Jedro

Lastnik stvari oziroma imetnik druge pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli SPZ, njihovim namenom in z naravo stvari (12. člen SPZ). Lastninska pravica tožene stranke je v konkretnem primeru omejena z obveznostjo izvajalca obvezne gospodarske javne službe, da zagotavlja obratovanje javnega vodovoda in da ji zagotavlja oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda. S tem pa ni kršena ustavna pravica tožene stranke do uživanja lastnine in svobodne gospodarske pobude. S prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke (158. člen ZPP), se skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. V konkretnem primeru je med delno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe sicer prišlo do doplačila sodne takse za postopek, vendar zaradi tega niso nobeni stranki nastali kakršnikoli nepotrebni dodatni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in vzdržalo sklep o izvršbi VL 91928/2014 z dne 8. 7. 2014 v veljavi glede plačila zneska 2.045,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska in izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je zaradi umika tožbe za znesek 352,93 EUR sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka v višini 136,00 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se predmetni spor nanaša na plačilo omrežnine za vodovodni priključek za objekt apartmajsko hišo, last tožene stranke v R. na P.. Na tem objektu ima tožena stranka inštaliran vodovodni priključek - vodomer DN 40, s katero se oskrbuje objekt tožene stranke. Tožena stranka je zahtevala zamenjavo tega priključka z manjšim vodomerom DN 25, za katerega bi plačevala nižjo omrežnino. Zaradi neizpolnitve zahtev tožene stranke po zamenjavi priključka je začela zavračati račune tožeče stranke in je na računih plačevala nižjo omrežnino. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v apartmajsko naselje vgrajen priključek DN 40 na podlagi gradbenega dovoljenja in da tožena stranka samovoljno ne more spreminjati omrežnine je pravno zmoten, saj za spremembo vodovodnega priključka ni potrebna sprememba gradbenega dovoljenja. Temu dejstvu tožena stranka ni oporekala, sodba pa o tem nima razlogov, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je dolžna kot kontrahirni zavezanec vodovodni priključek na zahtevo tožene stranke zamenjati. Tožeča stranka je dolžna zagotoviti oskrbo z vodo, kakšna pa naj bo le-ta, pa je odvisno od lastnika objekta, ki se povezuje na javni vodovod. Če bi to predpisoval upravljavec javnega vodovoda, bi bila s tem kršena ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude in bi predstavljal neupravičen poseg v lastninsko pravico. Prav tako je bilo v gospodarski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 92/2014 že odločeno, da tožeča stranka ni upravičena do razlike omrežnine med vodomerom DN 40 in vodomerom DN 25. Tožeča stranka bi morala izvršiti zamenjavo vodovnega priključka takoj, ko je to zahtevala tožeča stranka v letih 2011 oziroma 2012, kar je tudi podkrepila z mnenji strokovnjakov, zato v letu 2013 in 2014, iz katerega izvirajo računi, ni bila upravičena obračunavati omrežnine za vodovodni priključek. Sodišče prve stopnje nadalje ni navedlo materialnopravnega predpisa, na podlagi katerega bi morala tožena stranka plačati znesek, kot ga je zaračunala tožeča stranka. Prav tako ni navedla materialnega predpisa, ki prepoveduje ali onemogoča, da bi tožena stranka lahko zahtevala spremembo priključka od tožeče stranke. Tožeča stranka je tožbo umaknila za znesek 352,93 EUR, kar predstavlja 14,72% tožbenega zahtevka. Takšen umik je bil podan šele v dopolnitvi tožbe, čeprav je bila terjatev poravnana že v letu 2014, zaradi česar umik tožbe ni bil pravočasen, kar ima za posledico, da se stroški v tem delu tožeči stranki ne morejo priznati in je potrebno tožeči stranki priznati samo 85,28% stroškov, toženi stranki pa 14,72% in izvesti pobot. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, saj je predmetni tožbeni zahtevek zapadli dolg tožene stranke po neplačanih vtoževanih računih za plačilo omrežnine za vodovodni priključek. Navaja, da v kolikor bi tožena stranka želela uveljavljati svoj nasprotni oblikovani zahtevek na znižanje kupnine, bi le-tega morala uveljavljati s posebno tožbo, v kateri bi dosegla spremenjeno dejansko stanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v postopku v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da sprememba gradbenega dovoljenja za spremembo dimenzije vodovodnega priključka ni potrebna, čemur tožeča stranka ni oporekala. Prav tako je zatrjevana kršitev podana, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, na podlagi katerega materialnega predpisa tožeča stranka obračunava omrežnino toženi stranki in kateri predpis prepoveduje spremembo priključka toženi stranki.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima vse potrebne in odločilne razloge, ki so jasni in med seboj skladni. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da je odločalo v nasprotju z izvedenimi dokazi, niti da so odločilni razlogi sami med seboj v nasprotju kot to v pritožbi navaja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je do vseh relevantnih okoliščin opredelilo. Obstoj gradbenega dovoljenja za spremembo dimenzije vodovodnega priključka za sam postopek ni relevanten in se zato sodišče prve stopnje upravičeno do tega dejstva, ki sicer med strankama ni sporno, ni opredeljevalo. Prav tako je nerelevantno zatrjevanje tožeče stranke, da manjši vodomer ne bi vplival na oskrbo s pitno vodo.

- Pritožba v ničemer ne pojasni, katerih listin sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo, kar bi predstavljalo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pa v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za protispisnost. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano izhaja, da je tožena stranka priključena na vodovodno omrežje s priključkom vodomer DN 40, za katerega je dolžna plačevati omrežnino v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba). Omrežnina, to je amortizacija javne infrastrukture, pa je določena s ceno komunalnih storitev, ki jo sprejme Občina R. na P., kjer je apartmajsko naselje tožene stranke. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka javna gospodarska družba, ki za toženo stranko izvaja komunalne storitve, za katere je toženi stranki izdala račune, ki pa jih je tožena stranka poravnala le delno, z navedbami, da plačuje omrežnino glede na velikost priključka DN 25, saj nima potrebe za večji priključek, za katerega ji obračunava storitev tožeča stranka. Nesporno je tožena stranka priključena na vodomer DN 40. Prav tako je nesporno, da je priključek vodomer DN 40 zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem Upravne enote RD.

9. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer Uredbo, ki je bila sprejeta na podlagi tretjega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja. Ta pa ureja metodologijo za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja za oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelavo določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganje ostankov predelave in ocenjevanje komunalnih odpadkov. Uredba prav tako določa ukrepe in normative povezane z obračunom cen storitev javnih služb njihovim uporabnikom. Omrežnina je določena v 16. in 17. členu Uredbe in se obračunava glede na zmogljivost priključkov. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni podalo materialne pravne podlage, na kateri je sprejelo odločitev. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, pri tem pa dodaja, da je tožena stranka povsem samovoljno sprejela odločitev in prenehala s plačevanjem omrežnine za priključek, katerega dejansko uporablja. Na njej je, da dokaže, da je v ustreznem postopku dosegla ukinitev oziroma spremembo priključka na javni vodovod. Da pa je do spremembe priključka na javni vodovod prišlo, pa ni niti zatrjevala, s tem pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da je tožena stranka upravičena do omrežnine za priključek DN 25. 10. Lastnik stvari oziroma imetnik druge pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), njihovim namenom in z naravo stvari (12. člen SPZ). Lastninska pravica tožene stranke je v konkretnem primeru omejena z obveznostjo izvajalca obvezne gospodarske javne službe, da zagotavlja obratovanje javnega vodovoda in da ji zagotavlja oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda. S tem pa ni kršena ustavna pravica tožene stranke do uživanja lastnine in svobodne gospodarske pobude.

11. Sodišče druge stopnje še dodaja, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih, a ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljanja argumentacije. Glede na omejene pritožbene razloge v postopku v sporih majhne vrednosti, pa glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki izvira iz podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Izid sodnega postopka je v mnogočem odvisen od procesne aktivnosti strank, zato je sklicevanje pritožbe na odločitev v drugem postopku, ki niti ni bil predmet pritožbene presoje, nerelevanten.

12. Pritožba nadalje graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo, da je tožeča stranka tožbo umaknila šele po dopolnitvi tožbe, čeprav je delno plačilo bilo izvršeno že v letu 2014. 13. S prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke (158. člen ZPP), se skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. V konkretnem primeru je med delno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe sicer prišlo do doplačila sodne takse za postopek, vendar zaradi tega niso nobeni stranki nastali kakršnikoli nepotrebni dodatni stroški. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki kot nadaljnje stroške postopka priznalo sodno takso v višini 136,00 EUR v skladu s tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah - ZST-1. Slednja pa je enaka za zahtevke v razponu od 2.000,00 EUR do 2.500,00 EUR in delni umik tožbe za znesek 352,93, EUR na njeno višino ne vpliva. Zato je v konkretnem primeru potrebno zakonsko določbo 158. člena ZPP razlagati tako, da je bila tožba delno umaknjena takoj po izpolnitvi.

14. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določb 155. člena ZPP.