Jedro

Na obdobje, krajše kot dve leti, se lahko skrajša preizkusna doba, ki bi bila na podlagi meril iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP določena kot najkrajša (dve leti), le v izjemnih primerih pa je mogoče dodatno skrajšati tudi daljšo preizkusno dobo.

Zgolj dejstvo, da je dolžnik do sedaj prejemal le minimalne dohodke, ob nespremenjenih okoliščinah, ki jih je višje sodišče upoštevalo pri določitvi triletnega preizkusnega obdobja, ni dovolj tehten razlog za (dodatno) skrajšanje preizkusne dobe. Dolžnik v ugovoru namreč ni z ničemer dokazal svojih trditev, da tudi v prihodnosti (do izteka tri letne preizkusne dobe) ne bo pridobil oziroma ne bo mogel pridobiti višjih prihodkov niti premoženja večje vrednosti oziroma ni z ničemer pojasnil, kaj mu to preprečuje. Kot je že v predhodni odločbi poudarilo višje sodišče, namen instituta odpusta obveznosti ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, temveč vrnitev takšnih oseb v premoženjske razmere, ki jih omogočajo normalno življenje, vendar šele po tem, ko jim, kljub njihovi aktivni angažiranosti ni uspelo poplačati svojih upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika proti odpustu obveznosti in njegovo zahtevo za skrajšanje preizkusnega obdobja zavrnilo.

2. V pritožbi zoper sklep dolžnik uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi in preizkusno dobo skrajša tako, da bo ta trajala do 10. 7. 2016 oziroma podrejeno, da določi preizkusno dobo do dneva izdaje odločbe višjega sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne glede na to, da je pri dolžniku v času odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti že poteklo dvoletno obdobje od začetka postopka odpusta obveznosti, je sodišče prve stopnje obravnavalo njegov ugovor, s katerim je zahteval skrajšanje preizkusnega obdobja na čas do dveh let (oziroma do odločitve sodišča). Dolžnik je namreč ugovor vložil pravočasno (pred iztekom dveh let od začetka odpusta obveznosti).

5. Ker je bilo tri letno preizkusno obdobje določeno z odločbo višjega sodišča (sklep Cst 000 z dne 9. 9. 2014), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi v spremenjenih določbah ZFPPIPP ni pravnega temelja za skrajšanje preizkusne dobe na obdobje med tremi in dvema letoma.

6. Kot opozarja pritožba, v času izdaje prej navedene odločbe višjega sodišča še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-G, v katerem peti odstavek 34. člena določa, da se, v kolikor je bil postopek odpusta obveznosti začet pred uveljavitvijo te novele in do uveljavitve tega zakona preizkusno obdobje še ni poteklo, določba novega osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tako, da lahko upravitelj ali stečajni dolžnik z ugovorom proti odpustu obveznosti zahteva skrajšanje preizkusnega obdobja tudi, če je na podlagi pred spremembo veljavnih zakonskih določil izdan sklep o določitvi preizkusnega obdobja že postal pravnomočen. Vendar pa je navedeno zakonsko določilo namenjeno le odločanju o skrajšanju preizkusne dobe na čas od šestih mesecev do dveh let in to le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke tega člena.

7. Na obdobje, krajše kot dve leti, se lahko skrajša preizkusna doba, ki bi bila na podlagi meril iz četrtega odstavka 400. člena določena kot najkrajša (dve leti), le v izjemnih primerih pa je mogoče dodatno skrajšati tudi daljšo preizkusno dobo. Res je, kot navaja pritožba, da je bila navedena zakonska določba sprejeta z namenom nepotrebnega dolgotrajnega trajanja postopkov osebnih stečajev, v katerih se zaradi prenizkih dohodkov dolžnika stečajna masa sploh ne oblikuje, vendar višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni navedel novih relevantnih okoliščin iz četrtega odstavka ZFPPIPP, ki še ne bi bile upoštevane. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je preizkusno obdobje namenjeno preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti. V tem obdobju je na preizkusu, izpolnjevati mora z zakonom določene obveznosti (383b, 384, 386 in 401. členu ZFPPIPP) upoštevati prepovedi iz 386. člena ZFPPIPP in živeti v skladu s svojimi možnostmi, pri vsem navedenem pa ga nadzira upravitelj. Šele če ta preizkus prestane, je upravičen do odpusta obveznosti. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ob upoštevanju okoliščin iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP in namena odpusta obveznosti, v obravnavanem primeru dolžniku ni primerno (še dodatno) skrajšati preizkusnega obdobja. Položaj, ki ga ureja osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP, namreč vključuje le najbolj ogrožene skupine: starostne upokojence, invalide z minimalno pokojnino, roditelje samohranilce z nizkimi prejemki, ki glede na svojo izobrazbo ali druge okoliščine nimajo možnosti najti boljšo zaposlitev oziroma položaj, ko sta oba roditelja v osebnem stečaju (dr. Nina Plavšak, Odvetnik, 2016, št. 76). Zgolj dejstvo, da je dolžnik do sedaj prejemal le minimalne dohodke pa, ob nespremenjenih okoliščinah, ki jih je višje sodišče upoštevalo pri določitvi triletnega preizkusnega obdobja, ni dovolj tehten razlog za (dodatno) skrajšanje preizkusne dobe. Dolžnik v ugovoru namreč ni z ničemer dokazal svojih trditev, da tudi v prihodnosti (do izteka tri letne preizkusne dobe) ne bo pridobil oziroma ne bo mogel pridobiti višjih prihodkov niti premoženja večje vrednosti oziroma ni z ničemer pojasnil, kaj mu to preprečuje. Kot je že v predhodni odločbi poudarilo višje sodišče, namen instituta odpusta obveznosti ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, temveč vrnitev takšnih oseb v premoženjske razmere, ki jih omogočajo normalno življenje, vendar šele po tem, ko jim, kljub njihovi aktivni angažiranosti ni uspelo poplačati svojih upnikov.

8. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.