Jedro

Tožena stranka je kot kupec dolžna kupnino plačati v roku, ki je bil sporazumno dogovorjen po ponudbi tožeče stranke, saj ni izkazala, da bi bilo dogovorjeno plačilo po tem, ko bi dobila sama plačilo za opravljena dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi 1. odst. izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45275/2009-2, z dne 10.4.2009. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.352,76 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem sporu je tožeča stranka vtoževala plačilo blaga, ki ga je dobavila toženi stranki, skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se je zoper zahtevek tožeče stranke za plačilo branila z ugovorom, da terjatev tožeče stranke še ni zapadla. Navajala je, da je bilo dogovorjeno, da bo dolgovani znesek tožeči stranki plačala šele potem, ko bo dobila dela plačana s strani glavnega izvajalca del in ko ji bo tožeča stranka izročila certifikate o ustreznosti dobavljenih materialov.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil, na podlagi ponudbe tožeče stranke z dne 8.9.2008, sklenjen dogovor o plačilnem roku 60 dni po dobavi materiala, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil (kasneje) sklenjen drugačen dogovor glede plačila kupnine. Ugovor tožene stranke glede nedostavljenih certifikatov o tehnični ustreznosti materialov je zavrnilo, saj tožena stranka teh certifikatov ni ustrezno specificirala.

Tožena stranka v pritožbi prereka ugotovljeno dejansko stanje glede dogovora o plačilu ter navaja, da je predložitev certifikatov o tehnični ustreznosti materialov zakonska obveznost, ki je ni treba podrobneje specificirati.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Velja torej, da mora tožena stranka kot kupec dogovorjeno plačati v roku, ki je bil sporazumno dogovorjen po ponudbi tožeče stranke (1. odst. 496. člena Obligacijskega zakonika). Tožena stranka ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti zgolj s prerekanjem ugotovitev sodišča. Sicer pa tožena stranka v pritožbi navaja še, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti plačila, dokler druga stranka ne izpolni svoje (zakonske) obveznosti, da ji predloži certifikate o tehnični ustreznosti materiala. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Tožena stranka bi morala kljub temu, da naj bi šlo za zakonsko obveznost, določno navesti, česa naj bi tožeča stranka ne izpolnila. Trditveno breme je bilo glede ugovornih navedb na toženi stranki in ta mu ni zadostila (212. člen ZPP).

Poleg tega pa pritožbeno sodišče glede certifikatov še dodaja, da velja načelo sočasnosti izpolnitev (2. odst. 101. člena OZ) predvsem za glavno obveznost pogodbene stranke v dvostranski pogodbi. Ker je tožeča stranka izpolnila obveznost dobave materiala, toženi stranki ugovor neizpolnitve ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi z 353. členom ZPP).