Jedro

Sodišče na osnovi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da zgolj na podlagi pravil metalurške stroke in brez analize večje količine vzorcev, tožnikove teze, da je v postopkih prečiščevanja na Tajvanu prišlo do odstranitve 80 % relevantnih nečistoč, ni mogoče preveriti. Posledično ta trditev ostaja nedokazana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Stroške izvedenca in tolmača nosi tožnik, pri čemer bo o teh stroških odločeno s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku naknadnega obračuna dajatev, ob izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. III U 215/2014 z dne 13. 3. 2015, za blago deklarirano kot "silicon metal po poreklu iz Tajvana" ugotovila, da je to blago, ki je bilo v prost promet sproščeno na podlagi štirinajstih carinskih deklaracij in v obdobju od 13. 9. 2010 do 21. 4. 2011, po poreklu iz LR Kitajske. Zato je prvostopenjski organ določil carinski dolg iz naslova protidampinških dajatev v skupnem znesku 156.900,17 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.234,62 EUR, kot je za posamezno deklaracijo izkazano v tabeli št. 1, ki je sestavni del odločbe. Ugotovljeno je bilo še, da je dolžnik za carinski dolg uvoznik blaga - tožnik in da je dolg že poravnal njegov deklarant, ki mu je bila v zadevi izdana pravnomočna odločba DT 4242-65/2011-27 z dne 1. 8. 2013. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku naknadnega preverjanja carinskih deklaracij na podlagi 13. in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Carinski zakonik) na podlagi obvestil Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) v zvezi z obravnavanimi pošiljkami silicija ugotovljeno, da je bil na Tajvan uvožen iz Ljudske republike Kitajske, na Tajvanu pa podvržen zgolj minimalnemu postopku obdelave, ki ne podeljuje porekla v smislu 24. člena Carinskega zakonika in je zato ohranil kitajsko poreklo, kar je vodilo v obračun protidampinške dajatve po stopnji 19 % na podlagi Izvedbene Uredbe Sveta EU št. 467/2010 z dne 25. maja 2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz silicija iz Ljudske Republike Kitajske.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 498-1-74/2015-3 z dne 29. 7. 2016 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih potrdilo izpodbijano odločitev in razloge prve stopnje kot pravilne ter skladne z zakonom in z napotki tukajšnjega sodišča v sodbi opr. št. III U 215/2014 z dne 13. 3. 2015. 4. Tožnik se z odločitvijo v ponovljenem postopku ne strinja in jo izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije odloči o zadevi ter ustavi postopek, podredno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek.

5. Uvodoma tožnik opozarja na dva druga postopka, ki se, po njegovem mnenju, od obravnavane v dejanskem stanju razlikujeta zgolj v tem, da se je blago sprostilo v prost promet po drugih carinskih deklaracijah. V teh dveh zadevah je prvostopenjski organ ustavil postopek in ni odmeril dajatve, saj je bilo ugotovljeno, da ni dokazov glede tega, od kod je bil silicij uvožen na Tajvan in kakšni so bili tam postopki predelave. Za tožnika sta ugodno razsodili tudi Finančno sodišče v Celovcu in Finančno sodišče v Hamburgu. Drugačna pa je odločitev v obravnavani zadevi, kjer gre prav tako za ponovljeni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. III U 215/2014. 6. Tožnik meni, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni sledil napotkom Upravnega sodišča iz navedene sodbe, saj prvostopenjski organ ni dopolnil dokaznega postopka skladno z navodilom sodišča. Namesto tega organ, po mnenju tožnika, zgolj ponovi ugotovitve OLAF-a in mu ne omogoči dokazovanja nasprotnega. Tožnik zato uveljavljala kršitev načel iz 8., 9., 10. in 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vse v povezavi s 164. členom ZUP. Stališče, da proti dokazom OLAF-a ni mogoč noben drug (nasprotni) dokaz, je pravno nesprejemljivo.

7. Nadalje tožnik opozarja, da se tudi tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe v pretežni meri sklicuje na ugotovitve OLAF-a oziroma komisije za preiskave in jih vsebinsko povzema, ne da bi se kritično opredelila do tožnikovih navedb, ki je te ugotovitve argumentirano izpodbijal. Tožena stranka celo meni, da prvostopenjskemu organu ni treba ponovno ugotavljati dejstev, ki jih je že ugotovil OLAF, čemur tožnik nasprotuje. Tožniku posledično ni bil zagotovljen pošten postopek, v katerem bi se lahko s svojimi trditvami in dokazi zoperstavil poročilu OLAF-a, ki ga oba davčna organa obravnavata kot neizpodbitnega, zaradi česar naj bi izvedba ostalih tožnikovih dokazov sploh ne bila potrebna.

8. Tako ni dokazov za stališče tožene stranke, da postopki predelave silicija, opravljeni na Tajvanu, vključujejo zgolj preprost postopek prečiščevanja, presejanja in drobljenja, s katerim so odstranili nekatere površinske nečistoče, kot sta oksidacija in prah, niso pa odstranili zlasti glavnih nečistoč znotraj silicijevih grudic, zaradi česar naj bi predelani izdelek ohranil enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti. Tako tožena stranka sklene, da v zadevi ni sporno, da je prišlo do mehanske obdelave, saj OLAF to sam ugotavlja, drugo pa je vprašanje, ali je bila na Tajvanu v smislu 24. člena Carinskega zakonika opravljena bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda oziroma predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Pri odgovoru na to vprašanje se tožena stranka ponovno sklicuje na ugotovitve OLAF-a, češ da je preiskava pokazala, da proces prečiščevanja znaša manj kot 5 % skupnih stroškov, da razlika v ceni nikoli ni bila večja od 11 % ter da so imeli izdelki, ki jih je skupina izvoznikov izvozila in prodala za izvoz, večinoma enake deklaracije.

9. V zadevi gre za vprašanje, ki zadeva odstranitev žlindre na grudicah silicija. Tožnik je že v pripombah na zapisnik opozoril, da izdelana strokovna mnenja in sodbe drugih sodišč v državah EU (Nemčije, Poljske, Avstrije, Nizozemske, Litve) dokazujejo vsaj verjetnost, da je bilo izločenih najmanj 80 % obstoječih nečistoč, in s tem zavračajo dokazno vrednost OLAF-ovih ugotovitev glede porekla ter sledijo mnenju stroke glede metalurških vidikov predelave na Tajvanu v skladu s pravnimi naziranji Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

10. V tej zvezi tožnik izpostavlja odločitev Finančnega sodišča v Hamburgu št. 4 K 84/2014 z dne 11. 9. 2015, v kateri je sodišče ugotovilo, da OLAF in Carinski organ nista zanesljivo dokazala niti kitajskega izvora izhodiščnega materiala za silicij (in se zato ni opredeljevalo do vprašanja spremembe porekla) in sodbo Zveznega finančnega sodišča v Celovcu GZ.RV/4200075/2014 z dne 4. 3. 2015, v kateri je sodišče potrdilo tožnikova pravna naziranja glede razlage 24. člena Carinskega zakonika. Po ugotovitvah finančnega sodišča je predelava silicija na Tajvanu z lomljenjem, presejanjem in odstranjevanjem žlindre privedla do kvalitativne spremembe silicija. Na ta način so bile odstranjene nekovinske primesi in del kovinskih primesi, pri čemer je treba upoštevati namen uporabe silicija v aluminijski industriji, pri kateri kovinski elementi v siliciju niso nečistoče. Zato je sodišče sledilo mnenjem izvedencev, ki jih je predložil tožnik, po katerih je bilo s predelavo na Tajvanu odstranjenih več kot 80 % nečistoč. Ob upoštevanju namena uporabe, pri kateri kovinske primesi niso nečistoče, so lahko osnova za izračun odstotka deleža predelave samo nekovinske nečistoče, ki pa so bile večinoma odstranjene z odstranjevanjem žlindre na silicijevih kosih. Avstrijsko finančno sodišče je ponovno potrdilo, da je treba pri oceni predelave upoštevati namen predelave in zato ni sledilo ugotovitvam OLAF-a, ki tega namena ni upošteval. 11. Davčna organa pa, po mnenju tožnika, nista navedla razlogov, s katerimi bi izpodbila ugotovitve izvedencev, ki so svoja strokovna mnenja že podali. Opredelila se tudi nista do vsebine sodb in zapisnika nemškega sodišča, s katerimi je tožnik utemeljil svoja zatrjevanja. Tožena stranka se ni opredelila do zapisnika nemškega sodišča Finanzgericht Düsseldorf št. 4K 361/08z, iz katerega izhaja metalurška ocena izvedenca prof. A. A. (potrjeno s strani sodišča), kot sledi: a) _" Po pravilih Evropske komisije, štev. 4, zadošča, da ima proizvod druge fizikalne ali kemijske lastnosti (" physical or chemical characteristics") kot pa izhodiščni material. b) Silicij, ki je bil očiščen tako, kot je bil očiščen na Tajvanu pred izvedbo predmetnih uvozov, ima posledično druge kemijske lastnosti kot silicij, ki je bil uvožen iz Kitajske. Sicer gre pri siliciju iz Ljudske Republike Kitajske, ki je obdelan, fizikalno in kemično za isti material, vendar je treba upoštevati, da je šlo prvotno za spojeni material, ki je uporaben šele po odstranitvi žlindre. Čeprav se silicij sam ne spremeni, se bistveno spremeni čistost proizvoda. V namen aluminijastih zlitin moteče nečistoče so odstranjene, tako da se je spremenila bistvena lastnost blaga."_ Kot dodatni dokaz za svoja zatrjevanja (v okviru upravnega spora) je predložil tudi mnenje izvedenca prof. A. A. z dne 22. 11. 2012 s prevodom, v katerem je izvedenec potrdil svoje ugotovitve pri sodišču in povzel (cit.): 1. _"Pri metalurškem siliciju elementi Al, Fe in Ca za namen uporabe zlitin niso nečistoče. 2. Primeri izhodnega materiala, ki so bili na razpolago, jasno kažejo nekovinske primesi v % obsegu. Na fotografijah po predelavi kot tudi na fotografijah končnega izdelka, ki so bile dane na razpolago, le-te niso več vidne. Zato se lahko ugotovi, da je prišlo do bistvene spremembe. 3. Posredno s tem je potrjena tudi procesna usposobljenost naprave, na kateri je bilo opravljeno čiščenje."_ Tudi v zvezi s tem se tožena stranka v odločbi ne izreče in z vztrajnim ponavljanjem dejstev, ki jih je ugotovil OLAF, onemogoča pošten kontradiktoren dokazni postopek in zanika svojo samostojnost pri odločanju. Tožena stranka brez utemeljenega razloga v dokazni postopek ni pritegnila izvedenca metalurške stroke, hkrati pa vztrajala pri zmotnih navedbah OLAF-a, ki meri nečistoče oziroma njihov odstotek le za tak silicij, ki se uporablja v druge namene in posledično zmotno ugotavlja, da se je z obdelavo pri izvozniku na Tajvanu zmanjšala raven nečistoč lahko le za približno 31 procentov. Tožnik nasprotuje stališču OLAF-a, da končni namen predelave ni relevanten in poudarja, da OLAF namenoma prezre stališče SEU v sodbi C-373/08. 12. Obe stranki se pri utemeljevanju stališč sklicujeta na sodbo SEU št. C-373/08, pri čemer tožnik opozarja na del obrazložitve, ki naj bi ga tožena stranka spregledala, in sicer, da je treba pri uporabi meril glede ocene kakovostnih sprememb značilnosti silicija in razlikovanja med osnovnim in predelanim proizvodom upoštevati tudi namen uporabe (52. in 53. odstavek sodbe). Odstranitev žlindre silicijevih kosov v tožnikovem primeru, po njegovem mnenju, izpolnjuje celo oba pogoja za podelitev porekla, kot izhajata iz sodbe1, ker je tako odstranjenih 80 % (ali več) nečistoč (to je žlindre in njenih kovinskih primesi) in ta stopnja čistosti šele omogoča uporabnost silicija za aluminijaste zlitine. Gre torej za bistveno spremembo. Poleg tega izdelek na ta način tudi pridobi drugačne fizikalne in kemične lastnosti kot vhodna snov, ki je prežeta z žlindro in njenimi kovinskimi primesmi. Nazadnje gre tudi za premišljeno in nadzorovano zmanjšanje delcev izdelka, zaradi katerega ima izdelek določeno velikost in površino, od katere (površine) je odstranjena žlindra. Zato tožnik vztraja, da za odstranjevanje žlindre ni potrebna nobena kemična obdelava ali postopek taljenja, kadar gre za namen uporabe v aluminijski industriji. Davčna organa sta neutemeljeno zavrnila dokaz z izvedencem.

13. Tožena stranka je načelo zaslišanja stranke kršila tudi z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja direktorja tožnika, saj je njegova izpovedba pomembna glede vprašanja, ali je ravnal v dobri veri. Tožena stranka namreč neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da je dokazno breme povsem na tožnikovi strani in v tej zvezi napačno citira sodbo sodišča EU št. C-293/04, ki se nanaša zgolj na vprašanje uporabe člena 220 (2)(b) Uredbe štev. 2913/92 oz. št. 2700/2000 v zvezi s preferenčnimi potrdili, kar pa ni zadevni primer. Po citirani Uredbi se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če je bil znesek zakonsko dolgovanih terjatev vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Ostali stavki (2)(b) urejajo dokazno breme le v zvezi s preferencialnimi potrdili, kjer pa gre za povsem drugačne konstelacije, pri katerih "zavezanec" uveljavlja "preferenco", to je davčno olajšavo, medtem, ko gre tukaj za veljavna "nepreferenčna" potrdila Tajvana. Preložitev dokaznega bremena na tožnika zato velja le pod pogojem, da a) gre za preferencialno potrdilo in b) da so bila potrdila izdana na osnovi nepravilnih dejstev, ki jih je predložil izvoznik. Tožnik se torej lahko sklicuje, da je ravnal v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogel ugotoviti in da je ravnal skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo. Tožnik je lahko zaupal v pravilnost potrdil o poreklu tajvanskih oblasti, tožena stranka pa bi morala dokazati, da je izvor blaga na Kitajskem in da obdelava silicijevih kosov na Tajvanu ni privedla do spremembe porekla. Dokazano pa ni ne eno ne drugo, ker je prihajalo blago na Tajvan iz različnih držav, ker je del blaga na Tajvanu celo dosegel drugo klasifikacijo (kar pa niti ni nujno za spremembo porekla), ker ima blago veljavna tajvanska potrdila o poreklu in ker po tolikih letih preprosto ni nobenih zanesljivih dokazov proti tajvanskemu poreklu. O tem, da je prišlo na Tajvanu (vsaj) do mehanske obdelave in odstranitve žlindre, pa ni spora.

14. Zaključki tožene stranke so nepravilni tudi zato, ker tožena stranka brez podlage v resničnih dejstvih in zaradi nekritičnega sprejemanja ugotovitev OLAF-a ugotavlja, da so družbe, ki naj bi delovale kot en subjekt, ves silicij uvozile iz Kitajske.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožnikove navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih.

16. S pripravljalno vlogo tožena stranka sodišče seznanja s poročilom Finančne uprave RS AM/2010/018 z dne 5. 8. 2016 o zaključku in končnem stanju zadeve, ki se je pred naslovnim sodiščem vodila pod opr. št. III U 69/2015 in s stališčem OLAF-a, zavzetega v tej zadevi, ki je vsebinsko identična tu obravnavani. Tožnik navedbam nasprotuje, ker so neutemeljene in za ta upravni spor pravno nepomembne.

17. Kasnejše pripravljalne vloge obeh strank so v zvezi s potekom dokaznega postopka v tem upravnem sporu, ki se je izvajal na treh narokih za glavno obravnavo, in z imenovanjem izvedenca in se sodišče do njih opredeljuje v obrazložitvi.

**Dosedanje odločitve Upravnega sodišča v zadevi**

18. O zadevi tukajšnje sodišče odloča tretjič. Prvič je s sodbo opr. št. III U 215/2014-12 z dne 13. 3. 2015 razsodilo, da odločba nima razlogov, zakaj pri postopkih predelave na Tajvanu ne gre za takšno predelavo uvoženega silicija, da bi blago, skladno s sodno prakso SEU2, pridobilo tajvansko poreklo, zato je odločbo odpravilo in v ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo. Nato je tukajšnje sodišče s sodbo I U 1318/2016-15 z dne 3. 7. 2018 pritrdilo odločitvi prvostopenjskega organa in tožbo zavrnilo. Tožnikov dokazni predlog za zaslišanje izvedenca metalurške stroke je zavrnilo, saj je ocenilo, da naj bi bilo, zaradi odsotnosti vhodnih in izhodnih surovin, nemogoče ugotoviti drugačen delež odstranjenih nečistoč.

**Sklep Vrhovnega sodišča**

19. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 20/2019 z dne 26. 2. 2020 ugodilo reviziji zoper navedeno sodbo tukajšnjega sodišča in zadevo vrnilo v novo sojenje. V svoji odločitvi je ugotovilo, da se Upravno sodišče z vprašanjem, ali se za odstranjeno nečistočo pri spremembi kakovosti iz SI 553 v SI 441 štejejo vsi drugi elementi (razen silicija) in ne samo žlindra, ki je nečistoča glede na nameravano uporabo silicija (v industriji aluminija), sploh ni ukvarjalo, ker v zadevi ni bila dokazana niti odstranitev 80 % žlindre. V zadevi bi bilo tako potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je, glede na podatke o spremembi silicija mogoče sklepati na delež odstranjene žlindre, oziroma ali na pomembne kakovostne spremembe značilnosti silicija (in s tem na poreklo blaga) lahko vpliva zgolj odstranitev žlindre. Ta vprašanja je potrebno razčistiti z izvedencem metalurške stroke, seveda v kolikor ni potrebno dokaza zavrniti na podlagi enega od ustavno dopustnih razlogov za njegovo zavrnitev.

20. S strani Vrhovnega sodišča ugotovljeno kršitev postopka je sodišče odpravilo v tem postopku, saj je dopustilo dokaz z izvedencem metalurške stroke, pri čemer je preverjalo tožnikovo trditev tako glede vprašanja, kaj se šteje za nečistoče, če se silicij uporablja v industriji aluminijevih zlitin, kot tudi vprašanje, ali je že na podlagi spremembe čistosti silicija iz SI553 v SI441 mogoče sklepati na delež odstranjene žlindre. Da je za del silicija (5.000) ton prišlo do spremembe razreda čistosti iz SI553 (98,5 %) v SI441 (99 %), medtem ko pri preostalem siliciju do te spremembe od uvoza na Tajvan in njegovega izvoza ni prišlo, sta ugotovitvi iz izpodbijane odločbe, ki ju tožnik ni prerekal, in ju je zato sodišče štelo za nesporno.

**Ponovljeni postopek upravnega spora**

21. Sodišče je izvedlo glavno obravnavo s tremi naroki. Na prvem naroku je s strankama uskladilo vprašanja za izvedenca. Tožniku je bil odobren dodatni petdnevni rok za pripombe na ta vprašanja in tožnik v roku ni imel pripomb na vprašanja, je pa sodišču predlagal, da se za izvedenca imenuje drug izvedenec, kot je bilo sklenjeno na naroku, in sicer Inštitu A. ali pa Fakulteta B. Sodišče je temu predlogu sledilo, saj je tožnik predlagal inštitucije s področja metalurgije, medtem ko v seznamu izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje ni izvedenca s področja metalurgije, in za izvedeniško mnenje angažiralo Fakulteto B. 22. Kot dokaz je sodišče vpogledalo v vse listine sodnega spisa, torej v vse listine, ki jih je tožnik predložil k tožbi, kot tudi kasneje v postopku upravnega spora priložene listine (A1 - A46), sledilo pa je tudi tožnikovemu, na poziv sodišča, substanciranemu predlogu za vpogled v listine upravnega spisa, in je vpogledalo v pripombe na zapisnik z dne 17. 8. 2015, pritožbo z dne 18. 9. 2015 ter poročilo OLAF-a z vsemi prilogami (priloga C). Kot pravno nerelevantne je sodišče zavrnilo dokazne predloge za vpogled v spise tukajšnjega sodišča št. III U 215/2014, št. III 69/2015 ter št. III U 181/2014. Gre namreč za sodne spise v drugih upravnih sporih, ki na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, obenem pa so dokazni predlogi tudi nepotrebni, saj je sodišče v okviru sprejetih dokazov vpogledalo tudi v odločbi prvostopenjskega organa, priloženi k tožbi, in se v nadaljevanju tudi opredelilo do tožbenega ugovora glede različnega odločanja v tej zadevi glede na odločitve v ostalih upravnih postopkih. Na zadnjem naroku je sodišče kot dokaz sprejelo še listine, ki sta jih stranki v sodni spis vložili po zadnjem naroku dne 4. 1. 2023, torej listino tožene stranke, priloženo pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2023 (listina z oznako B4), overjen prevod sodbe Finančnega sodišča v Celovcu (listina A41), podpisano izvedeniško mnenje prof. B. B. (A42), grafični prikaz (A43), overjeni prevod sodbe v Gradcu št. GZ RV72200002/2014 (A44) ter tabeli za EN AB 46000 in EN AN 47100 (A45 in A46).

23. Je pa sodišče kot nerelevantnega (v delu pa kot nepotrebnega in neprimernega) zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika. Zaslišanje zakonitega zastopnika je tožnik v tožbi predlagal v zvezi z ugotavljanjem dobre vere, na glavni obravnavi pa je dokazni predlog razširil še na okoliščine glede postopkov čiščenja na Tajvanu. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, sodišče tudi tokrat, enako kot v prejšnji sodbi I U 1318/2016-15, ugotavlja, da dobra vera tožnika ni relevantna okoliščina glede zakonitosti odmere sporne dajatve in je zato predlagan dokaz nerelevanten. Glede postopkov, ki so se izvajali na Tajvanu, pa je sodišče upoštevalo s strani tožnika neprerekane ugotovitve v izpodbijani odločbi, da je bila tarifna številka blaga ob uvozu na Tajvan in izvozu na Tajvan enaka, in sicer 2804 69, kar je tarifna številka, v katero se uvrščata tako silicij s stopnjo čistosti SI553 kot tudi SI441, in da iz izpodbijane odločbe izhaja možnost, da je bil vsaj del silicija (to je 5.000 ton) na Tajvanu očiščen tako, da je iz kakovostnega razreda čistosti SI553 prešel v razred SI441. V izpodbijani odločbi se sicer nakazuje tudi na možnost, da bi bili postopki očiščevanja prirejeni za namene obiska OLAF-a, vendar pa to ni nosilni razlog za odmero sporne dajatve glede tega dela silicija, temveč je nosilni razlog, da ti postopki, v delu očiščenega silicija, niso bili takšni, da bi vodili v spremembo porekla, saj predstavljajo zgolj 31 % očiščenje nečistoč. Zato sodišče dokaza, da je bil vsaj del silicija očiščen z navedenim rezultatom, ni več potrebovalo. Za ugotavljanje deleža odstranjenih nečistoč v povezavi z vprašanjem porekla blaga, pa dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika ni primeren in je tudi tožnik v tožbi (in tudi v upravnem postopku) predlagal, da se to okoliščino dokazuje z izvedencem metalurške stroke, čemur je sodišče sledilo. Glede samih postopkov prečiščevanja pa je sodišče izhajalo iz prav tako nespornih dejstev, da je bil postopek prečiščevanja na Tajvanu tak, kot je bil opisan v izpodbijani odločbi in te iste ugotovitve izhajajo tudi iz tožbi priloženega zapisnika sestanka OLAF-a pri C. (A9), torej da je šlo za postopek suhega mehanskega čiščenja z odstranjevanjem žlindre iz površine grudic silicija na način, da so se grudice v mešalniku drgnile med sabo. Tožnik je na glavni obravnavi dne 4. 1. 2023 nakazal tudi na možnost, da naj bi ob tem drgnjenju prišlo do drobljenja grudic, posledično naj bi bil učinek mešalnika tudi odstranitev žlindre v notranjosti grudic, vendar pa sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe pa tudi iz tožbi priloženega zapisnika sestanka OLAF-a pri C. (A9) izhaja, da so bile grudice najprej očiščene v mešalniku in šele nato zdrobljene na manjše kose, po drobljenju pa dane v vreče, čemur tožnik v tožbi tudi ni nasprotoval. 24. Fakulteta B. je pisno mnenje pripravila 15. 7. 2022, pripravila sta ga prof. dr. C. C. in prof. dr. D. D. Prof. dr. C. C. je mnenje predstavil na naroku 4. 1. 2023, kjer je tudi odgovarjal na vprašanja sodišča in strank. Prof. dr. D. D. na tem naroku iz opravičenih razlogov (bolezen) ni bil navzoč, kar je sodišču sporočil neposredno pred narokom. Po naroku je sodišče Fakulteto B. zaprosilo za dodatna pojasnila in profesorja sta pripravila pisno dopolnitev mnenja. Sodišče je po tako izvedenem postopku z izvedencem ocenilo, da je pridobilo vse odgovore, ki jih je potrebovalo za odločitev, zato je tožnikov predlog za njuno dodatno zaslišanje kot tudi predlog za imenovanje novega izvedenca iz tujine zavrnilo kot nepotreben. Po naroku 4. 1. 2023, kjer je prof. C. C. mnenje pojasnil še ustno in odgovarjal na vprašanja, so sicer ostala odprta še določena vprašanja (tudi glede na tožnikov dodatni dokaz - strokovno mnenje prof. B. B., ki ga je predložil neposredno pred narokom 4. 1. 2023, in ga je sodišče kljub temu sprejelo, in dejstva odsotnosti prof. D. D.), vendar pa je sodišče te dileme odpravilo z dopolnilnim pisnim mnenjem, medtem ko vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil v pripravljalni vlogi kot odgovor na to dopolnjeno mnenje in tudi na zadnjem naroku, glede na ugotovitve v sodbi, sodišče ocenjuje kot nepotrebne za odločitev sodišča. 25. Tožba ni utemeljena.

26. V zadevi je sporna odmera protidampinške dajatev na silicij, ki temelji na Izvedbeni uredbi Sveta EU št. 467/2010 z dne 25. maja 2010 in na stališču davčnih organov, da je poreklo silicija, četudi je bil ta izvožen iz Tajvana, ostalo kitajsko, čemur tožnik ugovarja. Obe stranki se pri utemeljevanju svojih stališč sklicujeta na sodbo SEU C-373/08 z dne 11. 2. 2010, pri čemer so tožnikovi ugovori tako procesne kot tudi materialno pravne narave.

**Glede tožbenega ugovora procesnih kršitev**

27. Tožnik davčnima organoma očita kršitev več procesnih pravil in načel postopka, in sicer načela materialne resnice (8. člen ZUP), zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in proste presoje dokazov (10. člen ZUP), vse v povezavi z dokaznim postopkom po 164. členu ZUP. Te kršitve naj bi organa storila s tem, ko naj bi poročilo OLAF-a nekritično sprejela kot neizpodbiten dokaz, zoper katerega ni mogoč noben ugovor. Tožnik ugovarja tudi stališču tožene stranke, da dejstev, ki jih je ugotovil OLAF, ni potrebno več ugotavljati. Glede teh ugovorov sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku upravnega spora predložil najmanj vse dokaze, ki jih je uveljavljal pred davčnima organoma (oziroma je predložil še dodatni prevod sodbe avstrijskega sodišča in dodatno strokovno mnenje), vse te listine pa je sodišče sprejelo kot dokaz in jih tudi dokazno ocenilo, kot sledi v nadaljevanju sodbe. Izveden je bil tudi dokaz z izvedencem metalurške stroke. S tako izvedenim dokaznim postopkom je sodišče, skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo kršitve pravil postopka glede zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov oziroma njihove dokazne ocene, zato se do tožbenega ugovora glede onemogočanja tožniku, da v upravnem sporu izpodbije ugotovitve OLAF-a, na katerih temelji izpodbijana odločitev, posebej za vsak dokazni predlog v upravnem postopku ne opredeljuje. Razlogi za zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika pa so bili pojasnjeni zgoraj in zato sodišče očitanih kršitev pravil davčnega postopka v povezavi s tem dokaznim predlogom ne ugotavlja.

**Dokazna vrednost poročil OLAF-a**

28. Drži, da odločbi davčnih organov temeljita na poročilih OLAF-a,3 vendar sodišče sodi, da s tem ni prišlo do kršitve načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2)4. Glede dokazne vrednosti teh poročil sodišče, enako kot v prejšnjem postopku, izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018, po katerem so poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi (o tem SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. oktobra 2017, 54. do 62. točka obrazložitve in v zadevi C-47/16 z dne 16. marca 2017, 48. točka).

29. Sodišče ponovno ugotavlja, da so poročila OLAF-a s prilogami (poročilo pod oznako AM 2010/08 in AM 2010/018 - (2011) SO1 (št. OF/2010/0827) ter poročilo po drugi misiji - Mission Report z oznako THOR (2013) 11413 - 7. 5. 2013 in končnim poročilom - Final report z oznako THOR(2013)30460 - 28. 11. 2013), v izpodbijani odločbi konkretno navedeni in nedvomno tudi dokazno ocenjeni. Dejstva, ki jih na podlagi posredovanih dokazov v izpodbijani odločbi ugotavlja davčni organ, so konkretna in se nanašajo na blago po carinskih deklaracijah, ki so predmet tega postopka, zato sodišče ponovno ugotavlja, da predstavljajo zadostno podlago za sprejem izpodbijane odločitve in se sodišče glede dokazne ocene poročil OLAF-a na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi. Delegacija OLAF-a je obiskala državno univerzo za tehnologijo v Tajpeju in se sestala s profesorjem E. E., ki je opravljal analize za družbo C., na sestanku je bil prisoten tudi tožnikov zakoniti zastopnik. V izpodbijani odločbi so povzeti razlogi delegacije za dvom v ustreznost metode profesorja E. E. in ustreznost njegovih poročil o analizi grudic silicija. Pojasnjeno je tudi, kako je potekal sestanek pri tajvanski družbi, pri čemer ni mogoče spregledati, da predstavniki tajvanske družbe niso želeli razkriti podrobnosti metode suhega prečiščevanja, niso dopustili podrobnega pregleda opreme za izvajanje te metode in niso dopustili odvzema vzorcev iz vreče, preden so bile grudice dane v mešalnik ob demonstrativni predstavitvi (stran 10 izpodbijane odločbe), kar, po oceni sodišča, vpliva na presojo verodostojnosti analiz, ki so bile narejene po naročilu C., vpliva pa tudi na možnosti dokazovanja s strani obeh strank postopka. Tožnik je bil z dokazi in dejstvi, ki se ugotavljajo na njihovi podlagi, v celoti seznanjen pred izdajo izpodbijane odločbe. Omogočeno mu je bilo tudi, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, kar je tudi storil, v postopku upravnega spora so mu bili dopuščeni vsi relevantni in primerni dokazi, sodišče se v nadaljevanju sodbe do izvedenih dokazov tudi opredeljuje in pojasni, zakaj rezultat dokazovanja ne ovrže ugotovitev davčnih organov. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da so v tej zadevi poročila OLAF zadostni dokaz, zato se strinja s toženo stranko, da davčna organa teh okoliščin nista bila dolžna tudi sama dodatno ugotavljati, ob seveda zagotovljeni možnosti tožnika dokazovati nasprotno. Za tožnika neugoden izid dokaznega postopka v tem upravnem sporu tako ni posledica tega, da bi bila poročila OLAF-a sprejeta kot neizpodbiten dokaz, saj to niso, temveč so stališča OLAF-a obveljala zato, ker dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev.

**Glede (ne)upoštevanja napotkov iz sodbe III U 125/2014-12 z dne 13. 3. 2015**

30. Sodišče tudi v ponovljenem postopku ne sledi tožbenemu ugovoru, češ da davčna organa v ponovljenem postopku nista sledila napotkom sodbe III U 125/2014-12 z dne 13. 3. 2015, saj ponovno ugotavlja, da ne drži tožbena navedba, da je bilo davčnemu organu s sodbo III U 125/2014-12 naloženo dodatno ugotavljanje izvora blaga v smeri vprašanja, ali je silicij izhodiščno prišel iz Kitajske. Davčnemu organu je bila naložena zgolj preveritev, zakaj obravnavana situacija, ob ugotovljenem dejstvu, da so se na Tajvanu izvajali določeni postopki obdelave, ne predstavlja situacije iz sodbe SEU C- 373/08 v smislu, da bi bilo na ta način izločenih najmanj 80 % nečistoč. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ima razloge za stališče, da ni bilo odstranjenih 80 % nečistoč, zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru o neizpolnitvi navodila oziroma kršitvi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Pravilnost te odločitve pa je sodišče v tem upravnem sporu preverilo še z izvedencem metalurške stroke.

**Drugačna odločitev kot v drugih upravnih postopkih**

31. Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da ustavitev (ponovljenih) postopkov po sodbah naslovnega sodišča III U 181/2014 z dne 18. 2. 2015 in III U 69/2015 z dne 8. 1. 2016, iz razloga vezanosti tožene stranke na lastne predhodne odločitve, narekuje enako odločitev tudi v obravnavani zadevi. Kot v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, pravilno opozori tožena stranka, gre v zadevi DT 4242-22/2012 za drugega izvoznika (družbo D.), ki je bil v času preiskave v postopku likvidacije in so bile možnosti za preiskavo omejene, v zadevi DT 4242-3/2014 pa so bili sicer obravnavani primeri deklaracij istega izvoznika (družbe E.), vendar deklaracije niso bile vključene v seznam uvozov in izvozov, ki jih je pripravil BOFT (tajvanski urad za zunanjo trgovino) in ki predstavlja ključni dokaz o kitajskem izvoru silicija v obravnavanem primeru.

**Glede države uvoza silicija na Tajvan**

32. Glede vprašanja, ali je material za silicij po carinskih deklaracijah iz izpodbijane odločbe izvorno res prišel iz Kitajske, sodišče ponovno ugotavlja, da tožnik te ugotovitve v tožbi izpodbija zgolj pavšalno, brez konkretnih razlogov za drugačno stališče od ugotovitev davčnih organov, in posredno, to je z navajanjem izidom drugih njegovih postopkov, kot so carinski postopek, ki se je končal z odločbo št. DT 4242-267/2016-5 z dne 28. 4. 2016 ter sodbe avstrijskega Finančnega sodišča v Celovcu št. GZ. RV/4200075/2014 z dne 4. 3. 2015, češ da bi bilo potrebno posledično tudi v tem postopku ugotoviti enako. Da bi bil material na Tajvan uvožen od drugod, kot iz LR Kitajske, tožnik ni argumentirano zatrjeval niti v pripombah na zapisnik ali v pritožbi, še manj, da bi za to ponudil kak dokaz. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi na strani 6 izrecno pojasnjeno, kako je bilo ugotovljeno, da je bil material uvožen iz LR Kitajske (kar povzema tožena stranka v odgovoru na tožbo), pri čemer je bilo to ugotovljeno na podlagi carinske dokumentacije. Dokaze za zadevne primere je priskrbel BOFT, in sicer v obliki seznama preiskovalnih pošiljk za izvozno družbo E. Kot v odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, so v seznam vneseni podatki o zadevnih primerih izvozov iz Tajvana v Slovenijo (pri katerih je navedena številka izvozne deklaracije in številka potrdila o poreklu, ki je vpisana tudi v uvozno deklaracijo v Sloveniji, in uparjena z uvozi tega blaga s Kitajske na Tajvan). V seznamu se obravnavani primeri nahajajo pod zap. št. 128, 129, 135, 141,150,152, od 163 do 168, 172 in 173. Sodišče ugotavlja, da sta s tem davčna organa pojasnila razloge za stališče, da je bil obravnavani metalurški silicij na Tajvan uvožen iz LR Kitajske, med tem ko tožnik za svojo nasprotno trditev ni ponudil nobenih razlogov in je zato ni uspel dokazati in s tem izpodbiti ugotovitev davčnega organa. Obenem se na strani 10 izpodbijane odločbe navaja, da je prav predstavnik tajvanskih družb ob obisku OLAF-a pojasnil način proizvodnje metalurškega silicija na Kitajskem.

**Poreklo blaga in sodba SEU C-373/08**

33. Carinski zakonik v 24. členu določa, da se blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Iz sodbe SEU C-373/08 izhaja, da se na podlagi postopkov čiščenja in drobljenja proizvoda lahko spremeni poreklo blaga (četudi se njegova tarifna številka ni spremenila), in sicer v primeru, da se proizvod čisti v fazi izdelave proizvoda in je izločenih najmanj 80 % obstoječih nečistoč. Enako je pri drobljenju, kadar je to namensko in nadzirano zmanjšanje - v nasprotju s preprostim drobljenjem - proizvoda v delce, ki imajo drugačne fizikalne ali kemijske lastnosti od prvotnih materialov.5 Tožnik trdi, da sta v njegovem primeru izpolnjena oba pogoja. Na Tajvanu je bilo odstranjenih 80 % relevantnih nečistoč, to je žlindre in njenih kovinskih primesi, s čimer je bila dosežena stopnja čistosti, ki omogoči uporabnost silicija za industrijo aluminijevih zlitin, kar predstavlja bistveno spremembo. Na ta način (z odstranjevanjem žlindre) naj bi izdelek dobil tudi drugačne fizikalne ali kemične lastnosti kot vhodna snov, ki je prežeta z žlindro in njenimi kovinskimi primesmi. In nenazadnje naj bi, po navedbah tožbe, šlo tudi za premišljeno in nadzorovano zmanjšanje delcev izdelka, zaradi katerega ima izdelek določeno velikost in površino, od katere (površine) je odstranjena žlindra.

34. Čeprav tožnik zatrjuje izpolnjenost obeh kriterijev iz sodbe SEU za spremembo porekla (torej odstranitev 80 % nečistoč in tudi spremembo fizikalne in kemijske sestave), pa sodišče ugotavlja, da spremembo fizikalne in kemijske sestave v bistvu zatrjuje kot posledico odstranitve žlindre (in ne kot posledico namenskega in nadziranega zmanjšanja grudic silicija ali kakšnega drugega procesa). Enako izhaja tudi iz strokovnega mnenja prof. A. A., ki ugotavlja, da prav odstranitev žlindre povzroči homogenost zlitine, torej gre za spremembo v posledici postopka čiščenja. Zato sodišče ugotavlja, da je v okoliščinah te zadeve ključno vprašanje, ali je bilo na Tajvanu odstranjenih 80 % nečistoč, v zvezi s tem pa tudi vprašanje, ali se po sodni praksi SEU nečistoče določajo glede na namen uporabe blaga. Sodišče še ugotavlja, da je, po razlagi SEU, pomembna okoliščina glede porekla blaga tudi, ali gre za čiščenje v fazi izdelave proizvoda6. Tožnikovo trditev, da je šlo za premišljeno in nadzorovano zmanjšanje delcev, sodišče ocenjuje kot pavšalno in z ničemer izkazano. Glede drobljenja grudic iz izpodbijane odločbe (pa tudi iz tožbi priloženega dokaza - A9, zapisnik sestanka OLAF-a pri C.) izhaja, da je faza drobljena na manjše 2 - 3 cm velike grudice silicija šele sledila fazi čiščenja silicija v mešalniku, namensko in nadzorovano drobljenje pa tožnik niti ni konkretizirano zatrjeval in ga tudi ni dokazoval. **Delež odstranjenih relevantnih nečistoč - izvedeniško mnenje**

35. Za odločitev v zadevi je bilo tako ključno presoditi tožnikovo tezo, da je bilo v procesu prečiščevanja blaga na Tajvanu (to je mehanskega suhega drgnjenja grudic v mešalniku) odstranjenih najmanj 80 %, glede na namen uporabe silicija, upoštevnih nečistoč (žlindre). Kot je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, med strankama ni sporno (izhaja iz izpodbijane odločbe in tožnik tega ni zanikal), da je na Tajvanu za približno 5.000 ton silicija prišlo do spremembe razreda čistosti iz SI553 v SI442, kar je bil tudi eden od izhodiščnih podatkov za izvedeniško mnenje. Poleg imenovanja izvedenca metalurške stroke, tožnik svoje stališče dokazuje s sklicevanjem na odločitve drugih sodišč in s strokovnimi mnenji (analizami), ki so jih izdelali prof. A. A., prof. B. B. ter Nacionalna univerza v Tajvanu.

36. Zaradi odsotnosti vzorcev silicija (tako v upravnem kot tudi v sodnem postopku) tožnikove teze ni mogoče preveriti z analizo vzorcev, prav tako je ni mogel preveriti OLAF, saj mu ni bilo dovoljeno odvzeti ključnih vzorcev, to je vzorcev pred in po demonstrativnem čiščenju ob obisku OLAF-a. Z imenovanjem izvedenca metalurške stroke je sodišče ugotavljalo, kaj je nečistoča, če se silicij uporabi za industrijo aluminijevih zlitin, in ali je že zgolj na podlagi pravil metalurške stroke ob dejstvu, da je za del silicija na Tajvanu prišlo do spremembe kakovosti metalurškega silicija iz stopnje čistosti SI553 v SI441, mogoče sklepati, da je bilo z mehanskim drgnjenjem silicijevih grudic odstranjenih 80 % relevantnih nečistoč (po tožnikovem je to predvsem žlindra).

37. V ta namen je sodišče s sklepom Fakulteti B. zastavilo s strankama usklajena vprašanja, in sicer: (i) Kaj so nečistoče pri silicijevih kosih, ki so namenjeni za industrijo aluminijevih zlitin?; (ii) Ali se z odstranitvijo žlindre spremenijo lastnosti silicijevih kosov in kakšen odstotek odstranitve nečistoč se lahko doseže samo s procesom mehanskega odstranjevanja žlindre?; (iii) Ali je glede na podatek o spremembi silicija iz oznake kakovosti iz SI553 v SI441 mogoče sklepati na delež odstranjene žlindre? (iv) Ali na pomembne kakovostne spremembe značilnosti silicija (in s tem na poreklo blaga) lahko vpliva zgolj odstranitev žlindre?

38. V izvedeniškem mnenju z dne 15. 7. 2022 sta prof. dr. C. C. in prof. dr. D. D. pojasnila, da so najpomembnejše nečistoče v siliciju železo, aluminij in kalcij, pojavlja pa se tudi žlindra, ki se povečini oprijema kosov metalurškega silicija, manjši koščki žlindre pa so ujeti tudi znotraj grudic metalurškega silicija (odgovor 2a). Nadalje sta pojasnila (odgovora 2.b in 2.c), da se s postopkom prečiščevanja, kot je bil opisan s strani predstavnikov tajvanske družbe (torej z mehanskim drgnjenjem površin), da odstraniti večino žlindre na površini silicija (težje pa žlindro znotraj kosov), da pa zgolj podatek o spremembi čistoče iz SI553 v SI441 ne omogoča oceniti delež odstranjene žlindre, pri čemer kakovostna sprememba SI553 v SI441 predstavlja spremembo cca 31 mas % (odgovor 2.d).

39. Izvedeniško mnenje je bilo s strani prof. dr. C. C. dodatno pojasnjeno na glavni obravnavi dne 4. 1. 2023. Kot bistveno sodišče ocenjuje pojasnilo profesorja, da določene kovinske nečistoče za industrijo aluminijevih zlitin niso bistvene (aluminij, lahko tudi kalcij), če te niso v notranjosti v obliki oksida (če gre torej za čiste kovine), da pa vendarle podatek o stopnji čistosti SI553 in SI441 kaže na prisotnost določenih nečistoč. Profesor je sicer potrdil, da je žlindra povečini na zunanji površini, a vendar je tudi povedal, da je ta zunanja površina povečini tanka in, navkljub večkratnim vprašanjem tožnika in tudi sodišča, vztrajal na stališču, da sprememba gradacije iz SI553 v SI441 ne kaže na odstranitev 80 % nečistoč, temveč da ta podatek pove, da se je za 1 % znižala vsebnost aluminija, kalcija in železa v siliciju. Gradicija SI553 in SI441 so namreč gradacije glede na sestavo silicija. Poudaril je, da če se odstranijo nečistoče (žlindra) na površini, ni s tem prišlo do nobenih sprememb v notranjosti, kjer je sestava silicija še vedno ista (v prispodobi je profesor pojasnil, da gre za odstranitev lupine sadeža brez posega v notranjost).

40. Sodišče je Fakulteto B. angažiralo še za dopolnitev mnenja, in sicer glede naslednjih vprašanj: (i) Ali strokovno mnenje prof. B. B. kakorkoli vpliva (in če, na kakšen način) na ugotovitve iz prvotnega mnenja; (ii) Ali na stopnjo čistosti silicija (kot npr. SI 553 in SI 441) vpliva tudi žlindra na površini silicijevih grudic in ali je teoretično možno, da do spremembe stopnje čistosti silicija iz 553 v 441 pride zato, ker je bila z mehansko obdelavo odstranjena žlindra s površine grudic silicija?; (iii) Ali je mogoče brez vzorcev za analizo pritrditi tožniku, da že podatek o tem, da je na Tajvanu prišlo do spremembe izdelka z vidika njegove čistosti (preskok iz SI 553 v SI 441) in da je do te spremembe prišlo zaradi mehanskega odstranjevanja površinske žlindre, zadošča za ugotovitev, da je bilo na ta način odstranjenih 80 % tozadevno upoštevnih nečistoč? Ob pritrdilnem odgovoru na to vprašanje, je sodišče zastavilo še vprašanje, kako tehnično zahtevno je odstranjevanje žlindre s površine silicija?

41. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja (listovna št. 265) sta profesorja pojasnila, da aluminij, če je v kovinskem stanju (in ne v obliki oksida, pri čemer se povečini pojavlja v obliki oksida), ni nečistoča v industriji aluminijevih zlitin. Drugače je z železom, ki ni nečistoča zgolj v tistih zlitinah, ki so z železom legirane. Deleža žlindre pa ni mogoče določiti brez ustrezne masne bilance večje količine metalurškega silicija, nekaj izbranih kosov ne zadošča. Z mehansko obdelavo se doseže večja stopnja čistosti, vendar ne v deležu 80 %, pri čemer pa je teoretično možno, da se z mehansko obdelavo preide iz stopnje čistosti 553 v 441. Vendar pa profesorja menita, da je potrebno čistost silicija gledati z vidika vseh nečistoč, kot to določa standard, in da deleža odstranjenih nečistoč ni mogoče določiti brez natančnih analiz (masne bilance) večje količine vzorcev.

42. Sodišče ugotavlja, da je po tako izvedenem dokazovanju pridobilo vse odgovore za odločitev v zadevi, obenem pa ni imelo razlogov za dvom v strokovnost izvedeniškega mnenja, zato je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za dodatno ustno pojasnilo mnenja (odgovorov na predlagana vprašanja (v pripravljalni vlogi, listovna 280) in na zadnjem naroku) sodišče ni več potrebovalo in je v delu teh predlogov tožnik tudi nedopustno širil svoje tožbene navedbe na nadaljnje ločevanje aluminijevih zlitin oziroma za imenovanje novega izvedenca iz tujine.

43. Tudi sam tožnik je na zadnjem naroku pojasnjeval, da se silicij SI553 uporablja v glavnem za proizvodnjo zlitin EN AB 46000 in EN AB 47100 in da železo in kalcij tukaj nista nečistoča. Glede teh trditev, s katerimi tožnik namen uporabe, glede katerega je tožbena navedba, da se je silicij uporabljal za industrijo aluminijevih zlitin, deli še na posamezne vrste zlitin, sodišče ugotavlja, da so nedovoljene novote (kot je pravilno opozorila tožena stranka), saj jih tožba ne vsebuje, obenem pa so tudi nerelevantne, saj z njimi tožnik pojasnjuje uporabo SI553, v zadevi pa gre za vprašanje očiščenja iz SI553 na SI441. 44. Glede žlindre izvedeniško mnenje pojasnjuje, da se ta pojavlja povečini na površini (lahko pa tudi v notranjosti), pri čemer gre običajno za tanke sloje oz. plasti. Na kakovostni razred čistosti žlindra na površini vpliva in bi bilo teoretično tudi možno, da je do preskoka iz SI553 v SI442 prišlo zaradi mehanske odstranitve žlindre iz površine grudic silicija, vendar pa tega ni mogoče ugotavljati brez masne bilance večje količine metalurškega silicija (torej niti ne zgolj na osnovi analize nekaj vzorcev, ki so bili podlage za tožnikova strokovna mnenja) in da torej tožnikove teze, ki je bila tudi zajeta v vprašanje 4 sklepa sodišča za dopolnitev izvedeniškega mnenja, brez analize vzorcev ni mogoče potrditi. Profesorja še pojasnita, da je potrebno čistost metalurškega silicija gledati z vidika vseh nečistoč, kot to določa standard.

**Sklepne ugotovitve sodišča na osnovi izvedeniškega mnenja**

45. Na osnovi navedenega sodišče kot sklepno glede vprašanja nečistoč v industriji aluminijevih zlitin ugotavlja, da je postopek dokazovanja z izvedencem pokazal (tudi s primerjanjem teh pojasnil z mnenjem prof. A. A. in prof. B. B.), da aluminij v čisti kovinski obliki ni moteč element, prav tako v siliciju SI553 (stopnja čistosti 98,5 %) ni moteč element kalcij (prof. B. B. je pojasnila, da je moteč le, če ga je veliko, ker povzroči krhkost materiala), medtem ko je za železo odvisno od zlitine, za katero se silicij uporablja. Žlindra na površini ali v notranjosti grudic predstavlja moteč element. 46. Glede nečistoč in njihove porazdelitve na in v grudicah, je sodišče na osnovi izvedenskega mnenja ugotovilo, da sta aluminij in železo v siliciju lahko v čistem stanju (kot kovina), lahko pa tudi v nečistem stanju (kot oksid) in da so manjši deli žlindre lahko ujeti tudi v notranjosti grudic, kar pa predstavlja nečistoče. V industriji aluminijevih zlitin čisti aluminij ni nečistoča, vendar pa se aluminij povečini nahaja v obliki oksida, kar pa je moteč element. Zato je potrebno konkretno sestavo silicija ugotavljati na osnovi analize vzorcev.

47. Nadalje sodišče kot sklepno na osnovi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da četudi se privzame tožnikova teza, da je glede na razlago SEU v točki 53 sodbe v zadevi C - 373/08 potrebno v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za uporabo silicija v industriji aluminijevih zlitin, iz nečistoč izločiti vse kovinske elemente, ki niso nečistoča, zgolj na podlagi pravil metalurške stroke in brez analize večje količine vzorcev, tožnikove teze, da je v postopkih prečiščevanja na Tajvanu prišlo do odstranitve 80 % relevantnih nečistoč, ni mogoče preveriti. Posledično ta trditev ostaja nedokazana.

48. Sodišče tak zaključek izvedeniškega mnenja, glede na celoto pojasnil v mnenju, kako se pojavljajo nečistoče v siliciju in da kovinski elementi niso vedno v čistem stanju, nadalje, da je žlindra sicer povečini na površini (in to v tankem sloju), da pa je lahko ujeta tudi znotraj grudic, nadalje, da je bil na Tajvanu prečiščen silicij gradacije SI553 (kar predstavlja silicij z 98,5 % čistostjo, torej silicij, v katerem so prisotni še drugi elementi, a vendarle pa gre za že relativno visok delež silicija), da je problematičnost železa odvisna od tega, ali silicij uporablja za zlitine, kjer je železo legirni element in da vse to vpliva na to, kaj in v kolikšnem deležu v konkretnih vzorcih predstavlja nečistočo tudi za industriji aluminijevih zlitin, posledično pa vse našteto vpliva tudi na to, koliko relevantnih nečistoč se je odstranilo v konkretnem primeru s postopkom suhega mehanskega drgnjenja, ocenjuje kot logičen in tudi prepričljiv, zato mu v celoti sledi.

49. Glede na ugotovitve v prejšnjih dveh točkah, pa se sodišče do pravilnosti tožnikovega pravnega naziranja, da je SEU s 53. točko sodbe C-373/08 odločilo, da je potrebno odstotek odstranjenih nečistoč določiti z upoštevanjem uporabe blaga, za namene presojanja pravilnosti tožnikove teze ni več rabilo opredeljevati. Presoja 53. točke sodbe C-373/08 je ostala materialno pravno pomembna zgolj še v povezavi s tožbenim ugovorom, da so ugotovitve OLAF-a neupoštevne zaradi napačne metode analize vzorcev, ki temelji na kemijski analizi.

50. Tudi temu ugovoru sodišče ne sledi in sodi, da se trditev o napačni metodi OLAF-a v dokaznem postopku ni potrdila za točno. OLAF-u odvzem vzorcev pred in po demonstraciji postopka prečiščevanja ni bil dovoljen, kar je okoliščina, ki je tožnik v postopku ni prerekal in jo zato sodišče šteje za nesporno. Na zadnjem naroku je zgolj zatrjeval, da so predstavniki OLAF-a iz vreče, iz katere so lahko odvzeli neobdelan material, izbrali najboljše kose in glede teh navedb sodišče pritrjuje toženi stranki, da predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj se tega v tožbi ne navaja, obenem pa med strankama ni sporno, da je v tem konkretnem primeru prišlo do efekta čiščenja iz razreda SI553 v SI441. Analiza vzorcev s strani OLAF-a je bila tako narejena na osnovi vzorcev, ki jih je bilo dovoljeno vzeti, obenem pa je OLAF navedel tudi razloge za dvom v analizo prof. E. E. Samo metodo analiziranja odvzetih kosov (ki temelji na analizi kemijske sestave) pa sta kot pravilno potrdila tudi prof. dr. D. D. in prof. dr. C. C., s celotnim svojim mnenjem, izrecno pa še, ko sta v dopolnjenem mnenju v odgovoru na četrto vprašanje pojasnila, da je potrebno čistost metalurškega silicija gledati z vidika vseh nečistoč, tako kot določa standard, in da se delež odstranjene žlindre ugotavlja z masno bilanco večjih količin silicija in ne zgolj z analizo posameznega kosa.

51. Tak zaključek pa glede na vse ugotovitve, do katerih je v povezavi z ugotovitvami, kako so sestavljene grudice silicija in kje se lahko nahajajo nečistoče tudi v primeru, ko se silicij uporablja v industriji aluminijevih zlitin, tudi sodišče ocenjuje kot logičen in prepričljiv in tudi ne v nasprotju s sodbo SEU, C-373/08. V sodbi C-373/08 zapis o upoštevnosti namena uporabe blaga ni del izreka te sodbe7, gre le za del obrazložitve v 53. točki sodbe, ki se v slovenskem prevodu glasi: _"Glede tega je treba ugotoviti, da merila, ki so razvidna iz uvodnih opomb 3 in 4, omogočajo upoštevanje pomembne kakovostne spremembe značilnosti silicija, objektivnega in dejanskega razlikovanja med osnovnim in predelanim proizvodom in namena silicija. Zato so torej skladna s sodno prakso, navedeno v točkah od 45 do 47 te sodbe. Glede na to, da ta merila ne spreminjajo obsega člena 24 carinskega zakonika, je njihova uporaba v okoliščinah zadeve v glavni stvari upravičena."_ SEU v tej sodbi niti ni odgovarjalo na vprašanje upoštevnosti namena uporabe v povezavi s postopki čiščenja8. 52. Tožnikovo pravno naziranje, kako razumeti 53. točko obrazložitve (in ne izreka) sodbe C-373/08, bi vodilo v ureditev, po kateri bi bilo potrebno delež odstranjenih nečistoč ugotavljati z dodatnimi analizami silicija (saj ne bi zadoščal podatek o uveljavljenem standardu čistosti), glede na ta kriterij analizirati konkretne vzorce, poleg tega pa v carinskih postopkih upoštevati tudi sam namen uporabe blaga, kar je okoliščina, ki se lahko po uvozu tudi spremeni. Tudi sam tožnik, na izrecno vprašanje sodišča na zadnjem naroku 6. 9. 2023 (stran 8 prepisa zvočnega posnetka), ni znal pojasniti, kako bi v tem primeru potekali carinski postopki. Sodišče pa ugotavlja, da iz razlage v 53. točki SEU izhaja, da je pri vprašanju porekla blaga potrebno upoštevati kriterije iz 24. člena Carinskega zakonika, torej ali je bila na blagu, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Z vidika teh kriterijev je bila opravljena tudi presoja s strani OLAF-a, saj je v oceni o deležu odstranjenih nečistoč (ki bi morala biti 80 %) zajeta tudi ocena, za kako pomembno stopnjo proizvodnje gre. Obenem iz odločbe izhaja, da proces prečiščevanja znaša manj kot 5 % skupnih stroškov in da razlika v ceni ni presegala 11 %. Sodišče zato ugotavlja, da iz točk 51. - 53 sodbe SEU C-353/08 ne izhaja, da bi se carinski postopki morali voditi na opisan način (kar bi bila posledica tožnikove teze), vsekakor pa izhaja, da se lahko poreklo spremeni zgolj v posledici čiščenja kot pomembne faze proizvodnje, kar je nadaljnje vprašanje, ki bi se v okoliščinah tega primera, po presoji sodišča, postalo relevantno, če bi se tožnikova teza izkazala za točno.

53. Glede tožnikovega ugovora, da profesorja odgovora na ključno 4. vprašanje iz sklepa I U 537/2020-123 za dopolnitev izvedeniškega mnenja sploh nista podala9, sodišče ugotavlja drugače, in sicer, da je bistvo mnenja (s tem pa tudi odgovor) v tem, da tožnikovi tezi ni mogoče pritrditi brez analize večje količine vzorcev. Tudi iz podatkov v izpodbijani odločbi izhaja, da so bile grudice silicija, ki so bile v vrečah ob obisku OLAF-a, nekatere prekrite s plastjo žlindre, druge pa sijoče brez žlindre, kar kaže na to, da grudice niso vse enako obremenjene z žlindro. Profesorja sta sicer dopustila teoretično možnost, da mehansko odstranjevanje žlindre vodi v preskok iz SI553 v SI442, vendar pa sta obenem zavrnila tožnikovo razlago, da ta podatek zadošča za ugotovitev, da je bilo na ta način odstranjenih 80 % nečistoč.

**Sodbe drugih sodišč in ostala strokovna mnenja**

54. Tožnik trdi, da je mnenje fakultete B. v nasprotju z ugotovitvam drugih sodišč, v nasprotju s stališčem SEU in strokovnim mnenjem prof. A. A., prof. B. B. in Nacionalne univerze v Tajvanu, vendar pa sodišče ugotavlja drugače. Iz sodbe Finančnega sodišča v Hamburgu opr. št. 4K 93/12 (A8) izhaja, da je bil nosilni argument sodišča za ugoditev tožbi dejstvo, da carinski organ ni predložil dokazov, da je bil silicij uvožen na Tajvan s Kitajske, in pa da je bila odločitev carinskega organa sprejeta še pred končnim poročilom OLAF-a. Tudi v zadevi 4K 84/14 (v sodnem spisu pod A27) se isto sodišče z vprašanjem, do kolikšne mere je prišlo do predelave izhodiščnega materiala na Tajvanu, sploh ni ukvarjalo. Od obravnavane zadeve je drugačna tudi odločitev avstrijskega Zveznega finančnega sodišča v sodbi opr. št. RV/4200075/2014 (A41), saj je bilo tožniku ugodeno na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot je v obravnavani zadevi. Avstrijsko sodišče je namreč izhajalo iz podatka, da je bil na Tajvan pripeljan silicij z 96 % čistostjo (in ne silicij stopnje čistosti SI553, kjer je delež silicija 98,5 %), izvozil pa se je 99,2 % silicij, kar je bistveno drugače od obravnavane zadeve. Na osnovi teh podatkov je avstrijsko sodišče naredilo dokazni zaključek o deležu odstranjenih najmanj 80 % nečistoč, dejansko stanje v tej zadevi pa je drugačno.

55. Glede strokovnega mnenja prof. dr. A. A. (A10) sodišče ugotavlja, da je bilo podano na podlagi konkretnih vzorcev (in tako ne predstavlja le teoretičnega mnenja, ki bi temeljilo zgolj na pravilih metalurške stroke), pri čemer je te vzorce profesor pridobil od tožnika oziroma od družbe C. v oktobru 2012, torej od ene od strank postopka in precej kasneje od spornih uvozov, na kar je opozorila tudi tožena stranka na zadnjem naroku. Zato tega mnenja sodišče ne more šteti za enakovreden dokaz izvedeniškemu mnenju fakultete B., temveč gre za tožnikov dokaz v postopku. Vendar pa tudi iz tega mnenja izhaja predvsem ugotovitev, da silicija, ki je obremenjen z žlindro, ni mogoče uporabiti v industriji zlitin, kar ni v nasprotju s pojasnili prof. dr. C. C. na obravnavi 4. 1. 2023, ki je prav tako pojasnil, da si industrija želi silicija s čim manj žlindre. Glede stališča prof. A. A., da aluminij, železo in kalcij niso moteči elementi, sodišče ugotavlja, da se vsaj deloma prekriva z izvedeniškim mnenjem fakultete B., ki v končni fazi tudi pritrdi, da aluminij, če je v čisti obliki, ni moteč element, glede železa pa je odvisno, za katere zlitine se ga uporablja, in je tem zaključkom sodišče tudi, kot zgoraj pojasnjeno, sledilo. Sodišče je tako sledilo tožnikovi tezi, da v industriji aluminijevih zlitin aluminij (če je v čistem stanju) ni nečistoča, vendar pa je bilo za sodišče odločilno, da deleža odstranjenih nečistoč na osnovi podatkov v tej zadevi (to je spremembe razreda čistosti in prečiščevanja z mehanskim odstranjevanjem žlindre) ni mogoče ugotoviti brez analize večje količine vzorcev. Nenazadnje pa tudi prof. A. A. v svojem strokovnem mnenju ne poda stališča glede deleža odstranjenih nečistoč, temveč zgolj sklepno ugotovi, da so bili vzorci obdelani na napravi, ki je sposobna čiščenja. Profesor je na zaslišanju pred Finančnim sodiščem v Düsseldorfu, opr. št. 4K 361/08 Z (A36) sicer dopustil možnost, da je bilo odstranjenih 80 % nečistoč, vendar pa je v tem postopku šlo za silicij iz Indije, poleg tega je profesor to možnost dopustil v primeru večjih oblog žlindre, kar je okoliščina, ki je tožnik v tem postopku ni izkazal. 56. Na odločitev sodišča tudi ni moglo vplivati mnenje prof. B. B. (A39), saj se tudi to mnenje v pretežnem delu ukvarja z vprašanjem, kaj so nečistoče v industriji aluminijevih zlitin, pri čemer je prof. B. B. pojasnila, da kalcij v večjih količinah je problem, saj vodi v krhkost materiala. V ničemer pa se to mnenje ne opredeljuje do ključne tožnikove teze, ki je bila predmet presoje v tem postopku in glede katere se opredeljuje predvsem izvedeniško mnenje fakultete B. Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati analiza tajvanske Nacionalne univerze (A11), saj tudi ta temelji na konkretnih vzorcih.

57. Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu ugovoru, ki ga je postavil na zadnji obravnavi, češ da je bila na OLAF-u dolžnost zavarovati vzorce in da ne more tožnik nositi bremena odsotnosti vzorcev. Kot že povedano, podjetje C. ob obisku OLAF-a, na katerem je bil prisoten tudi zakoniti zastopnik tožnika, ni dovolilo odvzema vzorcev pred in po postopku demonstracije čiščenja, kar bi bil seveda ključen dokaz v postopku. Sodišče se strinja s tožnikom, da je na davčnih organih dokazno breme, da blago nima tajvanskega porekla, vendar pa sodišče ugotavlja, da je bilo to s poročili OLAF-a dokazano iz razlogov, ki so, kot zgoraj že navedeno, v celoti povzeti v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje sklicuje, tožnik pa v postopku ni uspel dokazati nasprotnega, pri čemer je tožnik svoje stališče dokazoval na stališčih metalurške stroke in brez konkretnih vzorcev. Konkretni vzorci so se pojavljali zgolj v strokovnih mnenjih, ki jih je predložil tožnik (v mnenju prof. A. A., analizi Nacionalne univerze v Taipeju, posredno pa te vzorce komentira tudi prof. B. B.), vendar pa, kot je utemeljeno opozorila tudi tožena stranka na zadnji obravnavi, gre pri teh vzorcih za vzorce, ki so iz kasnejšega obdobja (v letu 2012 so bili s strani tožnika poslani profesorju), zato jih ni mogoče nekritično šteti kot vzorce, na osnovi katerih bi se lahko naredila upoštevna analiza čistosti silicija pred in po obdelavi na Tajvanu.

**Vprašanje dobre vere**

58. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da naknadni vknjižbi carinskega dolga nasprotuje na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika češ, da je tožnik ravnal v dobri veri, ko je zaupal izdanim nepreferencialnim potrdilom in da napake carinskih organov ni mogel ugotoviti in da je ravnal skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče sodi enako kot v prejšnji sodbi. Tudi tokrat k razlogom prve stopnje (na strani 20) in tožene stranke (na straneh 14 in 15) dodaja le, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga (prim. 27. točko sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018 in 29. točko odločbe Evropske komisije REM 01/2012 z dne 13. 7. 2012). Sodišče tudi ne ugotavlja kršitev pravil postopka, ki se zatrjujejo v zvezi z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja direktorja tožeče stranke, ki je bil predlagan zaradi dokazovanja dobre vere. Dokazni predlog je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi obrazloženo in s pravimi razlogi zavrnjen (kot nepotreben). Tudi sam tožnik na obravnavi 4. 1. 2023 na vprašanje sodišča materialnopravne pomembnosti dejstva dobre vere ni pojasnil, saj je zgolj repliciral stališču tožene stranke v zvezi s sodbo SEU C-293/04, češ da se nanaša na preferenčna potrdila, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, s čimer se sodišče strinja (torej da se sodba nanaša na preferenčna potrdila in pa tudi na razlago 220. člena Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, ki ureja posledice napak carinskih organov pri vknjižbi zneska carinskega dolga, kar pa ni obravnavani primer). V sami tožbi pa se vprašanja dobre vere pravzaprav prepletajo z vprašanjem dokaznega bremena, glede katerega pa sodišče, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ugotavlja, da sta mu davčna organa zadostila.

59. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku kot sklepno ugotavlja, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, medtem ko tožniku ni uspelo dokazati nasprotnega, zatrjevane kršitve postopka glede neizvedbe dokaza z izvedencem in obravnave ter izjasnitve glede tožnikovih dokazov, pa je sodišče s svojim dokaznim postopkom na glavni obravnavi odpravilo. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

60. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Glede na neuspeh tožnika, nosi tožnik še stroške tolmača na naroku dne 4.1.2023 in stroške izvedenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

1 Torej, da gre za odstranitev 80 % relevantnih nečistoč, in da je tudi prišlo do drugačnih fizikalnih ali kemijskih lastnosti od prvotnih materialov. 2 SEU C-373/08, točka 52. 3 OLAF državam članicam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, in sicer na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (Uredba Sveta (ES) št. 515/97). 4 Skladno s tem načelom, mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. 5 SEU, C-373/08, točka 52. 6 Glej točko 52. 7 Le-ta se glasi, da ločevanje, drobljenje in čiščenje silicijevih blokov ter nadaljnje presejanje, razvrščanje in pakiranje silicijevih kristalov, ki so nastali z drobljenjem, kot so bili opravljeni v zadevi, ki se obravnava v glavni stvari, se ne štejejo za predelavo ali obdelavo, na podlagi katere se dodeli poreklo blaga v smislu člena 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti. 8 Točka 29. 9 Gre za vprašanje ali je mogoče brez vzorcev za analizo pritrditi tožniku, da že podatek o tem, da je na Tajvanu prišlo do spremembe silicija z vidika njegove čistosti (preskok iz stopnje čistosti SI 553 v SI 441) in da je do te spremembe prišlo zaradi mehanskega odstranjevanja površinske žlindre, zadošča za ugotovitev, da je bilo na ta način odstranjenih 80 % tozadevno upoštevnih nečistoč?