Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tožnici za duševne bolečine zaradi strahu prisodilo višjo denarno odškodnino kot je bila prisojena s prvo sodbo, zoper katero se je tožena stranka pritožila, je kršilo prepoved reformatio in peius. Ta prepoved namreč ne velja le za pritožbeno sodišče, ampak velja v primeru razveljavitve sodbe in ponovljenega postopka tudi za sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki 1 a izreka delno spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožnici, zniža z 12.000,00 EUR na 10.000,00 EUR in da se zahtevek za plačilo zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2007 do plačila, zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 57,14 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka 1a izreka), zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je razliko do zneska 20.900,00 EUR (točka 1b izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je tožnici dosodilo odškodnino zaradi telesnih bolečin, saj je bila bronhoskopija z bronhoskopsko biopsijo pljuč opravljena le v mesecu novembru 2004. Boleč je bil le ta poseg, medtem kot RTG slikanje pljuč in spirometrične preiskave ne povzročajo bolečin. Pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožnica ni zbolela za azbestozo in da so pri njej objektivno ugotovljene oziroma dokazane le spremembe plevre v smislu plakov, ki pa tožnici objektivno ne povzročajo zdravstvenih težav. Dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR je za ugotovljene neugodnosti v času zdravljenja in za en sam boleč zdravstveni poseg pretirano visoka in bistveno odstopa od zneskov, ki jih za podobne primere priznava sodna praksa. Sodišče prve stopnje je tožnici za prestani strah neutemeljeno dosodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR. Tožnica je namreč že zelo zgodaj izvedela, da ni zbolela za azbestozo, nedokončno opredeljena zaprašenost pljuč pa tožnici organsko ne povzroča težav, njena bojazen zaradi možne druge pljučne bolezni pa ne more biti v vzročni zvezi s posledicami pogojev dela, ki jih je tožnici zagotavljala tožena stranka na delovnem mestu. Pritožba pritrjuje izvedenki prof. dr. E.M., da nihče od zdravnikov, ki je tožnico obravnaval, ni mogel absolutno demantirati azbestne škodljivosti v njenem telesu, vendar pa zdravniki tudi kateremkoli drugem pacientu ne morejo z gotovostjo napovedati, kakšno bo njegovo zdravstveno stanje v prihodnosti oziroma ne morejo izključiti, da ne bo zbolel za kakšno neozdravljivo boleznijo. Podrejeno tožena stranka meni, da je bila tožnica objektivno in subjektivno lahko zaskrbljena za svoje zdravje le do tedaj, dokler ni bilo ugotovljeno, da ni zbolela za azbestozo. Tožena stranka ne oporeka ugotovitvi, da anksiozna motnja zmanjšuje tožničino sposobnost sprostitve oziroma da tožnica zaradi nje težje obvladuje in izpolnjuje delovne naloge, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je izdelala prof. dr. M.T. in je zmotno ocenilo tudi izpovedbo tožnice. Po mnenju izvedenke je pri tožnici podana primarna depresivna osebnostna struktura. V kolikor bi bila tožnica osebnostno drugače strukturirana, ne bi bilo zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi objektivno nedokazanega strahu. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo, kakšen naj bi bil soprispevek tožnice, ki je pripeljal do njenega sedanjega zdravstvenega stanja, oziroma do zatrjevanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sicer pa je tožnica izvedenki sama povedala, da delovni situaciji ni kos zaradi ortopedskih težav in težav z želodcem ter da je bila depresivno disforično razpoložena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede odločitve o stroških postopka, saj golo navajanje zakonskih predpisov ne predstavlja obrazložitve, ki bi pojasnjevala odločitev sodišča v konkretnem primeru. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako glede odločitve o prisojeni odškodnini, kakor glede stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obsegom in trajanjem telesnih bolečin in drugih neprijetnosti med zdravljenjem, na podlagi katerih je tožnici dosodilo odškodnino za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo ugotovitve izvedenke pulmologinje o številnih zdravstvenih pregledih, ki jih je tožnica prestala v času od 2004 do 2009 in o neprijetnostih, ki jim je bila izpostavljena pri posameznih vrstah preiskav (RTG slikanje pljuč, spirometrične preiskave, brhonhoskopska biopsija). V okviru odškodnine za telesne bolečine se ne upoštevajo le telesne bolečine v dobesednem pomenu besede, temveč tudi druge nevšečnosti, ki so povezane z zdravljenjem oškodovanca oziroma z njegovim telesnim stanjem po poškodbi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo tudi ugotovljene neprijetnosti med zdravstvenimi pregledi. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica le enkrat pregledana z bronhoskopijo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenke pulmologinje prof. dr. E.M. kot telesne bolečine (tokrat v dobesednem pomenu besede) upoštevalo bolečine v žrelu in prsih ter reaktivni kašelj med izvajanjem bronhoskopije z bronhoskopsko biopsijo pljuč v novembru 2004. Iz tistega dela obrazložitve izpodbijane sodbe, ki navaja škodljivost oziroma neprijetnost posameznih vrst preiskav, pa tudi ni možno sklepati, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je bilo opravljeno več bronhoskopskih preiskav, saj je sodišče prve stopnje samo za bronhoskopijo uporabilo ednino, za vse ostale oblike preiskav pa množino. Telesne bolečine tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi na podlagi podatkov o predpisanih zdravilih za lajšanje bolečin.

Pritožba formalno sicer ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa pritožbena navedba o tem, da dosojena odškodnina za telesne bolečine (smiselno enako pa velja tudi za dosojeno odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) previsoka in bistveno odstopa od zneskov, ki jih za podobne primere priznava sodna praska, pomeni ravno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V kolikor je za ugotovljeni obseg negmotne škode dosojena previsoka odškodnina, je to posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče zmotno uporabilo določbo 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). V skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ sodišče dosodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Pri odmeri višine odškodnine pa morajo sodišča upoštevati tudi napotilo iz drugega odstavka 179. člena OZ o tem, da je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 2.000,00 EUR nikakor ne presega standarda pravične denarne odškodnine in je povsem primerljiva z odškodninami, dosojenimi za podoben obseg te škode.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija višino dosojene odškodnine za strah. Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje o trajanju in naravi strahu, ki ga je pretrpela tožnica, saj so te ugotovitve povsem skladne z izvidom obeh izvedenk. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi bila tožnica za svoje zdravje lahko zaskrbljena le do tedaj, dokler ni bilo ugotovljeno, da ni zbolela za azbestozo. Dejstvo je, da je tožnica pri delu bila izpostavljena azbestu, zato je ob ugotovljenih spremembah plevre in pljuč utemeljeno doživljala strah za svoje zdravje in to ne le v času, dokler ni bilo ugotovljeno, da azbestna bolezen ni eksplicitno dokazana, temveč tudi kasneje. Tožničin strah sta za utemeljenega označili tako izvedenka pulmologinja prof. dr. E.M. kot izvedenka psihiatrične stroke prof. dr. M.Ž.T.. Ne glede na to, da tožničina pljučna funkcija ni prizadeta, pa je njen strah utemeljen glede na to, da je bila tožnica vrsto let izpostavljena vdihavanju različnih škodljivosti, tudi azbesta in da izvedenka prof. dr. E.M. ugotavlja, da nihče od zdravnikov, ki so jo obravnavali (vključno z izvedenko) ne more absolutno demantirati azbestne škodljivosti v njenem telesu. Za tako ugotovljeni strah pa je sodišče prve stopnje dosodilo previsoko odškodnino, saj standardu pravične denarne odškodnine v celoti ustreza znesek 6.000,00 EUR.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici za prestani strah dosodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, pa je tudi kršilo prepoved reformationis in peius. Kadar se zoper sodbo pritoži samo toženec, prepoved spremembe na slabše ne velja le za pritožbeno sodišče, ko to odloča o pritožbi, temveč v primeru razveljavitve tudi za sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na izvid izvedenke prof. dr. M.Ž. T. o tem, da je bila tožnica s skrbjo v zvezi z azbestozo preokupirana od leta 2004 vsaj v tretjini obsega in intenzivnosti svoje anksioznosti in da je anksiozna motnja zmanjšala tožničino sposobnost sprostitve, kar se pozna pri vseh življenjskih dejavnostih, tako s težjim obvladovanjem in izpolnjevanjem delovnim nalog, kot tudi z omejitvijo pri prostočasovnih aktivnostih. Ob tako ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR nikakor ni pretirana.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Obrazložitev odločitve o stroških postopka je sicer res dokaj skromna, vendar pa kljub temu ni možno trditi, da je sploh ni mogoče preizkusiti. V 2. odstavku 154. člena ZPP predvidena možnost, da sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka tudi v primeru, če je stranka le delno zmagala v pravdi, je predvidena ravno za primer, ko uspeh strank v postopku sicer ni natančno polovičen, je pa dokaj izenačen. V kolikor bi izpodbijana sodba ostala v veljavi, bi uspeh tožnice znašal 57,41 %, kar bi pomenilo, da bi z odločitvijo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, lahko bila oškodovana kvečjemu tožnica. Tudi ob znižanju dosojenega zneska za 2.000,00 EUR je še vedno pravilna odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Uspeh obeh strank je primerljiv, utemeljeno priglašeni stroški tožnice so celo nekoliko višji od utemeljeno priglašenih stroškov tožene stranke, zato je ne glede na znižanje dosojene odškodnine še vedno pravilna odločitev, da v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo z zneska 12.000,00 EUR na 10.000,00 EUR. V preostalem pa je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

S pritožbo je tožena stranka dosojeni znesek 12.000,00 EUR uspela znižati na znesek 10.000,00 EUR, kar pomeni, da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 16,6 %, zato je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 625 točk oziroma 286,87 EUR in 20 % DDV oziroma 57,37 EUR, skupaj torej 344,24 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 16,6 % tega zneska, kar znaša 57,14 EUR.