Jedro

Neutemeljena je navedba, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga prepozna, ker je od seznanitve z razlogom za odpoved do odločitve drugostopenjskega organa o odpovedi preteklo več kot šestdeset dni. V primerih, kot je konkretni, ko zakonodaja določa t.i. dvostopenjski postopek pri podaji odpovedi, je treba kot datum odločitve o odpovedi (podaje odpovedi) šteti datum izdaje prvostopenjskega sklepa. Z izdajo prvostopenjskega sklepa namreč pristojni organ delodajalca sprejme odločitev o sankciji za ugotovljeno kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba in dopolnitev pritožbe se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 2. 4. 2009 in 17. 6. 2009 in za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16. 8. 2009, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 17. 8. 2009 naprej prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi in sklepu z dne 12. 8. 2008, od njih poravnati vse prispevke in davke in mu izplačati pripadajoče neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne neto plače v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dana tožniku pravočasno. Pri presoji pravočasnosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč potrebno upoštevati dejstvo, da je Komisija za pritožbe pri Vladi Republiki Slovenije o tožnikovi pritožbi odločila 17. 6. 2009, kar je po poteku 60-dnevnega roka, zaradi česar je potrebno sporno odpoved razveljaviti in njegovemu zahtevku ugoditi. ZJU nima posebnih določil, ki bi podaljševala rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 39. člen ZJU pa poleg tega določa, da mora komisija o pritožbi odločiti najkasneje v roku 30-ih dni. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožnik meni, da ni kršil obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi na način, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče. Tožnik sicer priznava, da se je na nekatere dokumente podpisoval kot inšpektor (kar je sicer nekoč tudi bil), vendar pa ni šlo za takšne dokumente, ki bi lahko kakorkoli škodovali toženi stranki ali njenemu ugledu. V zvezi z opozorilom, da tožnik ni dvigoval telefonov, vztraja, da telefona ni mogel dvigovati, ker ga je imel doma na polnjenju, svoje delo pa je opravljal. Tožena stranka je glede na to ravnala nepravilno, ko mu ni priznala nadurnega dela, temu ravnanju tožene stranke pa gre pripisati tudi kasnejše reakcije tožnika. Tožnik zagotovo ni storil nobenega kaznivega dejanja, zoper njega ni bil sprožen kakršenkoli kazenski postopek, prav tako pa ni dokazov, da bi kakorkoli kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Neprimerno ravnanje nadrejenih (nepriznanja nadurnega dela) pa seveda lahko povzroči reakcijo pri podrejenih. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na katero pisno opozorilo se obrazložitev v zvezi z dogajanjem 4. 9. 2008 nanaša, niti na katere domnevne kršitve. Navedeni datum se ne ujema z nobenim datumom iz pisnih opozoril, zato se tožnik do teh opredelitev sodišča ne more izjasniti. Za podajo pisnih opozoril ni bilo nobenih razlogov, saj tožnik ni storil nobenih kršitev pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na nespoštljiv ali žaljiv odnos do sodelavcev oziroma nadrejenih (z dne 29. 1. 2009, 6. 2. 2009, 19. 2. 2009) tožnik ni imel namena kogarkoli žaliti ali se kako drugače nespoštljivo obnašati. Njegovo ravnanje je posledica ravnanja sodelavcev oziroma nadrejene delavke. V zvezi z očitkom z dne 27. 2. 2009, da ni pripravil odgovora na pobudo občanov, tožnik vztraja, da je ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi, ni pa mogel opravljati dela, ki ni bilo v njegovi pristojnosti. Glede izjav z dne 4. 3. 2009 in 9. 3. 2009 tožnik vztraja, da očitanega ni izrekel in ne razume, kako je lahko sodišče prve stopnje verjelo samo pričam tožene stranke. V drugih primerih, ko je dejansko nekaj izrekel, je namreč tožnik te izjave tudi priznal. V zvezi z dogodkom z dne 11. 3. 2009, da bo fizično preprečil selitev sodelavca v njegovo pisarno, tožnik pripominja, da ni šlo za grožnjo, temveč za seznanitev z dejstvi ob upoštevanju tega, da se je sodelavec tožnika bal. V izogib nepotrebnim konfliktom ter možnim poskusom provociranja tožnika se je tožnik izogibal pisarni, svoje delo pa je še naprej opravljal, zato meni, da tovrstno njegovo ravnanje ne more biti podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 18. 3. 2009 in 19. 3. 2009 tožnik ni neupravičeno izostal z dela, prav tako pa mu ni možno očitati, da dela od 11. 3. 2009 dalje ni opravljal. Na delo je hodil, njegovo delo je bilo terensko, precejšen del časa izven pisarne, kar je bilo pisarniškega dela, pa ga je opravil v fotokopirnici. Sama odsotnost iz pisarne še ne pomeni, da delo ni bilo opravljeno. Tožnik je oddajal tudi dnevna poročila, kar je razvidno iz izvedenega dokaznega postopka. Poseganje v pristojnost drugega organa je lahko protipravno ravnanje, zaradi česar je tožnik lahko določena dela tudi odklonil (člen 94/4 ZJU). Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 23 let, zato tudi tiste kršitve, ki so mu bile dokazane, ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožnik je podal še dopolnitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo. V tej dopolnitvi navaja, da podpisovanje z nazivom inšpektor sploh ni bilo del odpovedi, prav tako pa ni bilo nezakonito. Tožena stranka ni izvedla z zakonom predvidenega postopka razrešitve, zato je imel tožnik še vedno naziv „inšpektor“. Domnevne grožnje, ki mu jih je očitala tožena stranka, v postopku niso bile dokazane. Ravnanje tožnika in odnos do sodelavcev je bilo posledica odnosa sodelavcev in nadrejenih do njega. Nespoštljivost je bila obojestranska, zato se ne more ocenjevati le njegova retorika. Odklonitev dela, ki spada v pristojnost drugih, ne more biti odpovedni razlog. Tožnik nikoli ni odklonil svojega dela oziroma dela, za katero bi ga zavezovala pogodba ali zakon.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in dopolnitev pritožbe, v katerem predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba (skupaj z dopolnitvijo pritožbe) ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (in ki jih tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja), ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 2. 4. 2009 (pritožbo zoper navedeni sklep je drugostopenjski organ, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, s sklepom z dne 17. 6. 2009 zavrnila) podana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki urejajo postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je spoštovala določbo prvega odstavka 83. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tožnika pred podajo redne odpovedi kar trikrat pisno opozorila na kršitve (B5, B12, B18). Vsa tri pisna opozorila so bila podana pravočasno (glede na člen 83/1 ZDR), pa tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila podana znotraj enoletnega roka od prejema teh pisnih opozoril. Tožnik je bil v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so predstavljali odpovedni razlog po tretji alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, vabljen na zagovor dvakrat (vabilo na zagovor z dne 4. 3. 2009 za kršitve nastale od 29. 1. 2009 do 4. 3. 2009; vabilo na zagovor z dne 25. 3. 2009 za kršitve, nastale od 9. 3. 2009 dalje). Tožnik se je obeh zagovorov, ki sta se odvijala 13. 3. 2009 in 31. 3. 2009, udeležil, se zagovarjal, po opravljenih zagovorih pa je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v obliki sklepa z dne 2. 4. 2009. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpovedi pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, to je v roku 60-ih dni od dneva, ko je tožena stranka ugotovila utemeljen razlog, ki je bil osnova za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga. Rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem konkretnem primeru je pričel teči šele s podajo zagovora tožnika, saj se je šele takrat lahko tožena stranka seznanila z vsemi bistvenimi dejstvi, ki so ji nudili podlago za ugotovitev utemeljenega razloga. Dejstvu, da se šteje kot datum ugotovitve utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikov zagovor, ne oporeka niti tožnik v pritožbi. Ker je tožena stranka tožniku redno odpoved podala, kot je bilo že ugotovljeno, 2. 4. 2009, zagovora pa je tožnik opravil dne 13. 3. 2009 in 31. 3. 2009, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo potrebno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti kot pravočasno tudi v primeru, če bi bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da se je tožena stranka z ugotovitvijo utemeljenega razloga seznanila že z dnem, ko je tožnik očitane kršitve storil. Vseh devet kršitev (razen delno glede prve kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 29. 1. 2009, poleg tega pa tudi 4. 2. 2009 in 6. 2. 2009) je bilo storjenih v obdobju manj kot 60 dni pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s pravočasnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pravočasnosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo glede na sklep drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 17. 6. 2009. V primerih, ko zakonodaja določa t.i. dvostopenjski postopek pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi (Zakon o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., člen 24, člen 25) je potrebno kot datum odločitve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti datum izdaje prvostopenjskega sklepa. Z izdajo prvostopenjskega sklepa namreč pristojni organ delodajalca sprejme odločitev o sankciji za ugotovljeno kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je takšna odločitev že pri delodajalcu podvržena kontroli (s pravočasno pritožbo si delavec zagotovi preizkus zakonitosti in utemeljenosti prvostopenjskega sklepa pri organu druge stopnje) ne pomeni, da je prišlo do odločitve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z izdajo drugostopenjskega sklepa, s katerim je bilo odločeno o delavčevi pritožbi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer tožena stranka, za katero je na podlagi prvega odstavka 22. člena ZJU veljal tudi drugi del citiranega zakona, upoštevala tudi določbo drugega stavka tretjega odstavka 24. člena ZJU, ki določa, da pritožba v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik storil tako kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v treh pisnih opozorilih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot tudi tiste, ki so mu bile očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na str. 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev zaključuje, da je tožnik storil vse tri kršitve, ki so mu bile očitane v omenjenih pisnih opozorilih z dne 28. 4. 2008, 11. 7. 2008 in 23. 10. 2008. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik v notranjem in zunanjem poslovanju uporabljal naziv, v katerega ni bil imenovan (npr. dogodek 28. 2. 2008 in 16. 4. 2008), da se 23. 5. 2008 in 25. 5. 2008 ni javljal na službeni mobitel, čeprav bi bil to dolžan storiti, niti ni poklical nazaj nadrejene delavke in da je 6. 6. 2008 nadrejeni delavki na neprimeren način predočil nestrinjanje z odločitvijo, da se mu nadure, ki naj bi jih opravil, ne bodo plačale. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo in to tudi ustrezno obrazložilo, da je bil utemeljen tudi očitek iz tretjega pisnega opozorila (B18) z dne 23. 10. 2008, ki se je nanašal na odklanjanje dela, neupoštevanje navodil glede pomanjkljivosti uradnih zaznamkov, ki jih je sestavil. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (str. 8 obrazložitve) zares zapisalo, da naj bi se navedene kršitve dogajale dne 4. 9. 2008, kar ni res in na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Datum 4. 9. 2008 je datum, ko je bil tožnik v zvezi s tretjim podanim pisnim opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vabljen na zagovor (B13), vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve prvostopenjskega sodišča v tem delu jasno razvidno, da je v tem odstavku sodišče prve stopnje ugotavljalo utemeljenost pisnega opozorila z dne 23. 10. 2008 (B18). Glede na to v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe v tem delu nerazumljiva, ni podana. Iz dokaznega postopka poleg tega izhaja, da je tožena stranka sicer pred podajo vsakega od pisnih opozoril iz prvega odstavka 83. člena ZDR tožniku omogočila tudi, da se je do očitanih kršitev opredelil, to možnost pa je tožnik vsakokrat izkoristil (zapisnik o zagovoru z dne 29. 5. 2008 – B7, zapisnik o zagovoru z dne 20. 6. 2008 – B11, zapisnik o zagovoru z dne 11. 9. 2008 – B16). Ob tem je potrebno ugotoviti še, da je bil z vsemi postopki v zvezi s pisnimi opozorili na tožnikovo zahtevo obveščen tudi sindikat pri toženi stranki, ki je v zvezi s kršitvami iz pisnih opozoril podal svoje mnenje in se tožnikovih zagovorov tudi udeleževal. Pritožbeno sodišče nadalje nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so sicer ustrezno obrazložene, da je tožnik v obdobju od 29. 1. 2009 pa vse do 18. 3. 2009 kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih je tožena stranka očitala v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Te kršitve so se nanašale na neprimeren odnos tožnika do tožniku nadrejene delavke B.J., do sodelavk J.V. in T.K., na neopravljanje oziroma malomarno opravljanje tožnikovih delovnih obveznosti in na njegove neopravičene izostanke z dela v dneh, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je vsako od posameznih očitanih kršitev pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika opisalo v obrazložitvi sodbe na str. 9 do 12 in obrazložilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je zaključilo, da je tožnik te kršitve tudi dejansko storil (nekatere od očitanih kršitev je tožnik v svoji izpovedbi tudi sam priznal). Tako se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ugotovitve prvostopenjskega sodišča le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika v zvezi s posameznimi očitanimi kršitvami.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da s svojim ravnanjem, ki naj bi se nanašalo na nespoštljiv ali žaljiv odnos do sodelavcev oziroma nadrejenih, tožnik ni imel namena nikogar žaliti ali se nespoštljivo obnašati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo pisno in ustno komunikacijo s sodelavci oziroma z nadrejeno delavko dne 29. 1. 2009, 6. 2. 2009 in 19. 2. 2009 utemeljeno ocenilo kot povsem neprimerno in žaljivo. S tem svojim ravnanjem je tožnik kršil 35. člen ZDR, člen 5/3 Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001) in tudi sedmo alineo 13. točke sklepa tožene stranke z dne 12. 8. 2008 (A3), kar predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovim trditvam, da s spornimi izrazi ni imel namena nikogar žaliti. Izrazi, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožnik uporabil v komunikaciji s sodelavci oziroma nadrejeno delavko („skorumpirani občinski aparatčiki“, „butasta, nesposobna, skorumpirana“, „pijana mafija“, „ti meni že ne boš srala“, „ti pizda“...) v dneh 19. 1. 2009, 6. 2. 2009, 19. 2. 2009 in 9. 3. 2009 so bili nesporno izrečeni z namenom vsaj nespoštljivega odnosa tožnika do ostalih sodelavcev, če ne že direktnega žaljenja. Glede tega ravnanja ni opravičljiv razlog v postopku in v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bilo njegovo postopanje le posledica ravnanja sodelavcev oziroma nadrejenih (neizplačilo nadur, neuspešno kandidiranje tožnika na razpisu,...), kar v pritožbi zatrjuje tožnik. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, ko ni v celoti verjelo njemu (tožnik je uporabo nekaterih neprimernih izrazov sam priznal), temveč izpovedbam prič. Sodišče prve stopnje je v postopku dokazno ocenilo tako izpovedbo tožnika (tožnik dokaznih predlogov za zaslišanje prič ni predlagal), kot tudi izpovedbo prič B.J., A.G., pa tudi V.B., T.K. in J.V. (navedene priče so bile zaslišane na predlog tožene stranke) in na podlagi vseh teh dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožnik tudi verbalno neprimerno komuniciral s sodelavci in nadrejeno delavko. Nebistven je pritožbeni ugovor tožnika, da s svojimi ravnanji ni storil nobenega kaznivega dejanja in da zoper njega ni bil sprožen noben kazenski postopek, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitev po 160. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) oziroma razžalitve po 158. členu KZ-1, temveč zgolj to, da imajo nekatera tožnikova ravnanja vse znake omenjenih kaznivih dejanj. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede kršitve iz pisnega opozorila (nejavljanje na službeni mobitel dne 23. in 25. 5. 2008). Ugotovljeno je namreč bilo, da je bil tožnik tudi preko vratarja obveščen o svoji delovni zadolžitvi, vendar dela neupravičeno ni opravil, klica nadrejeni delavki pa tudi ni vrnil (čeprav so bili klici nadrejene delavke opravljeni med rednim delovnim časom oziroma v času, ko bi moral biti tožnik na službenem telefonu stalno dosegljiv). S tem je tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča kršil 32. člen ZDR. Tudi v primeru, če bi držala tožnikova trditev, da se na klic ni javil zato, ker je imel službeni telefon doma na polnjenju, pa bi se moral po prepričanju pritožbenega sodišča temu klicu odzvati takoj, ko bi bilo to možno (glede na to, da je bil v tem času na seznamu stalno pripravljenih delavcev pri toženi stranki).

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dne 11. 3. 2009 fizično preprečil preselitev sodelavca v njegovo pisarno (do preselitve je prišlo šele po intervenciji policije), so nebistvene njegove pritožbene navedbe, da je želel s tem le preprečiti morebiten konflikt med njim in delavcem (ki se je tožnika bal), in da ni grozil, da bo preprečil preselitev. Tožnik ni imel nikakršne podlage za fizično preprečitev preselitve enega od sodelavcev v njegovo pisarno, do katere je po izpovedbi priče B.J. prišlo zaradi prihoda štirih novih sodelavcev. Z ničemer izkazano ni niti pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je bila ta preselitev izvedena le z namenom ustvarjanje dodatnega pritiska nanj.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik 18. 3. 2009 neupravičeno odsoten z dela v času uradnih ur, čeprav je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje v času uradnih ur njegova prisotnost na delu obvezna, so nebistvene pritožbene trditve tožnika, da ni bil neupravičeno odsoten z dela, ker je bil v tem času na terenu. Že iz same te pritožbene navedbe izhaja, da tožnik v času obvezne prisotnosti na delu te svoje obveznosti ni izvrševal. Tega pa po stališču pritožbenega sodišča ne more opravičiti niti z zatrjevanim delom na terenu. V času obvezne prisotnosti je moral biti namreč delavec prisoten na svojem delovnem mestu. Enako velja tudi za 19. 3. 2009, ko mu je bila v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako očitana neupravičena odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi bil tožnik v teh dneh neupravičeno odsoten z dela ves dan, temveč le v času obvezne prisotnosti na delu, to je v času uradnih ur.

V zvezi s spornim ravnanjem tožnika po 11. 3. 2009 (tožnik ni oddajal dnevnih poročil, ni odgovarjal na elektronsko pošto, ni se javljal na službeni telefon) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s tem ravnanjem kršil svojo delovno obveznost, ki je bila opredeljena v enajsti alinei 13. točke sklepa z dne 12. 8. 2008 (A3). Citirani sklep je vseboval tudi opis tožnikovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, enajsta alinea 13. točke tega sklepa pa prepoved neizpolnjevanja ali nevestnega, malomarnega ali nepravočasnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Z zgoraj opisanimi ravnanji tožnik teh svojih obveznosti (ki sicer izhajajo tudi iz 31. oziroma 32. člena ZDR) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izpolnil. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je posamezna dela, ki mu jih je odredila nadrejena delavka, lahko odklonil zato, ker to ni bilo v njegovi pristojnosti. 25. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/2002) namreč določa, da lahko posamezna dejanja v postopku pred izdajo odločitve v inšpekcijskih zadevah, zlasti ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, po pooblastilu glavnega inšpektorja opravljajo tudi druge uradne osebe, zaposlene v inšpekciji. Za takšna dejanja pa je po izpovedbi priče B.J. šlo tudi pri delih, ki jih je kljub odreditvi navedene priče tožnik odklonil. Glede na to se tožnik v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 94. člena ZJU.

Glede na obseg in vsebino kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik storil v spornem obdobju, je neutemeljena tudi njegova pritožbena navedba, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bil pri toženi stranki zaposlen 23 let. Njegova delovna doba pri toženi stranki ni odločilen dejavnik za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zvezi z navedbo tožnika v dopolnitvi pritožbe, da njegovo podpisovanje z nazivom (inšpektor) ni bilo predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje utemeljenost te kršitve tožnika presojalo v okviru utemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo in ne glede same utemeljenosti odpovednih razlogov. V zvezi s preostalimi navedbami iz dopolnitve pritožbe, ki so identične pritožbenim navedbam, se pritožbeno sodišče sklicuje na zgornjo obrazložitev o neutemeljenosti tožnikovih pritožbenih razlogov in te obrazložitve ne ponavlja.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika in stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.