Jedro

Zaradi delovne nesreče je tožnik postali invalid III. kategorije in ni bil več sposoben opravljati svojega dela. Kljub temu ni mogoče šteti, da bi se s podpisom sporazuma, s katerim je bilo urejeno plačilo za čas čakanja na delo do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in je vseboval tudi določbo oz. izjavo, da ni odprtih zadev na strani delavca, odpovedal pravici do odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača znesek 77.028,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2009 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki stroške postopka v znesku 2.361,00 EUR in stranskemu intervenietnu v znesku 2.419,61 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, saj je zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo površno in nepopolno, pri tem pa kršilo določbe ZPP in na podlagi tako nepopolno izvedenega postopka napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da gre pri sporazumu o čakanju na delo doma in ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti za veljavno sklenjeni pravni posel med tožnikom in toženo stranko. Postavilo se je na stališče, da podpisani sporazum pomeni, da sta se tožnik in toženec dogovorila o vsem, kar izhaja iz delovnega razmerja in da k temu sodi tudi odškodnina iz naslova nezgode pri delu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik za škodo, ki je predmet tega sporazuma nedvomno vedel, vendar pa si je očitno kasneje premislil. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je povsem napačna in tudi nelogična, saj je tožnikovo zdravljenje po obravnavani nezgodi trajalo glede na predloženo medicinsko dokumentacijo še bistveno po tem, ko je bil sporazum podpisan, saj so v spisu izvidi z dne 17. 6. 2008, 23. 6. 2008, 20. 11. 2008, 15. 1. 2009, 3. 3. 2009, 25. 4. 2009 in še celo z dne 22. 10. 2010, tako da je jasno, da ob samem podpisovanju sporazuma dne 28. 5. 2008 tožnik nikakor ni mogel vedeti, kakšen je obseg škode in tako, tudi če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik res podpisal sporazum z dne 28. 5. 2008, takšen sporazum glede na določila Obligacijskega zakonika ne bi bil veljaven, saj se ni mogoče odpovedati terjatvi, preden je sploh znan njen obseg in pred tem tudi zastaranje ne teče. Prav tako je povsem neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s tožbo zahtevati razveljavitev sklenjenega sporazuma, saj bi moralo sodišče o veljavnosti tega sporazuma odločati kot o predhodnem vprašanju in posebna tožba ni potrebna. Sodišče prve stopnje bi moralo podati tudi svoje stališče o tem, ali je tožnik lahko videl, kaj podpisuje, glede na naravo poškodbe in z večjo kritičnostjo presojati izjavo direktorja D.D. in priče I.T., saj sta oba zaposlena pri toženi stranki in imata tako interes, da tožena stranka v sporu uspe.

Tožeča stranka stoji na stališču, da je sporazum o čakanju na delo doma in ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti neveljaven, zagotovo pa iz njega ne izhaja, da bi se tožnik odpovedal uveljavljanju odškodnine. Tožena stranka je sicer predložila blagajniški izdatek, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnik prejel določen znesek, vendar gre za akontacijo plače do 17. 9. 2008, tako da je jasno, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega govora, niti ni bilo ničesar plačanega iz naslova odškodnine. V sporazumu tudi ni govora o tem, da je tožnik utrpel delovno nezgodo, iz njega pa jasno izhaja, da je pisan na osnovi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ta člen pa se nanaša na sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in na nič drugega. Tako je jasno, da se tožnik s podpisom sporazuma z dne 28. 5. 2008 ni mogel in se ni odpovedal odškodnini. Tožnik je tekom postopka opozoril tudi na to, da sporazum ne more biti veljaven tudi iz razloga, ker zaradi poškodbe in slabega vida niti ni vedel, kaj podpisuje, glede na njegovo slabo poznavanje jezika pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi razumel vsebino sporazuma. Da tožnik ne razume slovenskega jezika, se je lahko prepričalo tudi sodišče samo, saj je imel tožnik na naroku tolmača, tolmača pa ima tudi v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju. Tako je postopanje sodišča prve stopnje, ko je ocenilo, da je sporazum pravno veljaven in da celo vsebuje odpoved odškodnini, napačno. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je nesporno, da je tožnik sporazum podpisal in ta ima kot veljavno sklenjeni pravni posel za stranke tudi posledice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika v sodbi pravilno obrazložilo, da je pritožnik za škodo, ki je predmet tega spora, nedvomno vedel v času podpisa sporazuma, vendar si je po podpisu le-tega premislil. Istega dne je namreč vložil odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno zavrnilo dokaze tožnika, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz tega razloga je pritožba v celoti neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo v celoti potrdi ter tožnika obsodi na celotno povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi pavšalno zatrjevanih ne, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporazum o čakanju na delo doma in ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti z dne 28. 5. 2008 veljavno sklenjen posel med tožnikom in toženo stranko, s katerim se je tožnik odpovedal morebitnemu zahtevku za plačilo odškodnine, saj je ob podpisu vedel za višino škode, ki mu je nastala, sporazum pa obsega tudi izrecno izjavo, da ni odprtih zadev na strani delavca. Iz tega razloga je tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožniku ob podpisu sporazuma višina škode, ki mu je nastala zaradi nezgode pri delu, še ni bila znana, saj zdravljenje še ni bilo zaključeno. Na to je tožeča stranka opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo. Iz listin v spisu, ki sicer niso prevedene v slovenščino, izhaja, da gre za izvide nevropsihiatra, datirane po dnevu podpisa sporazuma. Sodišče prve stopnje ni zahtevalo, da tožeča stranka te listine prevede. V dokaznem postopku jih ni vpogledalo in se do njih v sodbi tudi ni opredelilo. Nadalje pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da iz izpovedi zaslišanih direktorja D.D. in priče I.T. ne izhaja, da bi se stranki ob podpisovanju sporazuma z dne 28. 5. 2008 karkoli pogovarjali o odškodnini za nezgodo pri delu. Sporazum (B17) je po vsebini pravzaprav sporazum o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma od 10. 4. 2008 do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ker tožnik dela na delovnem mestu „varilec monter“, za katerega je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 17. 9. 2008, ne more več opravljati, saj je bil z odločbo ZPIZ z dne 13. 3. 2008 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo lažje fizično delo, kjer ni potreben dober binokularen vid, brez dela na višini in s stroji, kjer obstaja nevarnost ponovne poškodbe očesa, s polnim delovnim časom, ker tožena stranka takega delovnega mesta ni imela na razpolago. Tožnik je na podlagi tega sporazuma prejel znesek 3.300,00 EUR kot akontacijo plače do 17. 9. 2008, kar izhaja iz blagajniškega izdatka z dne 28. 5. 2008 pod B11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede veljavnosti tega sporazuma ni popolno ugotovilo. Glede na to, da je tožena stranka vedela, da se je tožnik poškodoval na delu dne 5. 6. 2007, saj je podala prijavo poškodbe pri delu (A2), bi stranki morali ob podpisu sporazuma razčistiti tudi, kako je s škodo, ki jo je tožnik utrpel pri nezgodi dne 5. 6. 2007 in to v sporazum tudi zapisati, v kolikor bi se ta nanašal tudi na plačilo odškodnine. Iz tožnikove izpovedi, kot tudi iz izpovedi tožene stranke in priče izhaja, da se o nezgodi sploh niso pogovarjali. Podpisani sporazum in blagajniški prejemek to potrjujeta, tako da bi bilo po stališču pritožbenega sodišča ta sporazum, glede na do sedaj izvedene dokaze, mogoče šteti le za sporazum, s katerim je urejeno tožnikovo plačilo za čas čakanja na delo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ureditvi razmerij, ki se tičejo tega področja, ne pa tudi razmerij v zvezi z nesrečo pri delu. Sodišče prve stopnje je tako po stališču pritožbenega sodišča preuranjeno sprejelo zaključek, da se je tožnik s podpisom sporazuma odpovedal zahtevku do tožene stranke iz naslova odškodnine in da je tožnik za višino škode vedel že ob podpisu sporazuma, zgolj zato, ker je njegov odvetnik istega dne vložil odškodninski zahtevek na zavarovalnico. Pri tem pa ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi z zaključkom zdravljenja, saj ni upoštevalo psihiatričnih izvidov, pa tudi tožnika ni zaslišalo v tej smeri. Posledično pa tudi ni izvajalo dokazov v zvezi z zatrjevano škodo, ki je tožniku ob nezgodi dne 5. 6. 2007 nastala.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka, saj ne gre le za dopolnitev že izvedenih dokazov, ampak za izvajanje predlaganih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje sploh še ni izvedlo. Sodišče prve stopnje se bo moralo najprej opredeliti do tega, ali je tožnik ob podpisu sporazuma sploh že vedel za nastalo škodo in ugotoviti, kaj je bilo s tem sporazumom glede na listinske dokaze in izpovedi zaslišanih dejansko dogovorjeno. Vpogledati bo moralo zdravniške izvide psihiatra nevrologa, se do njih opredeliti in v zvezi s tem ponovno zaslišati tožnika. Od dokazne ocene sodišča prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku v zvezi s sporazumom z dne 28. 5. 2008 bo odvisna ugotovitev sodišča prve stopnje, kaj ta sporazum obsega. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da v sporazumu plačilo odškodnine ni vključeno, oziroma, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal svojemu odškodninskemu zahtevku do tožene stranke, bo moralo izvesti celotni dokazni postopek v zvezi z zatrjevano škodo tožnika in odločiti o primerni denarni odškodnini za škodo, ki mu je nastala kot posledica nezgode pri delu, seveda, če bo ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).