Jedro

Pogojne obsodbe, ki je bila že preklicana in je torej izgubila samostojnost, ni mogoče ponovno preklicati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obsojenemu K. P. na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika ob upoštevanju določenih kazni za dejanja pod točkami 1 (šest mesecev zapora), 2 (eno leto zapora), 3 (pet mesecev zapora) ter kazni šest mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 402/2004 z dne 6. 4. 2007, ki se šteje kot določena, izreče enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora.

Po prvem odstavku 49. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje čas prestane kazni od 19. 10. 2008 dalje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 278/2008 z dne 30. 3. 2009 obsojenega K. P. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena, pod točkama 2 in 3 pa dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Določilo mu je posamične kazni šest mesecev, eno leto in pet mesecev zapora. Preklicalo je pogojni obsodbi po sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru II K 402/2004 z dne 6. 4. 2007, s katero je bila obsojencu določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let in Okrožnega sodišča v Celju K 260/2004 z dne 2. 3. 2007, s katero mu je bila določena kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe tretjega odstavka 52. člena KZ ob upoštevanju določb o steku mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 19. 10. 2008 dalje. Po določbi prvega odstavka 96. člena KZ mu je naložilo v plačilo znesek 1.100 EUR, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, skladno z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo tudi, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Oškodovancema V. N. in S. K. je priznalo njuna premoženjskopravna zahtevka in ju naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 150/2009 pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), ker je sodišče v odločbi o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 150/2009 z dne 11. 8. 2009 spremeni tako, da se pritožba zagovornice obdolženega K. P. zavrne kot neutemeljena, po uradni dolžnosti pa se izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Celju K 278/2008 z dne 3. 3. 2009 v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Celju, izrečena K. P., K 260/2004 z dne 2. 3. 2007 ne prekliče, obdolženemu K. P. pa se upoštevajoč izrečene kazni v izpodbijani sodbi: šest mesecev zapora, eno leto zapora in pet mesecev zapora in določene kazni šest mesecev zapora v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 402/2004 z dne 6. 4. 2007, ki se prekliče, izreče enotna kazen dveh let in štirih mesecev zapora.

3. Obsojenec na zahtevo, ki mu je bila vročena skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ni odgovoril. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 260/2004 z dne 2. 3. 2007, v kateri je bila določena enotna kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let je bila preklicana in nato določena kazen devetih mesecev zapora upoštevana v dveh pravnomočnih sodbah, v katerih je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen. Navedena pogojna obsodba je bila upoštevana v pravnomočni sodbi, ki jo državni tožilec izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti in v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 56/2008 z dne 14. 7. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 532/2008 z dne 26. 5. 2009, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora. Sodba je postala pravnomočna pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe.

6. Glede na potek kazenskih postopkov v zadevah Okrožnega sodišča v Celju K 278/2008 in K 56/2008 zoper obsojenca, je preklic pogojne obsodbe v izpodbijani pravnomočni sodbi nezakonit. Vložnik zahteve z navedbami utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, da prekliče pogojno obsodbo zaradi novega kaznivega dejanja (drugi odstavek 52. člena KZ). Sodba Okrožnega sodišča v Celju K 260/2004 je zaradi preklica pogojne obsodbe v pravnomočni sodbi K 56/2008 v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in je z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna kazenska sankcija ni več obstajala.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo (prvi odstavek 426. člena ZKP) v odločbi o kazenski sankciji tako, da pri izreku enotne kazni ni upoštevalo kazni devetih mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju, katere preklic je bil nezakonit. Obsojencu je ob upoštevanju določenih kazni v napadeni pravnomočni sodbi ter kazni iz pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 402/2004, ki je bila s to pravnomočno sodbo tudi že preklicana (ponoven preklic pogojne obsodbe, kot predlaga državni tožilec, zato ni mogoč) izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora, pri čemer je upoštevalo s pravnomočno sodbo ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, to je okoliščine, ki vplivajo na to ali bo kazen večja ali manjša (drugi odstavek 41. člena KZ). V izrečeno enotno kazen pa je obsojencu po določbi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas že prestane kazni.