Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker slovenski državljani v Republiki Hrvaški ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci in zato ni podan pogoj vzajemnosti iz
3. odstavka 9. člena ZDEN, P. M. ne more biti denacionalizacijska upravičenka.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za denacionalizacijo dela nepremičnin parc.št. 90/1, 92, 90/3, 91/1 in 98 k.o. H. v delu, ki se nanaša na denacionalizacijsko upravičenko P. M..
Predlagatelj A. Š. je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi predlogu za denacionalizacijo tudi v delu, ki se nanaša na denacionalizacijsko upravičenko P. M.. Meni, da je bila P. M., rojena Š., slovenska državljanka po rodu, saj je bila rojena v Sloveniji slovenskim staršem in je razen sedem let (od leta 1938 do 1945), ko je bivala pri možu v Zagrebu, živela na posestvu svojih staršev v Kranju. Če je s sklenitvijo zakonske zveze dobila domovinsko pravico po možu, pa ni izgubila svoje domovinske pravice po rodu. V vseh državah sveta velja princip, da postane človek državljan države, v kateri je rojen. P. M. je z osamosvojitvijo Slovenije pridobila državljanstvo Republike Slovenije v skladu s 3. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tretji odstavek 9. člena ZDEN neupravičeno jugoslovanske državljane tretira kot tujce. Gre za protiustavno določbo, s katero je kršen 14. člen Ustave RS oziroma pravica enakosti pred zakonom.
Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 8.10.2003, opr.št. Up 547/02-22, v kateri je posebej poudarjeno, da so po določbi 9. člena ZDEN osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDEN, upravičenci do vrnitve podržavljenega premoženja, če so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila P. M. v času smrti hrvaška državljanka. Da je tako, izkazuje odločba Upravne enote Kranj št. 208-83/1995-09 z dne 21.6.1996 v zvezi s popravnim sklepom z dne
8.4.1998, iz katere izhaja, da se je od 28.8.1945 do svoje smrti dne
24.2.1996 štela za državljanko SFRJ in SR Hrvaške. Tako bi lahko bila denacionalizacijska upravičenka le ob pogoju dejanske vzajemnosti oziroma če so tudi državljani Republike Slovenije v Republiki Hrvaški lahko denacionalizacijski upravičenci. Sodišče prve stopnje je zaprosilo za pojasnilo o obstoju vzajemnosti pri Ministrstvu za pravosodje, ki pa je sporočilo, da zakon, ki je podlaga za vračanje premoženje v Republiki Hrvaški, pogojuje vzajemnost s sklenitvijo mednarodnega sporazuma. Takšen sporazum med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo pa ni bil sklenjen. Ker torej slovenski državljani v Republiki Hrvaški ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci in zato ni podan pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDEN, P. M. ne more biti denacionalizacijska upravičenka.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša nanjo.
Glede na omenjeno odločbo Upravne enote Kranj o državljanstvu P. M. je brezpredmetno predlagateljevo pritožbeno zatrjevanje o slovenskem državljanstvu omenjene upravičenke, češ da slovenskega državljanstva nikoli ni izgubila oziroma da ga je pridobila z osamosvojitvijo Slovenije. Ne glede na navedeno pa naj se vseeno navede, da so po določilu 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ postali državljani FLRJ z dne 28.8.1945 državljani tiste ljudske republike, v območju katere je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Po obveznem tolmačenju navedene določbe (Ur.l. FLRJ št. 90/46) so v smislu navedenega določila zakona z dnem 28.8.1945 postali državljani FLRJ državljani tiste ljudske republike, v območju katere je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost na dan 6.4.1941. Tudi iz same pritožbe izhaja, da je domnevna denacionalizacijska upravičenka v tem obdobju bivala pri svojem možu v Zagrebu. Zato je pridobila hrvaško državljanstvo. Hkrati je mogel imeti po določilu 3. odstavka 1. člena Zakona o državljanstvu FLRJ državljan FLRJ državljanstvo samo ene republike. Po 2. odstavku 25. člena Zakona o državljanstvu Ljudske republike Slovenije je lahko postal državljan LRS tudi tisti državljan FLRJ, ki bi sicer moral postati državljan kake druge republike, pa je pred 30.6.1948 pri izvršilnem odboru okrajnega (mestnega, rajonskega) ljudskega odbora, na območju katere je imel svojo stalno ali začasno prebivališče, podal izjavo, da želi biti državljan LRS. Po 29. členu Zakona o državljanstvu FLRJ pa se je državljanstvo republike lahko spremenilo le na podlagi prošnje za sprejem v državljanstvo druge republike.
Pogoji in postopek za sprejem v državljanstvu LRS (o tem je odločal minister za notranje zadeve) so bili določeni v členih 13 do 20 Zakona o državljanstvu LRS. Domnevna denacionalizacijska upravičenka pa očitno navedene izjave oziroma prošnje ni podala.
Državljanka Republike Hrvaške pa je ostala tudi po osamosvojitvi Slovenije. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) je namreč zagotavljal pravno kontinuiteto s prejšnjimi pravnimi redi. Tako je bilo v prehodni določbi 39. člena določeno, da velja za državljane Republike Slovenije po omenjenem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Po določilu 40. člena Zakona o državljanstvu pa je državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in če je tu tudi dejansko živel, pridobil državljanstvo Republike Slovenije, če je v šestih mesecih od uveljavitve zakona vložil vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere je imel stalno prebivališče. Očitno domnevna upravičenka take vloge ni nikoli vložila, zato je tudi ostala državljanka R Hrvaške.
Neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr.št. Up 547/02, saj gre v tej odločbi ustavnega sodišča za drugačno dejansko situacijo kot v obravnavani zadevi.
Predlagateljeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka
365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).