Jedro

Pritožbeno sodišče je zato bistveno vprašanje sklenitve dogovora o plačilu revalorizacije presojalo v luči izpostavljenega razloga sklenitve dogovora. Ta razlog je bil potrditvah tožene stranke v mirni rešitvi spora. Mirna rešitev spora pa predstavlja rešitev spora brez posredovanja tretjega, torej tudi brez posredovanja sodišča. Temu ustreza inštitut poravnave. Podlaga poravnave kot dvostranskega pravnega posla je namreč v odpravi spora oziroma negotovosti z vzajemnimi popustitvami tako, da se praviloma dogovori sprememba obveznosti (1050. člen OZ). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki plačala tretji obrok kupnine dne 24. 9. 2002, torej po tem, ko je 19. 7. 2002 tožena stranka tožeči izročila izbrisno pobotnico, je med pravdnima strankama obstajal le še spor o tem, kdaj je tretji obrok kupnine zapadel v plačilo (po stališču tožene stranke 31. 7. 1997, po stališču tožeče stranke pa tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izročila izbrisno pobotnico) in torej od kdaj je tožena stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti.

Da naj bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela (prvi odstavek 28. člena OZ) po plačilu tretjega obroka kupnine, sicer izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar ji pritožbeno sodišče ni sledilo. Nadaljnji tek zadeve namreč negira navedeno izpovedbo, da je do soglasja volj med pravdnima strankama za sklenitev pogodbe o poravnavi in posledično mirni rešitvi spora (15. člen OZ) prišlo. Tožena stranka očitno tudi po tožnikovem plačilu revalorizacije tretjega obroka kupnine (kot med pravdnima strankama nesporno dne 17. 10. 2002), ni štela, da je s tem njuno sporno razmerje rešeno, saj je v postopku VIII Pg 208/2000 tudi še po tem plačilu vztrajala pri preostalem tožbenem zahtevku, upoštevaje poračunavanje plačanega in vztrajanju pri plačilu glavnice in še preostalega dela obresti obračunane za čas od 31. 7. 1997 do 17. 10. 2002.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahteva za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.748,78 EUR (prej 5.211.877,89 SIT) za čas od 18. 10. 2002 do 25. 1. 2006. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi I. točka in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.233,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 21.748,78 EUR (prej 5.211.877,89 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2002 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 4.092,30 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je senat glede na pritožbene očitke ugotovil, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in za odpravo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka potrebno razpisati obravnavo zaradi ponovitve že izvedenih dokazov (drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP) in pooblastil za izvedbo pritožbene obravnave in odločitev o zadevi na podlagi petega odstavka 347. člena ZPP sodnico poročevalko kot sodnico posameznico.

6. Med pravdnima strankama je v zadevi VIII Pg 208/2000 tekel spor glede plačila tretjega dela kupnine v znesku 11.730.000,00 SIT, ki naj bi zapadla v plačilo 31. 7. 1997 po dne 18. 4. 1997 sklenjeni kupoprodajni pogodbi. Tožeča stranka D. d.o.o. kot prodajalec je od tožene stranke Mestne občine ... s tožbo, vloženo v letu 2000 (priloga B1) terjala plačilo navedenega dela kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 1997. Ker je tekom tega spora tožena stranka tretji obrok kupnine plačala tožeči stranki 27. 9. 2002, dne 17. 10. 2002 pa še revalorizacijo tretjega obroka kupnine za čas od 1. 8. 1997 do 25. 9. 2002 v znesku 5.640.334,59 SIT, dejansko pa je bila potrditvah tožene stranke dolžna od tretjega obroka kupnine plačati zamudne obresti za čas od 20. 7. 2002 (do tedaj je bila tožeča stranka v upniški zamudi) do 27. 9. 2002, ki znašajo 428.456,70 SIT, je bila tožeča stranka za 5.211.877,89 SIT neupravičeno obogatena. Tožena stranka navedeni znesek uveljavlja zoper tožečo stranko z nasprotno tožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2002 dalje do plačila.

7. Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju (ker obravnava zadevo po nasprotni tožbi) kot tožečo stranko obravnavalo Mestno občino ..., kot toženo stranko pa D., nasprotno tožbo pa kot tožbo.

8. Ker se je tožena stranka plačilu po tožbi upirala z zatrjevanim sklenjenim dogovorom med pravdnima strankama o plačilu revalorizacije, je bilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na uveljavljani pravni podlagi neupravičene obogatitve bistvenega pomena, ali je imelo plačilo revalorizacije podlago v sklenjenem dogovoru med pravdnima strankama in ali je tožeča stranka vtoževani znesek toženi stranki plačala v zmoti.

9. Pritožbeno sodišče je zato v dokaznem postopku zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo B. L. ter prebralo listine v spisu v priloga B1 do B31 in C1 do C22. 10. Po tako izvedenem dokaznem postopku, upoštevaje trditveno gradivo obeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena le v delu glede teka zamudnih obresti od vtoževane glavnice, v preostalem delu pa ni utemeljena.

11. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 12) navajala, da je bilo med pravdnima strankama sporno, kdaj je dolžna tožeča stranka plačati tretji obrok kupnine in s tem od kdaj je bila tožeča stranka v zamudi s plačilom obroka. Zato je tožena stranka tožeči stranki z dopisom z dne 19. 7. 2002 predlagala sestanek zaradi dogovora o mirni rešitvi spora. V teh razgovorih je med direktorjem tožene stranke in takratnim načelnikom Oddelka za stavbna zemljišča B. L. bilo dogovorjeno, da bodo toženi stranki plačali revalorizacijo glavnice 11.730.000,00 SIT, kaj več pa naj tožeča stranka doseže po pravni poti. Na pritožbeni obravnavi je navedene trditve dopolnila, da je tožeči stranki predlagala plačilo obresti po obrestni meri banke X za vezane depozite nad 24 mesecev, s čimer pa se tožeča stranka ni strinjala. Po tem pa je bilo s tožečo stranko dogovorjeno, da plača revalorizacijo glede na rast cen v obdobju od datuma zapadlosti tretjega obroka kupnine do datuma plačila, pri čemer je bil z izrazom revalorizacija mišljena revalorizacijska obrestna mera kot del zakonskih zamudnih obresti.

12. Pritožbeno sodišče je zato bistveno vprašanje sklenitve dogovora o plačilu revalorizacije presojalo v luči izpostavljenega razloga sklenitve dogovora. Ta razlog je bil potrditvah tožene stranke v mirni rešitvi spora. Mirna rešitev spora pa predstavlja rešitev spora brez posredovanja tretjega, torej tudi brez posredovanja sodišča. Temu ustreza inštitut poravnave, ki ga OZ ureja v členih 1050 do 1059. Podlaga poravnave kot dvostranskega pravnega posla je namreč v odpravi spora oziroma negotovosti z vzajemnimi popustitvami tako, da se praviloma dogovori sprememba obveznosti (1050. člen OZ). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki plačala tretji obrok kupnine dne 24. 9. 2002, torej po tem, ko je 19. 7. 2002 tožena stranka tožeči izročila izbrisno pobotnico, je med pravdnima strankama obstajal le še spor o tem, kdaj je tretji obrok kupnine zapadel v plačilo (po stališču tožene stranke 31. 7. 1997, po stališču tožeče stranke pa tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izročila izbrisno pobotnico) in torej od kdaj je tožena stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti.

13. Za pogodbo o poravnavi kot mirni rešitvi spora med pogodbenima strankama o njunih pravicah in obveznostih iz pogodbenega razmerja, veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). Iz navedb tožene stranke na pritožbeni obravnavi dne 2. 2. 2018, potrjenih z izpovedbo njenega zakonitega zastopnika I. Č. pa izhaja, da je tožena stranka ponudila v cilju mirne rešitve spora, da ji tožeča stranka plača obresti po obrestni meri banke X za vezane depozite nad 24 mesecev, s čimer pa se tožeča stranka ni strinjala. Do soglasja volj za takšen način mirne rešitve spora torej tedaj očitno ni prišlo. Iz trditev tožene stranke (list. št. 12) pa nadalje izhaja, da naj bi se z B. L. dogovorila, da bo tožeča stranka plačala revalorizacijo glavnice 11.730.000,00 SIT (tretjega obroka kupnine), kaj več pa naj tožena stranka doseže po pravni poti. S tem pa je tožeča stranka toženi stranki podala svojo novo ponudbo za rešitev spora po mirni poti in sicer plačilo revalorizacije (za čas od 31. 7. 1997 do plačila tretjega obroka). Da naj bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela (prvi odstavek 28. člena OZ) po plačilu tretjega obroka kupnine, sicer izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke I. Č. na obravnavi dne 2. 2. 2018, vendar ji pritožbeno sodišče ni sledilo. Nadaljnji tek zadeve namreč negira navedeno izpovedbo, da je do soglasja volj med pravdnima strankama za sklenitev pogodbe o poravnavi in posledično mirni rešitvi spora (15. člen OZ) prišlo. Tožena stranka očitno tudi po tožnikovem plačilu revalorizacije tretjega obroka kupnine (kot med pravdnima strankama nesporno dne 17. 10. 2002), ni štela, da je s tem njuno sporno razmerje rešeno, saj je v postopku VIII Pg 208/2000 tudi še po tem plačilu vztrajala pri preostalem tožbenem zahtevku, upoštevaje poračunavanje plačanega in vztrajanju pri plačilu glavnice in še preostalega dela obresti, obračunane za čas od 31. 7. 1997 do 17. 10. 2002, kar izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 208/2000 z dne 25. 1. 2011 (priloga C1) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 743/2011 z dne 17. 4. 2012 (priloga C2).

14. Iz obrazloženega izhaja, da prav iz trditev o sklenjenem dogovoru med pravdnima strankama s ciljem mirne rešitve spora in opisanega ravnanja tožene stranke v sporu VIII Pg 208/2000 izhaja, da do dogovora, katerega kavza je bila mirna rešitev spora, ni prišlo prav iz razloga, ker to ni bila volja tožene stranke, saj se je v sporu VIII Pg 208/2000 manifestirala drugačna njena volja. Do soglasja volj pri sklenitvi zatrjevanega dogovora torej med pravdnima strankama ni prišlo, posledično pa tudi ne do sklenitve dogovora (15. člen OZ).

15. Glede na obrazloženo se izkaže kot nerelevantno sklicevanje tožeče stranke, da s toženo stranko ni sklenila predmetnega dogovora, izpovedba B. L., da takega dogovora s toženo stranko ni sklenil in njegove nekonsistentne izpovedbe, da ni odredil plačila revalorizacije toženi stranki in po drugi strani, da do izplačila revalorizacije glede na organizacijo dela ni moglo priti brez njegovega podpisa odredbe računovodstvu za izplačilo ter da iz računovodskih izkazov, pregleda odprtih postavk na dan 31. 12. 2003 in dopisa tožeče stranke z dne 23. 3. 2004, na katere se sklicuje tožena stranka, ne izhaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Drugače povedano: tudi če bi se izkazalo, da je tožeča stranka plačala revalorizacijo, ker se je tako zavezala toženi stranki v okviru pogajanj za sklenitev dogovora o mirni rešitvi spora, je to storila v zmoti, kar po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v predmetnem postopku.

16. Ker za plačilo revalorizacije toženi stranki ni bilo niti zakonske podlage, kot je ugotovilo sodišče že v postopku VIII Pg 208/2000, niti pogodbene podlage, je zato zoper toženo stranko utemeljen tožbeni zahtevek na vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka utemeljeno opozarjala, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilno, ali je tožeča stranka revalorizacijo plačala v opravičljivi ali neopravičljivi zmoti, pri tem pa tudi ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je tožeča stranka vedela, da revalorizacije ni dolžna plačati, ker je prav o tem tekel spor, v katerem se je branila z neobveznostjo plačila. Po 191. členu OZ nima pravice do vračila plačanega le tisti, ki plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Čeprav je o zapadlosti plačila tretjega obroka kupnine in glede tega vprašanje teka zamudnih obresti že tekel spor VIII Pg 208/2000, tožeča stranka namreč ni mogla biti gotova, da bo spor rešen v njeno korist. 17. Tožena stranka pa pritožbeno utemeljeno opozarja na pravila vračanja neupravičeno pridobljenega iz 193. člena OZ. Kljub njeni obrambi v prvostopenjskem postopku, da je bila pošteni pridobitelj zneska revalorizacije, namreč tožeča stranka ni navedla nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na nepoštenost tožene stranke ob neupravičeno pridobljenem znesku revalorizacije. V taki situaciji pa je od zneska neupravičeno pridobljenega tožeča stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti le od dneva vložitve zahtevka za njeno plačilo, torej od vložitve tožbe 25. 1. 2006 dalje. Utemeljeni pritožbi tožene stranke je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (1. in 6. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa pritožbenega očitka o napačni odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki glede na to, da tožeča stranka ni v celoti uspela s svojim zahtevkom, ni konkretizirala v smeri, koliko je neuspeh tožeče stranke vplival na odmero stroškov oziroma kolikšni posebni stroški so zaradi tega toženi stranki nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tako pavšalnega pritožbenega očitka zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

18. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker se je tudi po opravljeni pritožbeni obravnavi izkazalo, da je v preostalem delu odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, sicer iz nekoliko drugačnih razlogov, je v preostalem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu I. in III. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu za del obresti od vtoževane glavnice. V zvezi z uspelim delom pa ji posebni stroški niso nastali, saj gre za akcesorno terjatev. Za glavnico v izpodbijanem delu, od katere se obračunavajo odvetniške nagrade in sodne takse, pa tožena stranka ni uspela. Zato je dolžna sama trpeti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na tožbo 750 točk, za udeležbo na pritožbeni obravnavi 750 točk, za trajanje 200 točk ter 2% materialnih stroškov, upoštevaje 22% DDV in vrednost točke 0,459 EUR, torej skupno 1.233,65 EUR.