Jedro

Rudarska pravica za izkoriščanje se pridobi za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru in se tako tudi prenaša. Iz sedaj veljavnega četrtega odstavka 51. člena ZRud-1 jasno izhaja, da je določitev mej pridobivalnega prostora, ki je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje, predpogoj za prenos rudarske pravice. Tudi že iz določb 51. člena ZRud-1, kot so veljale ob vložitvi tožničine vloge, torej pred uveljavitvijo ZRud-1C, to je pred 28. 12. 2013, pa dovolj jasno izhaja, da je predmet prenosa rudarska pravica za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru (glej tudi 4. točko prvega odstavka 51. člena ZRud-1). Zato ni neskladno z zakonom, da je konkretna opredelitev obsega območja pridobivalnega prostora, na katerem se prenaša rudarska pravica, del obravnavanega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi ter se odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-16/2014-39 (00911425) z dne 14. 5. 2015, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se rudarska pravica na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. prenese na tožnico v obsegu, kot je opredeljen v nadaljevanju izreka z navedbo parcel k.o. ... in mej, določenih s poligonom točk 1-6, opredeljenih s koordinatami v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu (1. točka izreka), ter da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka že z odločbo, št. 0141-19/2006-61 z dne 17. 9. 2014, odločila o prenosu rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A. z gospodarske družbe B. d.d. - v stečaju, na tožnico. Tožbi tožnice zoper navedeno odločbo je to sodišče s sodbo, št. III U 325/2014-15 z dne 3. 4. 2015, ugodilo, odpravilo je 3. točko izreka odločbe z dne 17. 9. 2014 in zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je ugotovilo, da je sporen obseg območja pridobivalnega prostora. V ponovljenem postopku je toženka ponovno pregledala dokumentacijo: vlogo za prenos, lokacijsko in projektno dokumentacijo, ki jo je pridobila od Upravne enote Sežana. Preverila je tudi določbe Uredbe o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin, kjer sta navedeni dovoljenji, št. 351-47/77-3 z dne 6. 8. 1980 in št. 351 02-149/90-251-2/ŠA z dne 13. 10. 1998, ter koncesijsko pogodbo, v kateri sta navedeni isti dovoljenji.

3. Toženka povzema vsebino (izrekov) navedenih dovoljenj ter ugotavlja, da je bilo z dovoljenjem z dne 6. 8. 1980 dovoljeno izkoriščanje apnenca rezerv A kategorije in navedeno, da se odkopno polje teh rezerv nahaja znotraj območja mnogokotnika, opredeljenega s točkami od 1 do 6, ter še, da se za to območje dovoljenje daje v mejah zemljiških parcel v lasti B. Območje mnogokotnika točk 1-6 sicer vključuje tudi del ceste s parc. št. 6084/4 k.o. ..., ki pa ne more biti vključena v pridobivalni prostor, ker je lokacijsko dovoljenje ne navaja in tudi zato, ker ne more biti v lasti B. Dovoljenje z dne 13. 10. 1998 se nanaša na delno razširitev za II. fazo odkopavanja. Da se je nosilec rudarske pravice zavedal, da lahko izkorišča samo v območju mnogokotnika točk 1-6, izhaja iz njegovega zaprosila za dovoljenje za izkoriščanje II. faze, za kar mu je bilo izdano dovoljenje za izkoriščanje rudnin v letu 1998, ki tudi navaja parcelne številke 5228, 5234/46 in 5234/53 k.o. ... Popravek dovoljenja iz leta 1980 z dne 19. 9. 1995 spreminja ime investitorja in popravlja v prvotnem dovoljenju napačno označene koordinate x in y pri točkah od A do H. Pri obeh dovoljenjih za izkoriščanje je treba upoštevati tudi lokacijsko dovoljenje, kar je pomembno za izločitev ceste s parc. št. 6084/4 iz pridobivalnega prostora. Ker je bilo dovoljenje za izkoriščanje iz leta 1980 izdano za območje, ki ga omejuje mnogokotnik točk 1-6 (razen ceste s parc. št. 6084/4), ter dovoljenje za izkoriščanje iz leta 1998 za parc. št. 5228-preostali del parcele, 5234/46 in 5234/53-preostali del parcele, sta bili, skladno s 105. členom Zakona o rudarstvu - ZRud, tudi rudarska pravica in koncesija podeljeni v enakem obsegu. Toženka zato ponovno ugotavlja, da je bil prvotno pridobivalni prostor pravilno določen za območje mnogokotnika točk 1-6, kjer se nahaja odkopno polje rezerv apnenca A kategorije, saj je bilo izkoriščanje rezerv B in C1 kategorije pogojeno z njihovo prekategorizacijo. Dodaja, da je z vlogo za prenos rudarske pravice prejela tudi odmik št. 4 od rudarskega projekta za pridobivanje tehničnega kamna (iz številke sklepa, da so bili prej izdani še trije odmiki!), kar je v nasprotju s predpisi in je tako koncesionar nezakonito širil območje izkoriščanje preko meja odobrenega pridobivalnega prostora.

4. Tožnica se z odločbo ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se rudarska pravica prenese na parcelah in v obsegu, določenem s poligonom točk A-H, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Tej naj v plačilo naloži tudi stroške tega postopka (specificirani so s stroškovnikom), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri do plačila.

5. V tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila obseg pridobivalnega prostora kamnoloma A. in zato rudarsko pravico na tožnico nepravilno prenesla le v obsegu, določenem s poligonom točk 1-6. Z odločbo z dne 6. 8. 1980 je B. pridobil dovoljenje za izkoriščanje apnenca A kategorije v kamnolomu agregatov A., pri čemer je bilo odkopno polje določeno znotraj območja s koordinatami oglišč 1-6, obenem pa je bila za potrebe kamnoloma odobrena velikost pridobivalnega prostora, omejenega z oglišči A-H. Tožnica ob sklicevanju na določbe Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) pojasnjuje pomen pojmov, kot so rudarska pravica za izkoriščanje, pridobivalni prostor, odkopno polje ter (temeljna in ostala) rudarska dela. Odločitev toženke, da se rudarska pravica prenese le na odkopnem polju, ne pa na celotnem pridobivalnem področju, kot je bilo določeno z rudarskim koncesijskim aktom, je napačna in dejansko onemogoča opravljanje koncesije. Iz dovoljenja, št. 351-47/77-3, izhaja, da se za potrebe odkopnega polja rezerv A kategorije določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A-H. To je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, njen izrek je tako v nasprotju z obrazložitvijo. Toženka ne navede nobenega razloga, ki bi utemeljeval zaključek, da je pridobivalni prostor omejen s koordinatami od 1 do 6. Nasprotno, z odločbo št. 351-47/77-3 je bila (ne glede na to, da je za nadaljnje izkoriščanje rezerv B in C1 kategorije treba izpolniti določene dodatne pogoje) velikost pridobivalnega prostora kamnoloma jasno določena, in sicer v obsegu območja, omejenega z oglišči A-H. Da je B. koncesijo pridobil na širšem območju, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, izhaja tudi iz 5. člena koncesijske pogodbe. Stališče, da je bilo dovoljenje za izkoriščanje izdano le za območje, omejeno s točkami 1-6, je neutemeljeno in v nasprotju z izdanimi odločbami. Toženka očitno ne loči med pojmoma odkopnega polja in pridobivalnega prostora, ki ju v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi nedosledno uporablja. Rudarska pravica za izkoriščanje se pridobi na določenem pridobivalnem prostoru, ne na odkopnem polju, kot napačno tolmači toženka. Pojem pridobivalnega prostora je širši od pojma odkopnega polja, kar izhaja tudi iz Pravilnika o rudarskem merjenju, merski dokumentaciji in rudarskih kartah (41. člen).

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predloženih spisov zadeve, je toženka v obravnavanem upravnem postopku, ki je bil začet na vlogo tožnice za prenos rudarske pravice, pred izdajo izpodbijane odločbe že odločala, tudi vsebinsko. Z odločbo, št. 0141-19/2006-DE-61 z dne 17. 9. 2014, je pod 1. točko izreka odločila, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A., prenese z gospodarske družbe B. d.d. - v stečaju na tožnico. Pod 3. točko izreka je določila obseg območja pridobivalnega prostora kamnoloma A., na katerem se prenese rudarska pravica, in pri tem navedla, da je sestavni del te odločbe tudi grafična priloga parcelnih številk s koordinatami točk. Pod 4. točko izreka je navedla, da lahko začne tožnica rudarsko pravico izvajati z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pod 5. točko izreka pa, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov.

10. Tožbi, s katero je tožnica navedeno odločbo izpodbijala v 3. točki izreka, je to sodišče s pravnomočno sodbo, št. III U 325/2014-15 z dne 3. 4. 2015, ugodilo, odpravilo je 3. točko izreka odločbe z dne 17. 9. 2014 in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je izpostavilo, da je v zadevi sporen obseg območja pridobivalnega prostora. Toženka ga je v odpravljeni 3. točki izreka natančno opredelila, medtem ko odločitve v tem delu ni obrazložila, saj ni pojasnila, iz katerih razlogov ni v celoti upoštevala območja pridobivalnega prostora, kot ga je določala odločba z dne 6. 8. 1980, iz katere izhaja, da se za potrebe kamnoloma določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A-H. Sodišče je toženki naložilo, da v ponovnem postopku obrazloži tudi del izreka odločbe, ki se nanaša na obseg območja pridobivalnega prostora. Če bi menila, da mora biti obseg manjši, kot je bil določen z odločbo iz leta 1980, mora pred odločitvijo, skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), tožnici dati možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za ta del odločitve.

11. V obravnavani zadevi je torej že pravnomočno odločeno (z odločbo z dne 17. 9. 2014), da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A. prenese z gospodarske družbe B. d.d. - v stečaju, na tožnico. Odločitev pa ostaja sporna v delu, ki se nanaša na obseg območja pridobivalnega prostora, na katerem se prenese rudarska pravica, to je v delu, ki je bil predmet odpravljene 3. točke izreka odločbe z dne 17. 9. 2014 in naj bi bil tudi predmet sedaj izpodbijane odločbe.

12. Rudarska pravica za izkoriščanje je pravica, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Pridobivalni prostor je z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine in globine pod njo, določene z rudarskim koncesijskim aktom (3.2.2. točka 2. člena ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje se torej pridobi za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru in se tako tudi prenaša. Iz sedaj veljavnega četrtega odstavka 51. člena ZRud-1 jasno izhaja, da je določitev mej pridobivalnega prostora, ki je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje, predpogoj za prenos rudarske pravice. Tudi že iz določb 51. člena ZRud-1, kot so veljale ob vložitvi tožničine vloge, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu - ZRud-1C, to je pred 28. 12. 2013, pa dovolj jasno izhaja, da je predmet prenosa rudarska pravica za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru (glej tudi 4. točko prvega odstavka 51. člena ZRud-1). Zato ni neskladno z zakonom, da je konkretna opredelitev obsega območja pridobivalnega prostora, na katerem se prenaša rudarska pravica, del obravnavanega postopka. S tem pravice tožnice niso kršene, nasprotno, omogočeno ji je, da v upravnem in nato sodnem postopku uveljavlja tudi z obsegom pridobivalnega prostora povezane ugovore.

13. Sodišče ugotavlja, da je toženka obseg območja pridobivalnega prostora v ponovnem postopku, v katerem je izdala izpodbijano odločbo, opredelila enako kot v predhodnem postopku (z edino razliko, da ga tokrat ni tudi grafično prikazala). Pri tem pa je samo deloma oziroma bistveno pomanjkljivo sledila stališčem, ki jih je sodišče zavzelo v sodbi III U 325/2014-15. Zato je zagrešila bistvene kršitve pravil postopka, v posledici katerih sodišče nima zadostne podlage, da bi njeno odločitev lahko potrdilo kot pravilno in zakonito.

14. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka sicer navedla določene razloge, iz katerih je razbrati stališče, da je bilo z odločbo z dne 6. 8. 1980 dovoljenje za izkoriščanje apnenca dano oziroma pridobivalni prostor določen le za območje, omejeno z mnogokotnikom točk 1-6 (razen ceste s parc. št. 6084/4), kjer se nahaja odkopno polje rezerv A kategorije. Vendar tega zaključka ni utemeljila oziroma obrazložila v zadostni meri. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da že odločba z dne 6. 8. 1980 razlikuje med pojmoma pridobivalnega prostora in odkopnega polja ter da je v njenem izreku navedeno, da se za potrebe kamnoloma določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A do H. Razen na navedeno odločbo, se rudarski koncesijski akt in koncesijska pogodba, kot ugotavlja sama toženka, sklicujeta še na dovoljenje za izkoriščanje rudnin z dne 13. 10. 1998. Tudi to dovoljenje pa loči med pojmoma odkopnega polja ter pridobivalnega prostora oziroma polja, in sicer določa, da se investitorju daje dovoljenje za izkoriščanje apnenca v kamnolomu A. za II. fazo odkopavanja, ki predstavlja delno razširitev odkopnega polja na parc. št. 5228, 5234/46 in 5234/53 k.o. ..., s pridobivalnim poljem, določenim v odločbi Upravne enote Sežana z dne 19. 9. 1995. To pa je odločba, ki popravlja v dovoljenju z dne 6. 8. 1980 navedene koordinate x in y pri točkah A do H, s katerimi je bila v dovoljenju z dne 6. 8. 1980 določena velikost pridobivalnega prostora. Glede navedenega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila, vsaj ne dovolj jasno. Tako se tudi ni izrekla glede ugovorov, ki jih sedaj s tožbo uveljavlja tožnica, in sicer, da je odločitev napačna, ker je treba razlikovati med pojmoma pridobivalnega prostora in odkopnega polja, ter da se s prenosom rudarske pravice le na odkopnem polju namesto na celotnem pridobivalnem prostoru tožnici dejansko onemogoča opravljanje koncesije.

15. Pomanjkljivi razlogi toženke, zaradi katerih se njene odločitve ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP) so (tudi) posledica načina, na katerega je toženka vodila ponovni postopek. V slednjem namreč, v nasprotju z jasnim napotilom sodišča, tožnici ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. S tem je zagrešila nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena v zvezi z 9. členom ZUP. Posledično so med strankama ostala sporna vprašanja, ki bi jih bilo treba, kot je sodišče poudarilo že v predhodni sodbi, razčistiti že v upravnem postopku. V tej zvezi sodišče pripominja še, da so za odločitev, kot je obravnavana, (lahko) relevantni (tudi) podatki oziroma listine rudarskega katastra, ki vsebuje popis in kartografski prikaz območij pridobivalnih prostorov za izkoriščanje mineralnih surovin (14. člen ZRud-1), izpodbijana odločba pa v tem pogledu nima prav nobenih razlogov.

16. Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

17. Toženka mora v ponovnem postopku celovito presoditi vse relevantne dokaze ter na tej podlagi ugotoviti dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v delu, ki je (še) predmet postopka, to je za opredelitev obsega območja pridobivalnega prostora, na katerem je bila pridobljena in se prenaša rudarska pravica. Z namenom, da se stvar v celoti razjasni, naj razpiše ustno obravnavo (154. člen ZUP) ter tožnico seznani z vsemi ugotovitvami in ji da možnost, da se o njih izreče pred izdajo odločbe. Izdano odločbo naj v dejanskem in pravnem pogledu obrazloži ob doslednem upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP, in se pri tem opredeli do vseh ugovorov tožnice. Le tako vodeni postopek in takšna obrazložitev odločitve namreč omogočata, da stranka učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS, sodišče pa polno preizkusi, ali je sprejeta odločitev pravilna in zakonita. Še toliko bolj to velja, kadar gre, kot v obravnavanem primeru, za zgolj enostopenjski upravni postopek.

18. Predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče ni sledilo. To narekuje narava zadeve, v kateri presoja v določeni meri vključuje tudi strokovno-tehnične vidike; predvsem pa podatki postopka, glede na povedano, zanesljive podlage za takšno odločanje ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je sicer poudarjen javni interes (drugi odstavek 70. člena Ustave), vendar pa je legitimen tudi interes tožnice, da se dolgotrajni postopek čim prej zaključi. Sodišče zato toženko opozarja, da je po zakonu zavezana nov upravni akt izdati v roku 30 dni od prejema sodbe in pri tem upoštevati v sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava oziroma njegova stališča, ki se tičejo postopka. Z vidika učinkovitega varstva pravic strank je nespoštovanje navedene določbe četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 s strani upravnega organa lahko podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

K II. točki izreka:

19. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se glede na to, da je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka paricijskega roka, ki je določen skladno z zakonom (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).