Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena ZPIZ-2. Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesne okvare (TO), lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2015 in št. ... z dne 26. 2. 2016 ter priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro zaradi bolezni oziroma poškodbe izven dela od 29. 6. 2015 dalje (I. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in ugoditvev glavničnemu ter stroškovnemu zahtevku.

Meni, da izpodbijana sodba krši ustavne pravice do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena ter 155. člen Ustave RS o prepovedi retroaktivnega učinkovanja zakonskih sprememb. V zavarovalno razmerje s toženo stranko ni vstopila po uveljavitvi ZPIZ-2, temveč pred 27 leti in pretežni del obdobja plačevala prispevke tudi za invalidnino za telesno okvaro (v nadaljevanju: TO) zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Kljub dolgemu plačevanju prispevkov za navedeni rizik nima pravice do invalidnine za hudo TO, ki je posledica zdravniške napake, do katere je prišlo 23. 10. 2013. Sklicuje se na sodbo II Cp 3417/2010 z dne 8. 12. 2010. Zaradi ustavnih kršitev so kršena postopkovna določila, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Nedopustno je, da sodišče ni izvajalo dokazov o obstoju TO, saj bi ob ustavno skladni uporabi materialnega prava, tožbenemu zahtevku moralo ugoditi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Ni podana niti smiselno zatrjevana relativna kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker ni bilo postopano po 243. členu ZPP in ni bil izveden dokaz s sodno medicinskim izvedencem. Sodišče izvede dokaz z izvedencem le, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera dokaz z medicinskim strokovnjakom, tudi če bi bil izveden, in bi morebiti bila ugotovljena celo TO zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, ne bi pogojeval drugačne odločitve od izpodbijane, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar3 (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.

6. Stanje po histerektomiji in stresna urinska inkontinenca po skladnih mnenjih IK I in IK II z dne 29. 10. 2015 oz. 23. 2. 2016 ne samo, da ne izkazuje izgube, poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti organov ali delov telesa, da bi bilo mogoče ugotoviti TO po kateri od točk Seznama TO, temveč navedene spremembe zagotovo niso posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za rešitev zadeve. Tudi če bi bila ugotovljena določena stopnja TO, tožnici pravice do invalidnine ne bi bilo mogoče priznati, saj ne bi bil izpolnjen nadaljnji pogoj, in sicer pravno relevantni vzrok TO iz 66. ali 68. člena ZPIZ-2. 7. Ker je izpodbijana zavrnilna sodba že iz predhodno navedenega razloga izdana ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, z njo ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve 14. člena Ustave RS o enakosti pred zakonom, ne 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic. Isto velja za zatrjevano kršitev 155. člena Ustave RS. Določba 403. člena se uporablja od uveljavitve ZPIZ-2 od 1. 1. 2013 dalje. Torej le za naprej in brez retroaktivnega učinka na že nastala pravna razmerja, oz. pridobljene pravice po prejšnji zakonodaji.

Sicer pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije ob ustavno sodnih presojah normativne zakonske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri zagotavljanju pravic do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije široko polje avtonomnega urejanja. Pravice, ki ne izvirajo iz zavarovalnih rizikov za starost, invalidnost ali smrt zavarovancev in po naravi niti ne sodijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so z učinkom za naprej lahko opuščene, če to narekujejo stvarne finančne razmere. Tudi zadnjo reformo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z upravičenjem, spornim v predmetni zadevi, je narekovala ekonomska nevzdržnost pokojninske blagajne zaradi neugodne demografske strukture in neugodnega razmerja med številom upokojencev oz. uživalcev pravic ter številom aktivnih zavarovancev. Z ZPIZ-2 je položaj vseh zavarovancev, vključenih v zavarovanje po prejšnjih predpisih, urejen enako tako, da od 1. 1. 2013 po 403. členu ZPIZ-2 več ni upravičenja do invalidnine, če je TO posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

8. V tem pritožbenem postopku se tožnica ne more uspešno sklicevati na sodbo II Cp 3417/2010 z dne 8. 12. 2010, saj ne gre za enako ali bistveno podobno zadevo. V navedeni civilni zadevi je šlo za spor o poklicni pokojnini na podlagi zavarovanja po pogodbi civilnega prava, ki temelji na kapitalskem principu financiranja in zato zaključeno, da je Sklad... po že sklenjeni zavarovalni pogodbi nedopustno za nazaj spremenil pravila.

9. Ker sta torej tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje invalidnine za TO utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89.