Jedro

S tem, da je sodišče samo brez ugovora toženca preverjalo matematično pravilnost tožnikovega obračuna zamudnih obresti, ni prekršilo načela prostega razpolaganja strank, ampak je le po uradni dolžnosti uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zamudne obresti v višini 6.800,74 SIT skupaj s procesnimi obrestmi po zakonski obrestni meri zamudnih obresti od dne 11.6.1992 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 5.740,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne pravnomočnosti sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo. Glede nadaljnjh pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 8.868,80 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila vse v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni. V pritožbi navaja, da je tožena stranka ugovarjala le temelju spremenjenega zahtevka, ne pa tudi njegovi višini. Zato je sodišče prve stopnje s tem, da je samo preverjalo obračun obresti, kršilo načelo dispozitivnosti, saj je odločalo o dejstvu, ki med strankama ni bilo sporno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Poanta pritožbe tožeče stranke je v tem, naj bi sodišče prve stopnje kršilo določila postopka, ko se je samo, torej brez ugovora tožene stranke, spustilo v obračun obresti. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ta kršitev ni podana. Vprašanje pravilnosti izračuna zamudnih obresti je vprašanje uporabe matematičnih pravil, to je pravil stroke, ki se v postopku obravnavajo enako kot materialnopravna pravila. Zato jih mora uporabiti sodišče v pravdnem postopku po uradni dolžnosti. Ne gre torej za kršitev načela dispozitivnosti in razpravnosti, če sodišče v postopku samo preveri obračun zamudnih obresti, ne glede na to, da je tožena stranka sicer prerekala zahtevek tožeče stranke po temelju, ne pa tudi izrečno po višini. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.