Jedro

Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju prosilke se po upravno sodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka Odločbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 168/2011-12 z dne 21. 7. 2011, zavrže. Tožba se v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka Odločbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 168/2011-12 z dne 21. 7. 2011, zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka združil zadevi, ki se pred naslovnim sodiščem vodita pod opr. št. Bpp 168/2011 in Bpp 172/2011 v skupno obravnavo in odločanje in odločil, da se vodita pod opr. št. Bpp 168/2011, v 2. točki izreka zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbama zoper sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 425/2011-4 z dne 16. 3. 2011 in opr. št. I U 204/2011-6 z dne 25. 3. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, v 3. točki izreka odločil, da tožnica šest mesecev od prejema te odločbe ne more zaprositi za dodelitev BPP. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da tožnica k prošnji ni priložila izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, zato je bila pozvana k dopolnitvi obeh vlog. Na oba poziva je tožnica predložila obrazca, s katerima je navedla, da prejema prejemke MOL iz naslova opravljanja funkcije mestne svetnice za obdobje januar-marec 2011. Iz obračunov plače, ki jih je tožnica sama predložila (s prošnjo v zadevi pod opr. št. Bpp 100/2011), izhaja, da je zaposlena tudi pri Ministrstvu za gospodarstvo, zato je tožena stranka podvomila v resničnost podatkov, ki jih je podala tožnica. Iz plačilnih listov je razvidno, da je tožnica v mesecu januarju in februarju 2011 prejela plačo v višini 1.669,47 EUR neto mesečno, tožnica pa je zamolčala, da je zaposlena pri Ministrstvu za gospodarstvo. Organ za BPP je imel podlago za preverjanje podatkov tožnice glede na 1. odstavek 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in spremembe, v nadaljevanju ZBPP). Tožničino stališče, da vlaga tožbo v javnem interesu, je tudi brez pravne podlage glede na 4. točko 1. odstavka 10. člena ZBPP, saj tožnica kot mestna svetnica MOL ne izpolnjuje v tej določbi navedenih pogojev glede na 28. člen Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 in spremembe, v nadaljevanju ZLS) ter 21. člen Statuta MOL. V skladu s 1. odstavkom 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca ugotavlja na podlagi pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo poda prosilec pod premoženjsko in kazensko odgovornostjo. Če prosilec v izjavi navaja neresnične podatke o premoženjskem stanju, Organ za BPP o tem izda odločbo.

Tožena stranka je k 3. točki izreka izpodbijane odločbe in sklepa še navedla, da je v skladu s 5. odstavkom 20. člena ZBPP tožnici izrekla tudi sankcijo šestmesečne prepovedi vlaganja novih prošenj zaradi navajanja neresničnih podatkov. Tožnica je v obeh obravnavanih prošnjah zamolčala, da je zaposlena pri Ministrstvu za gospodarstvo. Zamolčanje relevantnih podatkov pa se šteje za navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju in je razlog za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP (tako sodba naslovnega sodišča opr. št.: II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011, II U 19/2011 z dne 10. 3. 2011).

Tožnica se z izpodbijano odločbo in sklepom ne strinja in meni, da je nepravilna in nezakonita. Zadeve pod navedenimi opravilnimi številkami niso upravne zadeve, kar pomeni, da niso predmet odločanja naslovnega sodišča. Naslovno sodišče ni organ iz 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Glede na 5. odstavek 17. člena ZUS-1 sodnica A.A. ni upravni organ. Pritožba zoper nezakonite sodne odločbe je pravno sredstvo, dovoljeno na podlagi Ustave RS in ne pravno dejanje, česar sodnica ne loči in tožnica ne dovoli, da sodi v kateri koli stvari, ki jo zadeva. Pravno dejanje ni dejansko stanje ne glede na to ali je identično. Odločitev o združitvi torej nima pravne podlage. Navedla je tudi, da ZBPP oziroma ZUS-1 ne določa, kdaj je prošnja zavrnjena zaradi neutemeljenosti. Odločitev Organa za BPP o zavrnitvi prošenj zaradi neutemeljenosti je tako tudi nezakonita. Obrazložitev je v nasprotju s 1. in 5. odstavkom 20. člena ZBPP in nima podlage v 2. odstavku 37. člena ZBPP. Sodnica pa tudi ne loči procesnih določb od materialnih. Navedla je še, da je vložila tožbo kot mestna svetnica, kar pomeni, da so podatki o sejninah, ki jih dobiva od MOL, v celoti pravilni in zakoniti. Prihodki tožnice iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za gospodarstvo so za obravnavani postopek, začet v javnem interesu, popolnoma brezpredmetni. Zamolčanje podatkov, ki niso relevantni, pa ne šteje. Sodnica ne bi smela pridobiti podatkov po uradni dolžnosti. Pridobila jih je brez soglasja tožnice z zlorabo zasebne tožbe tožnice v zadevi opr. št. I U 1494/2009. Meni, da gre za nepravilno razlago 1. in 5. odstavka 20. člena ZBPP. Tožnica očita tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, zaradi česar zahteva, da se ji BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz 1., 2. in 3. odstavka 24. člena ZNPP. Predlaga, da se izpodbijana odločba in sklep odpravi in se tožnici dodeli BPP v obravnavani zadevi.

Tožena stranka je na tožničine navedbe odgovorila, da je odločila o združitvi dveh zadevnih prošenj za dodelitev BPP na podlagi 1. odstavka 130. člena ZUP. Prošnji se nanašata na isto časovno obdobje, v obeh prošnjah pa je tudi navajala enake podatke o svojem premoženjskem stanju in zamolčala, da je zaposlena pri Ministrstvu za gospodarstvo. Ker je zamolčala podatke o svojem premoženjskem stanju je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 20. člena ZBPP obravnavani prošnji tožnice za dodelitev BPP zavrnila. Organ za BPP lahko pridobiva podatke na podlagi 1. odstavka 33. člena ZBPP. Glede ugovora tožnice, da vlaga tožbo v javnem interesu pa tožena stranka citira 4. točko 1. odstavka 10. člena ZBPP, saj je prošnja za dodelitev BPP vložila tožnica v svojem imenu. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2011 tožnica ugovarja, da izpodbijana odločba nima materialne podlage in navaja 1. člen ZUS-1. Dodelitev BPP pa tudi ni upravna zadeva. Navaja 3. odstavek 2. člena ZBPP in meni, da je izpodbijana odločba, ki jo je izdala višja sodnica A.A., nezakonita. Navaja tudi 5. odstavek 17. člena in 1. odstavek 63. člena ZUS-1. Za zavrnitev tožbe v danem primeru ni materialne podlage. Navaja tudi določbo 27. člena in 36. člena ZUS-1, ter 279. člena ZUP. Citiranje zakonskih določb ni predmet upravnega spora. Ugovarja tudi kršitvi določbe 25. člena Ustave RS.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper odločitev Organa za BPP, sprejeto v 1. točki izreka izpodbijane odločbe in sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz 2 odstavka 5. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Na podlagi 1. odstavka 130. člena ZUP je tožena stranka združila zgoraj navedeni zadevi v skupno obravnavanje in odločanje, ker je tožnica zoper te sklepe vložila pritožbe, ker se z odločitvijo sodišča ni strinjala, hkrati pa je vložila tudi prošnje za BPP. V teh primerih gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP zaradi izpodbijanja navedenih dveh sklepov za podobno dejansko in isto pravno podlago. Zato je tožena stranka s sklepom v 1. točki izreka odločila o združitvi postopkov pod opr. št. Bpp 168/2011 in Bpp 172/2011 v skupno obravnavo in odločanje na podlagi 1. odstavka 130. člena ZUP, iz česar sledi, da ne gre za sklep, ki bi bil po izrecni zakonski določbi lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu glede na 2. odstavek 5. člena ZUS-1. Ker glede na navedeno upravni spor v tem delu ni dopusten, je sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodne odločbe.

K 2. in 3. točki izreka: Tožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po 3. odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni Organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svétnika. Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov tako upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (4. odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem po 5. odstavku 17. člena ZUS-1 kot toženka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa Organ za BPP, kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan. Tožničine navedbe, v katerih smiselno navaja, da za odločanje o prošnji ni pristojna višja sodnica svétnica A.A. oziroma Upravno sodišče Republike Slovenije, zato niso utemeljene.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prošnja v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da je prejemala tudi prihodke iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za gospodarstvo v navedeni višini in da jih kljub pozivu Organa za BPP ni navedla. Tožnica meni, da ti podatki na odločitev ne vplivajo, saj vlaga tožbo kot mestna svetnica v javnem interesu. Organ je tako v 2. in 3. točki izreka izpodbijanega akta sprejel pravilni zaključek (odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje in predpisano materialnopravno podlago), da je na podlagi 5. odstavka 20. člena ZBPP zavrnil prošnji tožnice za dodelitev BPP v obravnavani zadevi in ji tudi izrekel šestmesečno prepoved vlaganja novih prošenj za dodelitev BPP.

Tožnica sicer meni, da organ zgoraj navedenih prihodkov ne bi smel upoštevati, ker je tožbo vložila v javnem interesu in kot mestna svetnica, kar pa je zmotno. Po 3. odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Pri upravičencih iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP (to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo v javnem interesu) se finančni položaj prosilca res ne ugotavlja, vendar pa tožnica kot občinski funkcionar to nedvomno ni. Njena funkcija občinske svetnice ji namreč ne daje položaja nevladnih organizacij in združenj, ki so vpisane v ustrezen register.

Pravilna in zakonita je tudi odločitev o sankciji, ki jo je Organ za BPP tožnici na podlagi 5. odstavka 20. člena ZBPP izrekel v 3. točki izreka odločitve, ker je zamolčala podatek o plači iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za gospodarstvo. Izpodbijana odločba, ki je zavrnilna, zajema tudi ugotovitev, da pomeni zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju. Tožnica je bila v obravnavanima zadevama v pozivu Organa za BPP opozorjena na to, da mora prošnja za BPP med drugim vsebovati podatke o njenih dohodkih in drugih prejemkih ter podatke o premoženjskem stanju. V pozivu je bilo tudi pojasnilo, s katerimi listinami se dokazujejo prejemki iz naslova plače in drugi prejemki iz dela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge. Organ za BPP je nato tožnico ponovno pozval na izjasnitev glede na (še vedno) nepopolno izpolnjen obrazec, zlasti ob upoštevanju podatkov (tj. plačilne liste za januar in februar 2011), ki jih je organ pridobil iz spisa št. Bpp 100/2011 in ki jih je tožnica sama predložila v zadnje navedeni spis, in jo pri tem tudi opozoril na 5. odstavek 20. člena ZBPP. Poleg tega pa je tožnica podatke Organu za BPP posredovala na obrazcu, iz katerega jasno izhaja, da je treba označiti vse vrste dohodkov in prejemkov, in podpisala izjavo, s katero je izjavila, da so v vlogi navedeni vsi njeni dohodki in prejemki. Tožnica se sicer sklicuje na to, da lahko Organ za BPP podatke pridobi po uradni dolžnosti, vendar ta možnost Organa za BPP na zakonitost odločitve o šestmesečni prepovedi vlaganja prošenj za dodelitev BPP ne more vplivati. Navedena prepoved vlaganja prošenj za BPP po 5. odstavku 20. člena ZBPP je namreč določena za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta prepoved je torej določena ne glede na možnost, da Organ za BPP podatke pridobi po uradni dolžnosti. Tožnica pa se tudi moti, da Organ za BPP ne bi smel preveriti njenih podatkov, saj mu možnost preveritve podatkov iz uradnih evidenc zaradi izvajanja tega zakona daje 33. člen ZBPP.

Tudi tožničin tožbeni očitek, da je prikrajšana za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, je neutemeljen, saj dejstvo, da ji z izpodbijano odločitvijo ni bila odobrena BPP, samo po sebi še ne pomeni kršitve te človekove pravice. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa bo tožnica imela možnost vložiti ustavno pritožbo (1. odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS). Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. S sklepom št. Bpp 425/2011-4 z dne 26. 9. 2011 je bila zavržena tožničina prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.