Jedro

Sporazum ureja razmerja med pogodbenima strankama za primer prenehanja Pogodbe, in sicer tako, da drugače opredeljuje njune medsebojne obveznosti kot v Pogodbi z dne 31. 5. 1996. Pritožbeno sodišče razume Sporazum kot prenovitev (323. člen OZ) in ne kot poravnavo (1050. člen OZ). V besedilu Sporazuma namreč ni zaznati, da bi pogodbeni stranki z njim po poti (1) vzajemnega popuščanja odpravljali (2) negotovost ali spor glede kakšnega njunega pravnega (odškodninskega) razmerja, kar je oboje bistveno za poravnavo (1050. člen OZ).

Pritožba stranskega intervenienta proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena. Intervenient ni stranka in njegov interes je le v tem, da stranka, ki se ji je pridružil, v pravdi zmaga (1. odstavek 199. člena ZPP). Zato se je v teoriji izoblikovalo stališče, da sme intervenient opravljati le tista dejanja, ki so v okviru zahtevka, ki ga stranka uveljavlja ali proti kateri se tak zahtevek uveljavlja. Z zahtevkom je treba razumeti zahtevek za odločitev o glavni stvari. Sklep o stroških je v obravnavanem primeru akcesoren odločitvi o glavni stvari, saj ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s 3. odstavkom 154. člena ZPP.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se v celoti glasi: " Tožena stranka mora tožeči stranki plačati v roku 8 dni 1.515,88 EUR in zakonske zamudne obresti v evrski protivrednosti, preračunani po 239,64 SIT za 1 EUR, od: - 84.792,74 SIT od 14. 4. 1995 do 31. 12. 2001, - 218.041,90 SIT od 30. 6. 1995 do 31. 12. 2001 in - 60.430,01 SIT od 20. 7. 1995 do 31. 12. 2001. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 235,14 EUR za stroške prvostopenjskega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 235,14 EUR, ki tečejo od prvega dne po preteku osem dnevnega roka dalje do plačila."

2. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta proti odločitvi o glavni stvari se v preostalem delu zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

3. Pritožba stranskega intervenienta proti 3. točki izreka izpodbijane sodbe se zavrže. 4. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 25,05 EUR za stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25,05 EUR, ki tečejo od prvega dne po preteku osem dnevnega roka dalje do plačila.

5. Zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki sta ju podala tožena stranka in stranski intervenient, se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.933,17 EUR s pp.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi tožena stranka in stranski intervenient. Oba uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Stranski intervenient se pritožuje tudi proti odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je to toženi stranki naložilo plačilo 306,07 EUR za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ju zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta proti odločitvi o glavni stvari sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

5. Obravnavani gospodarski spor je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ne more presojati navedb, da je bila pogodba o izvajanju regresnih zahtevkov z dne 31. 5. 1996 (v nadaljevanju Pogodba 1) prekinjena zaradi nevestnega dela odvetnika V.C.. Gre namreč za novo dejstvo, saj ga tožena stranka ni izpostavila pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako pritožbeno sodišče ne more presojati pritožbenega oporekanja dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka šele 1. 4. 2005 seznanjena s sporno opustitvijo odvetnika V. C.. Enako velja za pritožbena očitka o neizčrpanju dokaznih predlogov tožene stranke in kršitve 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da tudi relativna bistvena kršitev postopka ni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je v spis predložil izpisek, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka vložila več odškodninskih zahtevkov, ki izvirajo iz odškodninske odgovornosti odvetnika V. C. (v prilogi A 19). Vendar pa očitek sodišču prve stopnje, da te listine pri presoji ni upoštevalo, ni pravno pomemben, ker dejanska ugotovitev, ki bi potrdila resničnost trditev tožeče stranke v tej smeri, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.

7. Za izključitev obveznosti tožene stranke iz naslova zavarovanja odvetnikove odgovornosti bi bilo pomembno, če bi bil zavarovanec namenoma povzročil zavarovalni primer (944. člen OZ). Namen je oblika krivde, pri kateri se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter te posledice tudi hoče (voljna sestavina). Namen je zato abstraktni pravni pojem. O obliki krivde v posameznem primeru pa sklepamo na podlagi okoliščin tega primera, ki ustrezno utemeljujejo zavestno in voljno sestavino glede določene prepovedane posledice pri prizadetem, v konkretnem primeru pri zavarovancu tožene stranke. Sodišče brez konkretizacije teh okoliščin ne more presojati o vprašanju, ali je bil zavarovalni primer povzročen s strani zavarovanca namenoma. Ker je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljevala namen pri kršitvi pogodbenih obveznosti (in s tem morda namen pri povzročitvi zavarovalnega primera) zgolj s številom odškodninskih zahtevkov (20), njen morebiten ugovor v tej smeri (944. člen OZ) po prepričanju pritožbenega sodišča ni bil sklepčen. Zgolj določeno število odškodninskih zahtevkov (20) namreč še ne zadošča za sklepanje, da naj bi se odvetnik V. C. zavedal nedopustnosti svojega ravnanja - to je očitanih kršitev in posledic teh kršitev, ter da bi te posledice, torej uresničitev konkretnega zavarovalnega primera, tudi hotel. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da ni nepomembno, da je z istimi trditvami tožena stranka utemeljevala tudi hudo malomarnost, kar kaže, da tudi sama o namenoma povzročenem zavarovalnem primeru ni bila prepričana.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje glede pomena Sporazuma z dne 1. 3. 2005 o prenehanju pogodbe o izvajanju regresnih zahtevkov z dne 31. 5. 1996 in aneksa k tej pogodbi z dne 29. 11. 1999 (v prilogi B 3; v nadaljevanju Sporazum).

9. Sporazum ureja razmerja med pogodbenima strankama za primer prenehanja Pogodbe, in sicer tako, da drugače opredeljuje njune medsebojne obveznosti kot v Pogodbi z dne 31. 5. 1996. Pritožbeno sodišče razume Sporazum kot prenovitev (323. člen OZ) in ne kot poravnavo (1050. člen OZ). V besedilu Sporazuma namreč ni zaznati, da bi pogodbeni stranki z njim po poti (1) vzajemnega popuščanja odpravljali (2) negotovost ali spor glede kakšnega njunega pravnega (odškodninskega) razmerja, kar je oboje bistveno za poravnavo (1050. člen OZ). V prid takšnemu razumevanju je tudi dejstvo, da je tožeča stranka, upoštevaje dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, šele po sklenitvi tega sporazuma sploh izvedela za sporno odvetnikovo opustitev. Zato spora v zvezi s to opustitvijo med pogodbenima strankama še niti ni moglo biti. Sporazumu zato ni mogoče pripisati pomena dogovora o spornem razmerju. Ob takšnem izhodišču pa tudi besedilu Sporazuma, da so "z izplačilom navedenega zneska s strani zavarovalnice dokončno urejena vsa razmerja med pogodbenima strankama v zvezi s pogodbo o izvajanju regresnih zahtevkov z dne 31. 5. 1996 in aneksom k njej z dne 29. 11. 1999 in pogodbeni stranki druga do druge nimata nikakršnih zahtev več," ni mogoče pripisati pomena, ki ga želi tožena stranka. Ta Sporazum ureja zgolj vprašanje prenehanja prejšnjega pogodbenega razmerja, medtem ko se ne nanaša na morebitne sporne odškodninske zahtevke iz prejšnjega pogodbenega razmerja. Zato ne more biti pravilno niti nadaljnje stališče tožene stranke, da bi morali pogodbeni stranki v Sporazumu izrecno izključiti odškodninsko odgovornost. Stališče pritožbenega sodišča s tem v zvezi je ravno obratno.