Jedro

Če je porok podal poroštveno izjavo, odgovarja upniku kot porok in plačnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 839/2014 z dne 5. 1. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112962/2014 z dne 28. 8. 2014 ostane v veljavi v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 258.654,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 206.299,23 EUR od 20.8.2014 dalje in - od zneska 52.355,66 EUR od 26. 8. 2014 dalje, ter v delu glede povrnitve izvršilnih stroškov v znesku 538,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2014 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za 8.029,95 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka. 3. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112962/2014 z dne 28. 8. 2014 se razveljavi v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 52.355,66 EUR od 20. 8. 2014 do vključno 25. 8. 2014 ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je namreč s tožbo zatrjevala, da tožničina terjatev izvira iz zavarovanja s solidarnim poroštvom tožene stranke in iz njenih podpisanih bianco menic in menične izjave. Tožena stranka je k kreditni pogodbi, katero sta sklenili tožeča stranka in K. d.o.o. s poslovnim naslovom A., matična številka ..., sklenila kreditno pogodbo št. ..., na podlagi katere je kot banka kreditojemalcu odobrila dolgoročni kredit z valutno klavzulo v znesku 207.274,23 EUR. V pogodbi je med drugim dogovorjena obrestna mera in način vračila. Tožena stranka je k kreditni pogodbi pristopila kot solidarni porok, poleg tega pa je tožeči stranki izročila tudi tri bianco podpisane menice ter podpisala menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev menice z dne 11. 5. 2011 ter se strinjala z vnovčitvijo menice, s čimer je pooblastila tožečo stranko, da lahko bianco podpisane menice tudi brez poprejšnjega obvestila izpolni v vseh neizpolnjenih delih za znesek zapadlih terjatev do glavnega dolžnika s poljubno dospelostjo. Izrecno se je strinjala, da se menica izpolni s klavzulo brez protesta in da se odpoveduje meničnemu ugovoru. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožeča stranka ni vložila nobenega zahtevka zoper glavnega dolžnika K. d.o.o., čeprav je bil kredit zavarovan z nepremičninami v vrednosti okoli 200.000,00 EUR, v letu 2014 je vložil le izvršilni predlog zoper njo kot toženo stranko. Opozorila je na zastaranje glavne terjatve, sklicujoč se na 3-letni zastaralni rok iz 347. člena OZ. Z vlogo z dne 6. 10. 2015 je tožena stranka predlagala združitev tega postopka s pravdnim postopkom P 17/2015, ki je potekal pred istim sodiščem zoper njenega izvenzakonskega partnerja P. sklepom z dne 28. 3. 2016 je sodišče že odločilo o predlagani združitvi, ki ji ni ugodilo, ker gre za različno fazo obeh pravdnih postopkov in da ne obstajajo nobeni tehtni konkretni razlogi v smislu pospešitve postopka ali znižanja stroškov. Sodišče je še zapisalo, da je toženi stranki bila z odločbo zavrnjena brezplačna pravna pomoč, čeprav jo je sodišče opozorilo na to možnost. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za preložitev naroka z dne 5. 1. 2017, ker tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi opravičeval njen izostanek, na tem naroku se ni izvajal noben dokaz, s katerim tožena stranka ni bila seznanjena in tožena stranka tudi ni predlagala preložitev naroka za glavno obravnavo. Sodišče tudi ni izvedlo po toženi stranki predlaganih dokazov z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Celju Pg 434/2008 in sodišče tudi ni zaslišalo sodnika v tej zadevi. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke, ker svojih trditev v zvezi s plačilom dolga tožeči stranki v stečajnem postopku ni izkazala, zato ni bilo potrebe po določitvi izvedenca finančne stroke za ugotovitev višine zahtevka, saj je tožeča stranka že s svojimi trditvami in s predloženimi dokazi o višini dolga zadostila praviloma dokaznemu bremenu. Sodišče prav tako ni pridobilo spis Okrožnega sodišča v Mariboru Pg 209/2016, katerega predmet je hipotekarna tožba za nepremičnine, danih v zavarovanje s strani K. d.o.o., ker je iz sklepa Pg 209/2016 z dne 22. 9. 2016 razvidno, da postopek še ni končan, tožeča stranka pa lahko pri solidarnem poroštvu zahteva plačilo celotnega dolga, bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od vsakega poroka, pri čemer vrstni red ni pomemben. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi pa za sodišče prve stopnje ne predstavlja določbe Obligacijskega zakonika in določbe Zakona o menici ter določbe Kreditne pogodbe št. 2330/11-381 z dne 11. 5. 2011. Na podlagi te kreditne pogodbe sodišče ugotavlja, da je banka glavnemu dolžniku K. d.o.o. odobrila dolgoročni kredit v znesku 207.274,23 EUR z obrestno mero v višini 6-mesečni euribor plus 4,95 % z rokom odplačila 1. 7. 2021 in načinu vračila moratorijem do 1. 8. 2011, ko je zapadel v plačilo prvi obrok v višini 1.000,00 EUR, nato pa nadaljnjih prav tako z zapadlostjo vsakega prvega meseca za različno višino obrokov. V pogodbi je v 8. členu predvideno zavarovanje celotnega dolga (glavnica, obresti, stroški), v zvezi s čemer je bilo določeno, da kreditojemalec predloži pet bianco podpisanih menic, da zavarovanje predstavlja že opisana maksimalna hipoteka na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju in zastavne pogodbe št. ... z dne 18. 9. 2009 na določenih parcelah, vpisanih v k.o. .... Sodišče je nato ugotovilo, da je banka upravičeno odstopila od kreditne pogodbe, saj je tožena stranka sama navajala, da glavni dolžnik od leta 2011 dalje in tudi že prej zaradi blokiranih poslovnih računov ni več zmogel odplačevati svojih obveznosti. Tožeča stranka je poslala takšen dopis tudi sami toženi stranki, le-ta tega ni oporekala, navajala je le, da je stanovala na naslovu Š.in da dopisa ni prejela. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi poroštvene izjave solidarni porok, saj se je zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Sodišče je še ugotovilo, da predhodni postopki niso bili diskriminatorni za toženo stranko, saj sodišče v tej zvezi izpostavlja, da je tožena stranka solidarni dolžnik. To pomeni, da tudi ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov na celotno in samostojno sprejeto obveznost, s tem njegova terjatev do drugih solidarnih dolžnikov, ki so navadni sosporniki, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Sodišče je na podlagi dopisa stečajnega upravitelja z dne 2. 11. 2016 ugotovilo, da upnik še ni dobil poplačanega niti dela svoje priznane terjatve. Glede P. pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi, če bi tožeča stranka pridobila izvršilni naslov tudi zoper tega dolžnika, se tožeča stranka zaradi v tem postopku nastalega izvršilnega naslova ne more poplačati dvakrat, temveč imata dolžnika v okviru izvršilnega postopka možnost ugovora prenehanja terjatve. Sodišče se je opredelilo tudi do ugovora zastaranja in je ugotovilo, da v konkretnem primeru ta ugovor ni utemeljen, saj ga je tožena stranka podala le pavšalno, poleg tega pa zastaralni rok še ni potekel. Bistveno za odločanje o zastaranju porokove obveznosti je čas, kdaj je pričel delovati učinek odstopa proti glavnemu dolžniku, saj je od tega trenutka odvisen tek zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki je pomemben tudi za zastaranje obveznosti poroka. Glede na odpoved pogodbe z dne 28. 11. 2013, ki ni bila sporna, od tega datuma pa do vložitve izvršilnega predloga ni minilo niti eno leto, kar pomeni, da terjatev ni zastarana niti proti glavnemu dolžniku in posledično tudi ne proti toženi stranki kot porokom in je pri tem uporabilo splošni 5-letni zastaralni rok iz člena 346 OZ, ki velja za toženo stranko kot fizično osebo. Tožeča stranka je pravno podlago za zahtevano plačilo temeljila ne le na trditvah o solidarnem poroštvu, na podlagi izjave, temveč tudi na trditvah o menični zavezi. Tožena stranka se je odrekla vsem ugovorom proti naknadno izpolnjeni menici, ki se jo je zavezala plačati ob dospelosti. Ob dospelosti pa menica ni bila plačana, saj tožena stranka ni imela sredstev na TRR. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožena stranka izdala lastno menico in da menična obveznost ni zastarala. Sodišče je nato ugotovilo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva takojšnje vračilo vsega koriščenega kredita z obrestmi in stroški, saj je upravičeno odstopila od kreditne pogodbe, na povsem veljaven in pogodbeno dogovorjen način, to je znesek glavnice v višini 206.274,23 EUR zamudnih obresti v višini 52.355,66 EUR in stroškov v višini 25,00 EUR skupaj torej 258.654,89 EUR. Glede na listine katere je tožeča stranka predložila je s tem zadostila dokaznemu bremenu o dokazanosti terjatve tudi po višini. Zato je sklep o izvršbi delno vzdržalo v veljavi, razveljavilo ga je le za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 52.355,66 EUR od 20. 8. 2014 do vključno 25. 8. 2014. 2. Zoper obsodilni del se pritožuje tožena stranka. Podaja pritožbo v laični obliki. V njej smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je pritožbo še dopolnila, ker pa gre za dopolnitev pritožbe izven 15-dnevnega pritožbenega roka sodišče druge stopnje takšnih dodatnih navedb zato ne more upoštevati. V pritožbi pa navaja, da se je bila pred sodiščem prisiljena zastopati sama, ker ji je bil zavrnjen njen predlog za odobritev brezplačne pravne pomoči. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, zato je prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je vodila neupravičen pravdni postopek, saj je bila kritna pogodba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi VL 112962/2014 z dne 28. 8. 2014, v notarskem zapisu in neposredno izvršljiva, zato je tožeča stranka neupravičeno vodila pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju in s tem povzročila toženi stranki še dodatne stroške v višini 8.029,95 EUR. Gre za neupravičeni izvršilni postopek, saj je družba K. d.o.o. sklenila kreditno pogodbo v obliki dveh notarskih listin in sicer odpravek SV-788/09 in odpravek SV-925/08. Nato navaja, da stečajni upravitelj zahtevka tožene stranke, ki izhaja iz danega osebnega poroštva družbi K. d.o.o. ni upošteval v svojem osnovnem seznamu, kakor tudi ne pri dopolnjenih terjatvah, ker bi naj terjatev zastarala, na kar je tožena stranka vseskozi opozarjala. Zato tožena stranka predlagala, da se zasliši stečajnega upravitelja oziroma, da le-ta da pisno izjavo zakaj terjatve ni priznal. Osnovni seznam preizkušanih terjatev je izveden in zato ni jasno zakaj bi sedaj tožena stranka morala namesto družbe K. d.o.o. plačati kredit, njena terjatev do družbe K. d.o.o. ne obstaja. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem izvedenca finančne stroke. Po mnenju sodišča svojih trditev naj ne bi izkazala, zato naj bi bila potreba po določitvi izvedenca finančne stroke za ugotavljanje višine zahtevka, neutemeljena. Ta trditev je v celoti po mnenju tožene stranke napačna. Del kredita je družba K. d.o.o. tudi vrnila, zato je sodišče napačno razsodilo, da znaša glavnica 206.299,23 EUR. Ker je že prišlo do prenosa lastninske pravice na nekaterih nepremičninah, je tožeča stranka zamolčala prodajo teh nepremičnin in sicer gre za nepremičnine v k.o. ..., ki so bile prodane 24. 11. 2016, to je v času, ko je pravda še potekala. Zato se sklicuje na obe prej omenjeni notarski listini. Nadalje navaja, da sodišče neupravičeno ni izvedlo združitve pravdnih postopkov med njo in P.., ker bi se znižali njegovi pravdni stroški. Na drugi strani pa sodišče ni upoštevalo dejstva, da se postopek nad družbo K. d.o.o. in med investitorjem Š. d.o.o., ki ni plačal več izdanih računov za opravljeno delo, ne vodi pravično. Tožena stranka je vseskozi opozarjala, da nima sredstev, da bi lahko najela pravno pomoč, prav tako tudi njen partner ne. Kljub temu sodišče temu ni sledilo. Ker ji sodišče ni dodelilo brezplačne pravne pomoči ji s tem ni omogočilo poštenega sojenja. Tožena stranka se je opravičila, da se ne more udeležiti zadnjega naroka glede razpisa z dne 5. 1. 2015 ob 10. uri in 15 minut zaradi bolezni hčerke, sodišče opravičila ni upoštevalo in izostanka ni opravičilo, ker naj ne bil razlog opravičljiv. Tako to pomeni, da je bila glavna obravnava opravljena brez nje. Na njej pa se je izvajal predlagan dokaz in sicer se ni izvedel dokaz s pisnim mnenjem stečajnega upravitelja Z. M., saj tega dokumenta v spisu tudi ni. Tožeča stranka zahteva plačilo celotnega dolga izključno samo od obeh porokov, zahtevka pa ni vložila zoper glavnega dolžnika družbo K. d.o.o. Več kot očitno je, da želi zlomiti osebnega poroka, da ga eksistenčno uniči, saj takega dolga iz naslova osebnega poroštva ne bosta mogla nikoli plačati. Materialno izhodišče za odločanje o predmetni zadevi je bilo napačno, saj sodišče ni upoštevalo, da je kreditna pogodba v obliki notarske listine, ki je neposredno izvršljiva in zanjo ni potrebno voditi pravdnega postopka. Tožena stranka bi morala upoštevati Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki definira neposredno izvršljivost notarske listine. Sodišče je napačno ocenilo višino glavnice, saj je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati 206.299,23 EUR od 20. 8. 2014 brez, da bi upoštevalo že vplačane zneske s strani družbe K. d.o.o. in brez da bi upoštevalo kupnino, ki jo je prejela s strani kupca grajskega objekta g. M. Nasprotuje še plačilu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, saj tožeča stranka ni uspela v celoti. Predlaga, da se jo oprosti plačila sodne takse in predlaga, da se sodba razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O tem, ali se toženi stranki dodeli brezplačna pravna pomoč ni bilo odločeno s strani v tej zadevi razpravljajočega sodišča, temveč s strani Posebnega organa za brezplačno pravno pomoč, kjer je tožena stranka imela vso možnost posredovati in dokazati, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči. V tem postopku očitno ni uspela, saj sama trdi, da sta bila njena dva predloga za brezplačno pravno pomoč zavrnjena. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni kršilo pravice do poštenega sojenja, saj je imela možnost, da si pridobi brezplačno pravno pomoč, pa to ni uspela, v nadaljevanju pa je imela položaj tožne stranke in so ji bile omogočene vse pravice v tej pravdi. Zato ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pojasnilo, da se ta predmetni pravdni postopek vodi na podlagi dveh pravnih temeljev in sicer na podlagi solidarnega poroštva tožene stranke in iz njene strani podpisanih bianco menici in menične izjave, kar vse je dala za zavarovanje kredita do kreditojemalca K. d.o.o., A., ki ga je zastopala kot direktorica S. K. To podjetje je podpisalo kreditno pogodbo št. ... za znesek 207.274,23 EUR skupaj z vnaprej določeno obrestno mero, z moratorijem plačila in z zavarovanjem z že vpisano maksimalno hipoteko. Tožena stranka je izdala poroštveno izjavo z izjavo o lastnem premoženju z dne 10. 5. 2011. Podala je tudi menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev bianco menic, katere je tudi izročila tožeči stranki v zavarovanje. V tem pravdnem spisu tako ni najti notarske listine iz leta 2009, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, saj gre očitno za neka druga razmerja, ki so pa bila sklenjena na podlagi notarskih zapisov. V konkretnem primeru kreditna pogodba ni bila sklenjena v notarskem zapisu, je pa tožeča stranka pričela pravdni postopek z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi izpolnjene bianco menice, nato pa je po pozivu sodišča razširila temelj še na podlagi izdanega solidarnega poroštva s strani tožene stranke. Pravna podlaga torej ni neposredno izvršljiv notarski zapis in tudi v primeru, če bi bila podlaga neposredno izvršljiv notarski zapis, bi tožeča stranka zaradi neplačila morala prav tako vložiti izvršilni predlog, kot je to storila v konkretnem primeru.

7. Sodišče je sprejelo pravilen procesni sklep, da ni združilo pravdnih postopkov med sedanjo toženo stranko in partnerjem toženke, saj za to ni našlo osnove v procesnem pravu. Tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje, da so ji zaradi takšnega postopanja sodišča nastali nepotrebni pravdni stroški. Takšni pravdni stroški bi toženi stranki nastali tudi v primeru združenega postopka in tožena stranka se v tej pravdni zadevi ne more uspešno sklicevati na znižanje stroškov drugega poroka, zoper katerega je bil voden drug pravdni postopek. Tožena stranka bi lahko opravičila združitev s tem, da bi se s tem znižali njeni pravdni stroški, ne pa tudi pravdni stroški drugega dolžnika - prav tako solidarnega poroka. Pravdni stroški so nastali ravno zaradi neplačila glavnega dolžnika, prav tako pa tudi zaradi neplačila in z nevnovčenja izdane menice, ker tožena stranka kot solidarni porok in kot menični zavezanec ni imela svojih lastnih sredstev na računu, zato je bila potrebna ta pravda (predhoden izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine).

8. Iz dopisa stečajnega upravitelja, ki vodi stečaj nad družbo K. d.o.o. pa izhaja, da je sedanja tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 254.812,35 EUR, vendar ta upnik, to je sedanji tožnik še ni dobil poplačanega niti dela svoje priznane terjatve. Bo v prihodnosti dobil poplačanih približno 1 - do 2 % svoje terjatve iz splošne stečajne mase, zato se neutemeljeno tožena stranka v pritožbi sklicuje na to, da je glavni dolžnik delno plačal dolg po tej kreditni pogodbi, ki je predmet sedanjega spora. Temu očitno ni tako in kljub danemu hipotekarnemu jamstvu, se v zvezi s konkretno terjatvijo glede njenega poplačila ni zgodilo do odločitve sodišča prve stopnje prav nič glede njenega poplačila. Je pa sodišče prve stopnje na večih mestih toženi stranki pojasnilo, da je podala solidarno poroštvo do glavnega dolžnika, skupaj še z enim solidarnim porokom in v takšnem primeru solidarnega poroštva, ko se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja porok upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (OZ člen 1012 in tretji odstavek člena 1019). Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do zgolj pavšalnega odgovora tožene stranke glede višine nastale terjatve iz prej omenjene kreditne pogodbe. Tožeča stranka je namreč predložila vse listine, ki izkazujejo višino terjatve, s tem je prešlo dokazno breme za drugačen skupni dolg na toženo stranko, ki pa ni podala substanciranega ugovora na višino terjatve. Sodišče je na podlagi, po tožeči stranki predloženega stanja terjatev in obveznosti do komitentov po abecedi na dan 19. 8. 2014 (A 13, obračun obresti A 16 - A 48) in obračuna stroškov obdelave opomina (A 14), izdanega v skladu s predloženo tarifo za storitve tožeče stranke (A 15) ugotovilo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva takojšnje vračilo vsega koriščenega kredita (glavnica z obrestmi in stroški), saj je upravičeno odstopila od kreditne pogodbe, na povsem veljaven in pogodbeno dogovorjen način, to je za znesek glavnice v višini 206.274,23 EUR, zamudnih obresti v višini 52.355,66 EUR in stroške v višini 25,00 EUR, skupno 258.654,89 EUR. Glede na citirane listine je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine zahtevanega plačila. S tem je prešlo trditveno in dokazno breme o tem, kaj konkretno je pri vsakem obračunu sporno na toženo stranko, ta pa ni podala takšnih navedb, da bi te predstavljale določen in obrazložen ugovor zoper višino zahtevka, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tako nesubstanciran dokazni predlog za podajo mnenja po izvedencu finančne stroke.

9. Tožena stranke je prejela dopis stečajnega upravitelja in je bila na prejšnjem naroku za glavno obravnavo seznanjena, da bo tak dopis podal stečajni upravitelj v pisni obliki. Ta se nahaja na list. št. 88 spisa in je bil posredovan toženi stranki. Nato je bil dokazno izveden na naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2017, katerega pa se tožena stranka ni udeležila. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sprejelo pravilno procesno odločitev, da sicer opraviči izostanek toženi stranki iz tega naroka, ker pa ni predlagala preložitve naroka, sodišče prve stopnje ni opravilo preložitve naroka in je pri tem tudi pravilno obrazložilo, da se je na tem naroku obravnaval le ta dokaz, z branjem poročila stečajnega upravitelja, katerega pa je tožena stranka v pisni obliki že predhodno tudi sprejela. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje se je ponovno adekvatno opredelilo do navedb tožene stranke, da naj bi bila v drugih zadevah diskriminatorno obravnavana. Sodišče je ugotovilo, da temu ni tako in zato pritožba, ki ponavlja takšne nedokazane trditve tudi v tem delu ni utemeljen.

11. Tožeča stranka ne zahteva plačilo dolga iz kreditne pogodbe samo od solidarnih porokov, terjatev je prijavila tudi v stečajni postopek, ki teče nad tem podjetjem. Terjatev je bila priznana, vendar pa iz poročila stečajnega upravitelja izhaja, da ta tožeča stranka do sedaj še ni dobila poplačane te priznane terjatve in tudi ni pričakovati, da bo tekom stečaja v znatnem delu kdajkoli poplačana iz premoženja stečajnega dolžnika. Iz poročila stečajnega upravitelja pa tudi izhaja na kakšen način in kdo se je poplačal tekom stečajnega postopka iz dela nepremičnin, katere v pritožbi navaja tožena stranka in se nahajajo v k.o. ...

12. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v pretežnem delu, s preostalim zavrnjenim delom, ki je sorazmerno majhen pa niso nastali nobeni posebni stroški.

13. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vso materialno pravo (tožena stranka v pritožbi ne izpodbija odločitve glede plačila dolga na podlagi menice), sodišču se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso pa utemeljene pritožbene trditve v zvezi s storitvijo bistvenih kršitev določb ZPP, katere naj bi po pritožbenih navedbah storilo sodišče prve stopnje, kot je obrazloženo zgoraj.

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.