in tudi gastroenterologa nedvoumno izhaja, da stanje v zvezi s kognitivno sposobnostjo, ki je v sklopu fibriomialgije pogosto motena ni bila podana ocena, saj lahko navedeno stanje oceni le zdravnik ustrezne specialnosti kot je psihiater ali klinični psiholog, kot to navaja izvedenec B.B. oziroma revmatolog, kot to navaja tudi izvedenec gastroenterolog C.C., zaslišan na zadnji glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je ugotavljanje dejanskega stanja glede eventuelnih kognitivnih motenj v posledici fibromialgije opustilo. Štelo je (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), da postavitev izvedencev teh specialnosti ne bi imelo smisla, ker naj bi ti izvedenci lahko ugotavljali šele današnje stanje tožnice, ne pa stanja za nazaj. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je preuranjeno. Le strokovnjaki z navedenih področij bi lahko povedali, ali je možno na podlagi obstoječih izvidov in tudi s poznavanjem same stroke ugotoviti, kakšno je bilo dejansko zdravstveno stanje tožnice na navedenem področju v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, torej v začetku leta 2013. Sodišče takšnega strokovnega znanja samo nima.

11. Ravno zaradi navedenih napak pred sodiščem prve stopnje je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V okviru novega postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče dokazni postopek v navedeni smeri dopolniti in odgovoriti na navedena vprašanja, ki so relevantna za odločitev glede ugotavljanja nove invalidnosti pri tožnici (ta je lahko tudi v okviru iste kategorije z drugačnimi stvarnimi in časovnimi omejitvami od že podanih iz odločbe toženke z dne 18. 9. 2008) ter šele nato odločiti o tožbenem zahtevku.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj meni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi pri tem ugotavljalo nova dejstva oziroma njihovo drugačno oceno, kar pomeni, da bi prišlo do kršitve načela instančnosti iz 25. člena Ustave RS.

13. V skladu z 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.