Jedro

Ni nujno, da je zaradi storilčevega ravnanja že nastala premoženjska škoda, pač pa zadostuje, da je bila zaradi ravnanja storilca konkretno povzročena nevarnost za premoženje večje vrednosti.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Novem mestu, Enota v Brežicah, je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po členu 240/IV in I KZ RS. Po členu 52 KZ SFRJ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po členu 240/IV in I KZ RS določilo kazen 2 (dva) meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po členu 98/I ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v obliki povprečnine v znesku 12.000,00 SIT. Oškodovanci A., B. in solastniki so bili z odškodninskim zahtevkom v višini 120.000,00 SIT napoteni na pot civilne pravde.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi izrečene kazenske sankcije. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da se obdolžencu izreče milejša kazen v okviru pogojne obsodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda kraja dejanja in ni zaslišalo dodatnih, s strani obdolženca predlaganih prič, vsled tega pa je zgolj na podlagi uradnih zaznamkov policije in zapisnika o ogledu kraja dejanja zaključilo, da je bil izvor ognja prav kup rozge. Zlasti pa po mnenju pritožnika ni prav nobenega dokaza, da je bil obdolženi sploh kuril ogenj. Pritožnik opozarja na navedbe priče C., da je videl kupe rozge še cele, ko je bil ogenj sicer že zelo razširjen, sporna pa se pritožniku zdi tudi vrednost pogorelega lesenega vinskega hrama - 120.000,00 SIT.

Res je, da iz podatkov iz spisa izhaja, da ni bilo neposrednih prič obdolženčevega kurjenja dne 20.3.1992, vendar je sodišče zaslišalo priči C. in D., ki sta oba videla, kako se požar širi od obdolženčeve parcele. To dejstvo je razvidno tudi iz ogleda kraja dejanja in priložene skice. Pričo D. lahko v omenjeni zadevi smatramo kot izvedeno pričo, saj je kot gasilec dal izčrpne izjave v zvezi s požarom, ki ga je sam pomagal gasiti. Pravilno je sodišče svojo sodbo oprlo na njegovo izjavo, da meni, da je začelo goreti prav na obdolženčevi parceli, še posebej, ker je skladna s podatki iz skice in zapisnika o ogledu. Policist E., ki je sestavljal zapisnik o ogledu kraja dejanja, je kot priča izpovedal, da sta bila ob pregledu pogorišči rozge še topli ter da sta dajali vtis dokončnih pogorišč.

Vsled povzetega se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da ogled kraja dejanja ni potreben, saj je v samem spisu zadosti podatkov za logičen zaključek o izvoru ognja; razen samega obdolženca vse druge izjave in listinski dokazi namreč potrjujejo prav to, da je zagorelo na parceli obdolženca.

Da je bil obdolženi v času izbruha ognja na svoji parceli, kaže zlasti izjava priče D., ki je po 12. uri videl gasiti plamene obdolženega skupaj s C. , pa tudi izjava C., ki je videl obdolženega, kako gasi že v parceli, ki ni bila njegova, hkrati pa je videl na parceli obdolženca kupe goreče rozge, zgorene že vsaj do polovice; torej glede na besedo "vsaj" ne trdi, kot to navaja obdolženčev zagovornik v pritožbi, da je priča C. sredi požara videl še cele kupe rozge. Obdolženčevega zagovora, da je bil sam v času izbruha ognja pri prijatelju F., priča F. na zaslišanju ne potrdi, saj prav nasprotno pravi, da je bil obdolženec pri njem le krajši čas in to med 9. uro in 10. uro omenjenega dne; ogenj pa je glede na ostale podatke v spisu nedvomno izbruhnil kasneje.

Iz povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno sodbo in jo tudi pravilno utemeljilo. Ker ni jasno, kakšna dejstva naj bi razjasnile morebitne dodatne priče, je sodišče utemeljeno odločilo na podlagi že zbranih dokazov.

Pravilno je ocenilo tudi vrednost pogorele zidanice, saj je vrednost 120.000,00 SIT za tovrsten objekt v začetku leta 1992 vseskozi verjetna, v spisu pa je najti ocene, ki se gibljejo od 100.000,00 SIT (ovadba - listovne št. 3 in 5) do 200.000,00 SIT (uradni zaznamek PP Brežice o razgovoru s sooškodovanko A. - listovna št. 14).

Zagovornik obdolženca sicer izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar v razlogih pritožbe ni obrazložil, katere so tiste okoliščine, ki bi utegnile vplivati na izrek še milejše v pogojni obsodbi določene kazni zapora. Pritožbeno sodišče, ko je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji, je ugotovilo, da je le-ta primerna, saj so bile v zadostni meri upoštevane v razlogih izpodbijane sodbe naštete olajševalne okoliščine.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, ni pa tudi našlo bistvenih kršitev v smislu člena 376 ZKP, je po členu 384 ZKP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka. Povprečnina v znesku 10.000,00 SIT je odmerjena glede na čas trajanja in zamotanost postopka in upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere, kar vse temelji na določilih členov 98 do 101 ZKP.

Pravna podlaga za uporabo določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je v členu 4 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I).