Jedro

Predlagateljica nima močnejše pravice, saj se lastninska pravica na javnem dobru s priposestvovanjem ne more pridobiti. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se del meje med parcelo 1580/6, k. o. ... in mejno parc. 10/4, k. o. ..., ki se na vzhodu tromeje dotika parc. 12/1, k. o. ... in na zahodu v tromeji parc. 10/11, k. o. ..., uredi tako, da poteka od točke A v smeri proti jugozahodu v ravni liniji do točke B, pri čemer opredelitev točk A in B izhaja iz I. točke izreka sklepa. Mejna sporna površina znaša 30 m2, vrednost spornega mejnega prostora 2.000,00 EUR. Meja je razvidna iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke mag. A. A. z dne 4. 11. 2016, list. št. 75, ki je sestavni del sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče odločitev utemelji na pogojni sodni poravnavi, ki naj bi bila dosežena na naroku na kraju samem dne 27. 1. 2016. Omenjena sodna poravnava je sklenjena nezakonito. Predlagateljica obširno pojasnjuje, zakaj je poravnava sklenjena nezakonito in zakaj je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (11. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodna poravnava je bistvena za odločitev sodišča, saj naj bi se predlagateljica v njej strinjala s potekom meje, čeprav se ni, zato sodišče na podlagi takšne nezakonito sklenjene poravnave ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa. Predlagateljica je vložila tožbo za razveljavitev te sodne poravnave, o kateri še ni bilo odločeno. Pojasnjuje, da je bila predmetna poravnava sklenjena po pooblaščenki nasprotne udeleženke D. P., ki ni imela pooblastila nasprotne udeleženke za sklenitev sodne poravnave (D. P. namreč za zastopanje na naroku, na katerem je bila sklenjena sodna poravnava, ni imela pooblastila za sklenitev sodne poravnave, temveč le za udeležbo na naroku), in po pooblaščenki predlagateljice O. G., ki za sklenitev sodne poravnave ni imela mandata predlagateljice. Predlagateljica je izrecno nasprotovala nasprotni udeleženki, ki je na naroku 27. 1. 2016 vztrajala na najverjetnejši katastrski meji. Izrecno je nasprotovala tudi sodnemu izvedencu. Poteku meje, o kakršnem naj bi se sklenila sodna poravnava, je predlagateljica osebno izrecno nasprotovala. Predlagateljica se je umaknila v hišo, njena pooblaščenka zato za sklenitev konkretne sodne poravnave ni imela izrecnega pooblastila oziroma ji ga je predlagateljica celo izrecno odrekla. Predlagateljici je bil tudi zapisnik o sklenitvi sodne poravnave izročen šele čez par dni s strani njene odvetnice. Poravnava je bila sklenjena tudi v nasprotju z določbami 132. in 133. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj gre na strani nasprotne udeleženke za zemljišče, ki je bilo v preteklosti družbena lastnina. Sodišče je kršilo določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 138. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) o ugotovitvi vrednosti spornega mejnega prostora, saj je brez utemeljitve zaključilo, da gre za 30 m2 spornega mejnega prostora. Za določitev te površine ni navedlo razlogov. Nekritično je tudi sledilo vrednosti določitve spornega predmeta predlagateljice iz predloga z dne 10. 3. 2015. Sodišče je celo prejudiciralo ureditev meje, saj je izhajalo iz stališča, da je sporni mejni prostor cesta in javno dobro, čeprav je v resnici dvorišče predlagateljice. Sodišče ni napravilo korelacije med površino 30 m2 in vrednostjo mejne površine. Za izračun je namreč odločilna tržna vrednost prostora, česar sodišče ni ugotavljalo. Gre za bistveno večji mejni prostor z bistveno večjo vrednostjo, ki zagotovo presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti. Navedeno postopanje sodišča ima za posledico napačno uporabo materialne določbe tretjega odstavka 77. člena SPZ. Sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sklepa nasprotuje razlogom, v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni ali med seboj v nasprotju. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih in vsebino navedb predlagateljice. Z izpodbijanim sklepom ni bila dokazana močnejša pravica, zato bi sodišče moralo urediti mejo po zadnji mirni posesti. Sodišče namreč ni sledilo predlogom predlagateljice, temveč se je oprlo na sodno poravnavo in domnevno urejeno mejo v točkah A in B. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi le to pravilno in popolno ugotovilo, bi moralo ugotoviti, da močnejša pravica ni dokazana in bi moralo urejati mejo po zadnji mirni posesti. Sodišče se namreč ni spuščalo v predloge predlagateljice, kje se njena parcela stika s parcelo nasprotne udeleženke, kar nima zveze z mejo s parcelama št. 10/1 in 12/1. Sodni izvedenec se v svojem mnenju opira na nove izmere, izvedene leta 1973, s katerimi se predlagateljica ni strinjala. V arhivu GURS ni nobene listine, iz katere bi izhajalo, da bi bila predlagateljica z novo izmero seznanjena ali bi se z njo strinjala. Edina listina je naznanilni list št. 46 1973 (zap. št. 40 v spisu). Niti izvedenec niti sodišče nista upoštevala zadnjega stanja mirne posesti pred letom 1973, ne predloženega mnenja predlagateljice glede arhivskega stanja pred letom 1973 in mapne kopije iz leta 1972. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi vedele izpovedati o poteku meje. Sedanja meja na severnem delu ceste se je s severa proti jugu pomaknila za 3 m v škodo širine občinske ceste oziroma nasprotne udeleženke, ta pa skuša pridobiti manjkajoči svet javne cesta v škodo parcele predlagateljice. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje spremembo na severnem delu ceste in navaja, da sta na to predlagateljica in njen pokojni mož L. S. večkrat opozorila. V potrditev teh dejstev predlagateljica prilaga več dokazov. Meja med parcelama 1580/6 in 10/4 se ni nikoli spreminjala in je še danes enaka kot leta 1930. Ves čas je potekala v ravni liniji, z isto razdaljo od hiše predlagateljice od zahoda proti vzhodu, kar je razvidno iz vseh mapnih kopij v spisu. Sodišče bi moralo ugotoviti, da močnejša pravica nasprotne udeleženke ni dokazana in upoštevati zadnje mirno stanje posesti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno, da spremeni sklep sodišča prve stopnje. V dopolnitvi pritožbe predlagateljica podaja dodatne navedbe, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 92., 96. in 305.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je s tem ravnalo v nasprotju z ustavnimi določbami in kršilo pravico do izjave predlagateljice. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju s 14. členom Ustave RS (URS) in 23. členom URS, ker ni upoštevalo določb 132. in 133. člena ZNP. Ravnanje sodišča je v nasprotju s 14. členom URS, 22. členom URS in 23. členom URS, ker je sodišče prezrlo vrsto dejstev in navedb ter napačno ocenilo dokaze, ki govorijo v prid predlagateljici, se do njih ni kritično opredelilo in je podalo pomanjkljivo obrazložitev sodbe. Kršena je pravica predlagateljice do izjave in obrazloženosti sodne odločbe. Če je sodišče po odločitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru materialno in procesno pravo pravilno uporabilo, predlagateljica zatrjuje neustavnost teh določb. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in neutemeljeno obširno izpodbija veljavnost sodne poravnave, saj je sodišče v tej zadevi odločilo s sklepom, v katerem je pri odločitvi upoštevalo 77. člen SPZ in se je na pogojno sodno poravnavo sklicevalo le posredno. Odločitve torej ni utemeljilo na dejstvu, da so se stranke v navedeni pogojni sodni poravnavi glede poteka meje dogovorile. V primeru veljavne sodne poravnave sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo, saj ima sodna poravnava učinek pravnomočne odločbe. Zaradi nadaljnjih vlog obeh pravdnih strank sodišče poravnave ni štelo za veljavno sklenjene, zato je bila potrebna izdaja izpodbijanega sklepa. Vse pritožbene navedbe v zvezi z veljavnostjo oziroma neveljavnostjo sodne poravnave so zato pri presoji izpodbijanega sklepa nerelevantne, vključno z navedbo, da naj bi bila poravnava sklenjena v nasprotju z določbami 132. in 133. člena ZNP. Nerelevantne so tudi navedbe predlagateljice, ki se nanašajo na kršitve ustavnih določb v zvezi s sodno poravnavo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi predlagateljica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vrednosti spornega mejnega prostora. Neutemeljena je navedba, da sodišče ni navedlo razlogov za določitev površine spornega mejnega prostora. Sodišče je namreč zaključilo, da gre za 30 m2 spornega mejnega prostora, za kar je imelo podlago v izdelanem izvedeniškem mnenju. Sodišče je tako navedlo, da je sodni izvedenec geodetske stroke mag. A. A. 27. 1. 2015 na podlagi predhodnih meritev izdelal skico spornega mejnega prostora, iz katere izhaja, da je med pokazano mejo predlagateljice in katastrsko mejo (ki jo je zatrjevala nasprotna udeleženka), sporne mejne površine 30 m2. To izhaja tudi iz skice, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi šlo za bistveno večji mejni prostor z bistveno večjo vrednostjo, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo vrednost, ki jo je navedla predlagateljica v predlogu, to je 2.000,00 EUR. Glede na to, da gre le za 30 m2 in se je v postopku dejansko izkazalo, da gre za cesto in javno dobro, vrednost zagotovo ne presega zneska 2.000,00 EUR. Očitki, da naj bi šlo s tem za prejudiciranje, so neutemeljeni. Nenazadnje je predlagateljica predlagala, da sodišče določi mejo po močnejši pravici, enako je predlagala tudi nasprotna udeleženka, ki je predlagala, da se meja uredi po stanju, ki se izkazuje v katastru, zato je neutemeljen tudi očitek, da za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, sodišče ni imelo soglasja udeležencev.

6. V pritožbi uveljavljani kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZNP predstavljata le prepis zakonskih določb, po oceni sodišča druge stopnje pa zatrjevani kršitvi nista podani.

7. Neutemeljena je navedba, da bi sodišče moralo urediti mejo po zadnji mirni posesti, ker z izpodbijanim sklepom ni bila dokazana močnejša pravica. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je predlagateljica s trditvami o uživanju spornega mejnega prostora (asfaltiranje in parkiranje dveh tovornjakov, v okviru javnega dobra na parc. 1580/6, k. o. ...), uveljavljala priposestvovanje. Ker se po 44. členu SPZ lastninska pravica na javnem dobro ne more pridobiti s priposestvovanjem, je zaključilo, da močnejša pravica predlagateljice ni dokazana oziroma ne obstaja. Močnejše pravice na spornem zemljišču torej predlagateljica ni dokazala, nasprotno pa je močnejšo pravico dokazala nasprotna udeleženka, to je po stanju, ki se izkazuje v katastru. Sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je mejo določilo na podlagi močnejše pravice po stanju, kot ga izkazuje kataster. Upoštevaje omejitve, ki sta jim zaradi zagotavljanja splošne dostopnosti javnega dobra pri pridobivanju izključujočih upravičenj na javnem dobru izpostavljena lastnik in mejaš, ter dejstvo, da je glede katastrskih izmer javnega dobra izvorna evidenca zemljiški kataster, se je namreč v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru oziroma mejo določeno v njem. V primeru, kot je konkretni, ima tako javno dobro v postopkih sodnega določanja meje status močnejše pravice. Neutemeljene so zato navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

8. Sodišče odločitve o ureditvi meje ni prejudiciralo, pač pa je zaključke sprejelo po izvedenem postopku na podlagi v postopku narejenega izvedeniškega mnenja. Sodišče je štelo mejo v točki A in B za že urejeno oziroma evidentirano kot urejeno v nepremičninskih evidencah. Predlagateljica neutemeljeno navaja, da predlogi predlagateljice, kje se njena parcela stika s parcelo nasprotne udeleženke št. 1580/6 k. o. ..., nimajo zveze z mejo s parcelama št. 10/11 in 12/1, k. o. ... (tromeji, točka A in B). Sama predlagateljica namreč tudi v pritožbi navaja, da meja poteka vzporedno s hišo predlagateljice v ravni liniji po celotni meji, kar je upošteval tudi izvedenec in sodišče, ki je mejo določilo v ravni liniji med točkama A in B. Predlagateljica neutemeljeno opozarja na stare izmere, saj je izvedenec pojasnil, da se pri ugotavljanju najverjetnejše katastrske meje uporabljajo zadnji vpisani podatki in ne podatki geodetskih meritev, ki so jih nove geodetske meritve "povozile". Na istem območju so bile namreč v letu 1973 izvedene nove, natančnejše geodetske meritve. Numeričnih podatkov prvotne zemljiškokatasterske izmere ni na razpolago, zato se je pri ugotavljanju najverjetnejše katastrske meje lahko uporabil le grafični zemljiškokatasterski načrt. Predlagateljica vztraja, da ni bila seznanjena in ni soglašala z novo izmero izvedeno leta 1973, vendar je izvedenec ugotovil, da so bile stranke s podatki nove izmere v letu 1973 seznanjene in je postopek evidentiran v arhivu GURS. Sicer pa je izvedenec pojasnil tudi, da nova izmera nima vpliva na potek danes sporne najverjetnejše katastrske meje, ključna sta postopka po izvedeni novi zemljiškokatasterski izmeri, to je postopek IDPOS 001 in IDPOS 002, v katerih sta bili določeni tromeji današnjih parcel 10/4 in 10/11, obe k. o. ... in 1580/6, k. o. ... ter parcel 10/4, 12/1, obe k. o. ... in 1580/6, k. o. ... Glede na izdelano izvedeniško mnenje se tako predlagateljica neutemeljeno zavzema za upoštevanje zadnjega stanja mirne posesti pred letom 1973 in za upoštevanje starih mapnih kopij.

9. Končno predlagateljica neutemeljeno opozarja na dejstvo, da naj bi se meja na severnem delu ceste oziroma med parcelo nasprotne udeleženke št. 1580/6, k. o. ...in parcelo na severu št. 751/23 pomaknila iz severa proti jugu, saj predmet tega postopka ni urejanje meje med navedenima parcelama. Sodišče druge stopnje zato ne odgovarja na nadaljnje pritožbene navedbe in ne ocenjuje dokazov, ki so bili s tem v zvezi predloženi šele v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je razloge o odločilnih dejstvih navedlo, zato je neutemeljena navedba, da je bila predlagateljici kršena pravica do izjave in obrazloženosti sodne odločbe.

11. Glede določb 92., 96. in 305.b člena ZPP ter 132. in 133. člena ZNP je bilo že navedeno, da so pritožbene navedbe v zvezi s tem nerelevantne, medtem ko je materialno pravo 77. člena SPZ sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Za tak primer predlagateljica zatrjuje neustavnost teh določb, vendar te ne pojasni. Zatrjuje sicer kršitev enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, vendar ne pojasni v čem naj bi bila takšna kršitev podana, sodišče druge stopnje pa zatrjevane neustavnosti tudi ni ugotovilo.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZNP).

13. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZNP).