Jedro

Ko gre za legalizacijo obstoječega objekta, je investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero pridobiva gradbeno dovoljenje in je zato zavezan tudi k plačilu komunalnega prispevka. Zgolj priključitev objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, na komunalno infrastrukturo, ne legalizira tega objekta in zato tudi ne njegove priključitve na komunalno infrastrukturo. Tožniki bi svojo pravico priključiti objekt na obstoječo komunalno opremo konzumirali samo, če bi gradbeno dovoljenje pridobili in zgradili objekt v skladu z njim.

V primeru plačila komunalnega prispevka za objekt v solastnini glede na naravo stvari ni mogoče izhajati iz določb SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen). Objekt se namreč priključi na komunalno opremo kot celota, tj. kot en objekt in ne po solastniških deležih. Glede na to pa je pravilna razlaga, da za plačilo komunalnega prispevka lastniki odgovarjajo kot eden, tj. nerazdelno, kot smiselno izhaja tudi iz jezikovne razlage zakona, ki govori o lastniku kot zavezancu za plačilo. Razporeditev plačila med njimi je stvar njihovega notranjega razmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikom odmeril komunalni prispevek v znesku 18.751,79 EUR za legalizacijo – objekt daljšega obstoja (po klasifikaciji objekta 11100 – enostanovanjska stavba), na naslovu ..., Ljubljana, ki stoji na zemljišču parc. št. 623/2 k.o. ... in določil pogoje plačila tega komunalnega prispevka. V obrazložitvi navaja, da so tožniki vložili zahtevek za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka za legalizacijo – objekt daljšega obstoja, ki so mu predložili posnetek obstoječega stanja, dokazilo o legalnosti obstoječega objekta in dokazila o vlaganjih v infrastrukturo. Sklicuje se na 220. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Navaja, da se komunalni prispevek izračuna kot vsota komunalnih prispevkov za vsako posamezno vrsto komunalne opreme, na katero lahko zavezanec priključi svoj objekt ali mu je omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme. Glede na podatke iz projektne dokumentacije ugotavlja, da je površina gradbene parcele 551,00 m2, neto tlorisna površina objekta pa 405,76 m2, kar po merilih iz Odloka znaša za vse vrste komunalne opreme 25.426,14 EUR. Ker je iz pogodbe o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča K-I-25/68 z dne 13. 2. 1968 razvidno, da so bili za zemljišče parc. št. 623/2 k.o. ... v izmeri 479 m2 poravnani stroški za sekundarno cestno omrežje in za sekundarno kanalizacijsko omrežje, je prvostopenjski organ od tega zneska odštel vrednost komunalnega prispevka za sekundarno cestno omrežje in sekundarno kanalizacijsko omrežje v višini 9.967,26 EUR, razliko pa naložil v plačilo tožnikom.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je osnova za obračun komunalnega prispevka gradbena parcela stavbe, ki jo projektant ob upoštevanju določb prostorskega izvedbenega akta vriše v dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato je prvostopenjski organ pravilno uporabil površino gradbene parcele v izmeri 551 m2. Po 20. členu Odloka lahko zavezanec pri odmeri komunalnega prispevka uveljavlja v preteklosti plačane stroške za opremljanje parcele, pri čemer pa je breme dokazovanja že plačanih obveznosti na strani zavezanca. Zavrača trditve tožnikov, da prvostopenjski organ pri odmeri ni upošteval že plačanega komunalnega prispevka, saj je upoštevaje predložena dokazila odštel obstoječe stanje (ceste in pripadajoči objekti – sekundarne in kanalizacijsko omrežje – sekundarno). Pravilno pa je ravnal, ko ni upošteval drugih vlaganj, saj tožniki do izdaje odločbe o njih niso predložili dokazil. Tožniki so k pritožbi priložili izjavi Podjetja G. d.o.o. z dne 22. 8. 2000, kar niso verodostojni listinski dokazi minulih vlaganj. Tudi listinski dokazi o plačilu plinovoda niso predloženi.

3. Tožniki zoper odločbo vlagajo tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinjajo. Navajajo, da so solastniki nepremičnine v različnih deležih in sicer A.A. do ½, B.B. in C.C. pa vsak do ¼, česar toženka pri odmeri ni upoštevala in ni obrazložila kolikšen delež odpade na posameznega solastnika, s čimer je kršila 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka je kršila tudi 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno oziroma je bila na podlagi določil 11. člena Odloka Mestnega sveta z dne 7. 2. 1967 sklenjena pogodba o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča in se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Na podlagi citiranega člena Odloka je investitor nosil stroške priprave ter stroške opremljanja zemljišča. V 4. členu pogodbe pa je še določeno, da stroške za vsa ostala dela, ki so potrebna za dokončno ureditev in pripravo zemljišča, ki niso navedena v 2. členu pogodbe, nosi investitor sam. Komunalni prispevek je bil zaradi vodenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja že obračunan in plačan v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, kar izhaja tudi iz potrdila Podjetja G. in ga toženka za isti objekt, na istem mestu in isti parceli ne more ponovno odmeriti. Pravni predniki so pravice, ki so jim šle zaradi plačanega prispevka konzumirali, saj si investitor s plačanim prispevkom zagotovi priključitev objekta na že zgrajeno komunalno opremo, priključki na komunalno opremo zgrajene stanovanjske hiše pa so bili realizirani.

4. Tožniki opozarjajo, da toženka v razlogih izpodbijane odločbe ni navedla razlogov, zakaj se komunalni prispevek plačan po pogodbi iz leta 1968 obračuna ponovno po sedaj veljavnih predpisih. Zgolj sklicevanje na 21. člen Odloka pa ne omogoča preizkusa, kako je bila izvedena indeksacija že plačanega zneska. Zato ni zakonite podlage za ponovno odmero komunalnega prispevka. Nadalje glede vodovoda pojasnjujejo, da vodovod ni bil upoštevan kot del stroška v pogodbi o opremljanju z dne 13. 2. 1968 zato, ker je bil na tem območju vaški, izgradnjo in priključevanje pa so izvedli domačini sami. V letih 1975 – 1980 je bil nato predan v upravljanje VO-KA. Predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v nov postopek. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se v primeru legalizacije objekta daljšega obstoja komunalni prispevek odmeri na podlagi podatkov o dejanskem stanju objekta. Breme dokazovanja že plačanih obveznosti iz naslova komunalnega prispevka je na strani zavezanca. Če investitor nima dokazila o plačanem prispevku, ga mora plačati zaradi samih določb ZUreP-2 v zvezi z opredelitvijo zavezanca za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, pri čemer je potrebno določbo smiselno brati, kot da gre za prvo priključitev. V primeru objekta daljšega obstoja gre za obstoječi objekt in če je ta priključen na komunalno opremo, jo tudi obremenjuje, zato nastopi tudi obveznost plačila komunalnega prispevka. Ne držijo navedbe tožnikov, da že plačani komunalni prispevek ni bil upoštevan, saj je toženka upoštevala dokazila o plačilu prispevka za sekundarno cestno in kanalizacijsko omrežje, o drugih vlaganjih pa tožniki niso predložili verodostojnih dokazil. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Iz upravnega spisa izhaja, da so tožniki vložili zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), kateri je treba priložiti tudi dokazilo o plačanem komunalnem prispevku oziroma o tem, da so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka. Zato so dne 13. 5. 2019 vložili zahtevek za izdajo odločbe o plačilu komunalnega prispevka, kar v skladu s 127. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pomeni, da je bil postopek uveden tega dne. Ker je bila zahteva vložena v času po uveljavitvi ZUreP-2, je treba o njej odločiti v skladu s tem predpisom (303. člen v zvezi s prvim odstavkom 297. člena tega zakona). Tudi po doslej ustaljeni sodni praksi je za uporabo predpisa, ki ureja plačilo komunalnega prispevka, relevanten trenutek, ko se postopek začne1. 8. Prvi odstavek 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), v prvem odstavku določa, da komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dovoljenje za objekt daljšega obstoja po 117. členu GZ je vrsta legalizacije, kar pomeni, da so tožniki zahtevali izdajo dovoljenja zaradi graditve. V primeru izdaje dovoljenj zaradi graditve, pa je treba pred izdajo dovoljenja obračunati in plačati komunalni prispevek (8. točka prvega odstavka 43. člena GZ, 4. alineja četrtega odstavka 116. člena GZ, 3. alineja drugega odstavka 117. člena GZ).

9. Odmera komunalnega prispevka zaradi graditve je torej vezana na izdajo gradbenega dovoljenja in graditev novega objekta, ki pa se lahko izvrši le na podlagi gradbenega dovoljenja in v skladu z njim. Ko gre za legalizacijo obstoječega objekta, je investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero pridobiva gradbeno dovoljenje in je zato zavezan tudi k plačilu komunalnega prispevka. Tožniki tako nimajo prav, ko trdijo, da je bil komunalni prispevek obračunan in plačan v skladu s predpisi, ki so veljali tedaj, ko so poravnali prispevek po pogodbi K-I-25/68 z dne 16. 6. 1968, in sicer zaradi vodenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožniki namreč gradbenega dovoljenja tedaj in vse doslej niso pridobili, zato je tudi ugovor, da naj bi njihovi pravni predniki že konzumirali pravice (zgolj) zaradi vodenja postopka izdaje gradbenega dovoljenja in realiziranih priključkov, neutemeljen.

10. To, da je predpogoj za priključitev na komunalno infrastrukturo izdano gradbeno dovoljenje in gradnja skladno z njim, pa izhaja tudi iz sodbe I U 1133/2013 z dne 12. 12. 2013, na katero se sicer sklicujejo. V tej sodbi sodišče ni zavzelo stališča, da plačani komunalni prispevek, ne da bi bilo za objekt izdano gradbeno dovoljenje, ustvarja kakršnekoli pravice za investitorja. Pravilen in zakonit način gradnje je namreč tak, da mora investitor najprej pridobiti gradbeno dovoljenje in šele po tem sme zgraditi objekt v skladu z njim. Kot jasno izhaja iz prvega odstavka 93. člena GZ, nelegalnih in neskladno zgrajenih objektov ni dovoljeno priključiti na objekte gospodarske javne infrastrukture. Enako pa je določal prej veljavni Zakon o graditvi objektov. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča poudarja, da ima pravno relevantne učinke zgolj zakonita priključitev na obstoječo komunalno infrastrukturo2. Povedano drugače, zgolj priključitev objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, na komunalno infrastrukturo, ne legalizira tega objekta in zato tudi ne njegove priključitve na komunalno infrastrukturo. Tožniki bi svojo pravico priključiti objekt na obstoječo komunalno opremo konzumirali samo, če bi gradbeno dovoljenje pridobili in zgradili objekt v skladu z njim.

11. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, kar tožniki utemeljujejo s sklenjeno pogodbo o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča, ki so jo sklenili 13. 2. 1968. Upravna zadeva je namreč odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP), medtem ko pogodba nastane na podlagi doseženega soglasja strank. Ker pogodba ustvarja le civilno pravna razmerja med strankama, nima vpliva na zakonitost odločbe, izdane v upravnem postopku, to je na odmero komunalnega prispevka, za kar ima toženka pooblastila v ZUreP-2. Plačila, opravljena na podlagi take pogodbe, se ob odmeri komunalnega prispevka zaradi graditve lahko obravnavajo le kot že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč.

12. Nadalje tožniki po presoji sodišča tudi neutemeljeno ugovarjajo, da bi morala toženka, ker so solastniki nepremičnine po različnih deležih, določiti, koliko komunalnega prispevka mora plačati kateri izmed njih. Po 220. členu ZUreP-2 se komunalni prispevek odmeri lastniku oziroma investitorju objekta. ZUreP-2 nima posebnih določb o odmeri v primeru, ko so investitorji solastniki. Vendar po presoji sodišča v primeru plačila komunalnega prispevka za objekt v solastnini glede na naravo stvari ni mogoče izhajati iz določb Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen). Objekt se namreč priključi na komunalno opremo kot celota, tj. kot en objekt in ne po solastniških deležih. Glede na to pa je pravilna razlaga, da za plačilo komunalnega prispevka lastniki odgovarjajo kot eden, tj. nerazdelno, kot smiselno izhaja tudi iz jezikovne razlage zakona, ki govori o lastniku kot zavezancu za plačilo. Razporeditev plačila med njimi je stvar njihovega notranjega razmerja.

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri izračunu upoštevala, da so tožniki na podlagi pogodbe K-I-25/68 z dne 13. 2. 1968 plačali stroške za sekundarno cestno omrežje in za sekundarno kanalizacijo, pri čemer je pri izračunu upoštevala plačilo za gradbeno parcelo v izmeri 479 m2. Iz obeh tabel je tudi razvidno, da je toženka upoštevala enako vrednost Cp in Ct, tj. obračunskih stroškov na enoto mere na dan izdaje odločbe in na dan plačila, tj. v letu 1968. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je razlika v zneskih v času izdaje odločbe (10.521,08 EUR) in v času plačila po pogodbi K-I-25/68 (9.967,26 EUR) nastala zato, ker je toženka štela, da je v času izdaje odločbe površina gradbene parcele 551 m2, v času plačila pa je bila 479 m2. Taki površini zemljišča tožniki v tožbi ne ugovarjajo več3. Tožbeni ugovor, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, tako ne drži. Toženka sicer izračuna res ni obrazložila v tekstu, vendar pa to, kako je zneske izračunala, jasno izhaja iz samih podatkov o površini objekta in gradbene parcele ter o vrednosti obračunskih stroškov, ki so navedeni v tabeli. Tudi računske operacije (množenje in seštevanje) je iz same tabele mogoče spoznati in preveriti.

14. Sodišče ugotavlja, da je opravljeni obračun skladen z devetim odstavkom 30. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba), ki velja od 30. 3. 2019 in se zato uporablja tudi v obravnavanem primeru (36. člen). Ta določa, da se pri izračunu komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo zaradi graditve na zemljišču, na katerem je že bil odmerjen in plačan komunalni prispevek zaradi graditve, ob smiselni uporabi sedmega odstavka tega člena zavezancu upošteva že plačani komunalni prispevek v naslednjih primerih - če gradbeno dovoljenje za objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek, ni bilo pridobljeno in ni bila uveljavljena pravica do vračila komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ali - če je gradbeno dovoljenje za objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek, prenehalo veljati in se objekt ni začel graditi in ni bila uveljavljena pravica do vračila komunalnega prispevka.

15. Smiselna uporaba sedmega odstavka 30. člena Uredbe pa pomeni, da se že plačani komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo izračuna tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo po stanju na dan izdaje odločbe in po stanju na dan plačila, pri čemer se upoštevajo enake cene za kvadratni meter opremljanja. To pa je toženka tudi storila in torej plačanih dinarskih sredstev od sklenitve pogodbe do 20. 4. 2011 ni indeksirala, kot zmotno trdijo tožniki.

16. Tožniki še uveljavljajo, da bi morala toženka upoštevati tudi vlaganja v vodovod, ki da je bil vaški in katerega izgradnjo so izvedli domačini sami, kot dokaz pa predlagajo sodni preudarek o tem. To pomeni, da za svoje trditve ne predlagajo nobenih dokazov, saj sodni preudarek ni dokaz, temveč presoja sodišč, ki pa je sodišče v tem primeru brez (pravočasno) predloženih dokazov ne more opraviti.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožniki niso predlagali nobenih novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev in za katere bi obstajal opravičljiv razlog, da jih niso mogli predlagati v postopku izdaje izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015, X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013, I U 1331/2015 z dne 24. 3. 2016, I U 1348/2015 z dne 24. 3. 2016. 2 Glej X Ips 4/2014 z dne 27. 1. 2016. 3 Sodišče pa v upravnem sporu ne more upoštevati pritožbenih navedb.