Jedro

Urad je izdal zgolj ugotovitveno odločbo o zlorabi prevladujočega položaja na trgu. Ker istočasno ni izdal odločbe, s katero bi prepovedal ravnanja iz 10. oziroma 11. člena ZVK, je sodišče prve stopnje tožeči stranki odreklo sodno varstvo. Vendar pa je bila odločba Urada izdana v upravnem postopku. To izhaja že iz narave Urada kot upravnega organa. Izhaja pa tudi iz določbe četrtega odstavka 24. člena ZVK, po kateri proti odločbam Urada nista bila mogoča pritožba niti upravni spor. Poleg tega pa je bila po izrecni določbi prvega odstavka 25. člena ZVK možna tožba v pravdnem postopku pri sodišču, kar pomeni, da je bila proti odločbam Urada podana sodna pristojnost. To nenazadnje izhaja iz v odločbi Urada danega pravnega pouka.

Po določbi prvega odstavka 25. člena ZVK je bilo sicer tožbo v pravdnem postopku pri sodišču mogoče vložiti le proti odločbam Urada po drugem (in tretjem) odstavku 24. člena ZVK, ne pa tudi proti odločbi Urada o ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja (po četrti alinei prvega odstavka 24. člena ZVK), ki je bila praviloma vsebovana v (s strani Urada naloženi) prepovedi spornih ravnanj. Ker pa je bila v obravnavani zadevi takšna odločba izdana, prizadetemu podjetju zgolj zaradi tega ni bilo mogoče odreči sodnega varstva. To še toliko manj, ker je v dopolnitvi tožbe pojasnilo pravno korist, ki jo je zasledovalo s tožbo na »razveljavitev odločbe Urada«. Navedlo je namreč, kako bi morebitno uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka pripomoglo k izboljšanju njegovega pravnega položaja.

Izrek

Reviziji se u g o d i, sklepa sodišč nižje stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

(1) Urad RS za varstvo konkurence (Urad) je z uvodoma navedeno odločbo ugotovil, da je bila odklonitev tožeče stranke (takrat: T. p.o.), da se omogoči tarifiranje klicev na internet vozlišče za stranski intervenientki na strani tožene stranke (takrat: K. d.o.o. in Q. d.o.o.), z uporabniškim dostopom po lokalni tarifi preko sklopa klicnih številk 9xxx, v nasprotju z določbami 10. in 11. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) ter da je pomenila zlorabo prevladujočega položaja.

(2) Tožeča stranka je proti navedeni odločbi v skladu s prvim odstavkom 25. člena takrat veljavnega ZVK vložila tožbo v pravdnem postopku pri sodišču, vendar pa sta stranki med pravdnim postopkom, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. VIII Pg 362/1997, dne 17. 6. 2003 sklenili sodno poravnavo, z vsebino, da se odločba Urada zaradi procesnih kršitev razveljavi in da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

(3) Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (VDT RS) je navedeno poravnavo izpodbijalo z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče (s sklepom, opr. št. III Ips 33/2004-3 z dne 6. 4. 2004) ugodilo, izpodbijano sodno poravnavo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Po stališču Vrhovnega sodišča namreč stranke v pravdnem postopku (kar je bila uzakonjena oblika sodnega varstva proti odločbam Urada, izdanim po drugem in tretjem odstavku 24. člena ZVK) niso mogle skleniti sodne poravnave, s katero bi prosto (v nasprotju z javnim interesom) razpolagale z administrativno odločbo, ki jo je Urad izdal prav zaradi varstva javnega interesa.

(4) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je v ponovljenem postopku z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo, ker naj ne bi bilo (sodno) pristojno za odločitev o razveljavitvi upravne odločbe (1. točka izreka). Urad je namreč izdal zgolj ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovil, da je tožeča stranka z zlorabo prevladujočega položaja na trgu ravnala v nasprotju z določbami 10. in 11. člena ZVK, ne pa tudi odločbe, s katero bi ji prepovedal takšna ravnanja. Za takšno (ugotovitveno) odločbo upravnega organa pa naj ne bi bilo predvideno sodno varstvo pred rednim sodiščem. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 123.434,00 SIT pravdnih stroškov (2. točka izreka).

(5) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(6) Tožeča stranka je proti sklepu sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da Vrhovno sodišče razveljavi sklepa sodišč nižje stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila revizijske stroške, od katerih je v primeru zamude zahtevala zakonske zamudne obresti.

(7) Revizija je bila vročena VDT RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Podatki sodnega registra.

(8) Iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da se je nad gospodarsko družbo K. d.o.o. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 15. 1. 2007 začel stečajni postopek pod opr. št. St 229/2006. Vendar ta ne predstavlja procesne ovire za odločitev Vrhovnega sodišča, saj stranska intervenientka ni stranka v postopku, temveč samo njena pomočnica. Poleg tega pa se je navedeni stečajni postopek začel potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje.

Utemeljenost revizije.

(9) ZVK je v četrti alinei prvega odstavka 24. člena določal, da »Urad opravlja naloge, določene s tem zakonom, zlasti pa na svojo pobudo ali na zahtevo zainteresiranega podjetja ugotavlja prevladujoč položaj podjetja in zlorabe tega položaja po 10. in 11. členu tega zakona« , medtem ko je v drugem odstavku 24. člena določal, da »Urad izda odločbo, s katero razveljavi sporazum ali sklep ali prepove ravnanje ali združitev podjetij, če ugotovi, da sporazumi, sklepi, ravnanja ali sklepi o združitvi podjetij nasprotujejo temu zakonu« . V prvem odstavku 25. člena pa je ZVK določal, da »lahko prizadeto podjetje zoper odločbo Urada po drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena vloži tožbo v pravdnem postopku pri sodišču« .

(10) Urad je v obravnavani zadevi izdal zgolj ugotovitveno odločbo o zlorabi prevladujočega položaja na trgu. Ker istočasno ni izdal odločbe, s katero bi prepovedal ravnanja iz 10. oziroma 11. člena ZVK, je sodišče prve stopnje tožeči stranki odreklo sodno varstvo. Vendar pa je bila odločba Urada, kot je bilo to navedeno že v 11. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2004, opr. št. III Ips 33/2004-3, izdana v upravnem postopku. To izhaja že iz narave Urada kot upravnega organa. Izhaja pa tudi iz določbe četrtega odstavka 24. člena ZVK, po kateri proti odločbam Urada nista bila mogoča pritožba niti upravni spor. Poleg tega pa je bila po izrecni določbi prvega odstavka 25. člena ZVK možna tožba v pravdnem postopku pri sodišču, kar pomeni, da je bila proti odločbam Urada podana sodna pristojnost. To nenazadnje izhaja iz v odločbi Urada danega pravnega pouka.

(11) Po določbi prvega odstavka 25. člena ZVK je bilo sicer tožbo v pravdnem postopku pri sodišču mogoče vložiti le proti odločbam Urada po drugem (in tretjem) odstavku 24. člena ZVK, ne pa tudi proti odločbi Urada o ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja (po četrti alinei prvega odstavka 24. člena ZVK), ki je bila praviloma vsebovana v (s strani Urada naloženi) prepovedi spornih ravnanj. Ker pa je bila v obravnavani zadevi takšna odločba izdana, prizadetemu podjetju zgolj zaradi tega ni bilo mogoče odreči sodnega varstva. To še toliko manj, ker je v dopolnitvi tožbe (redna št. 3) pojasnilo pravno korist, ki jo je zasledovalo s tožbo na »razveljavitev odločbe Urada«. Navedlo je namreč, kako bi morebitno uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka pripomoglo k izboljšanju njegovega pravnega položaja.

(12) Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 384. člena v zvezi s 366. členom in 3. točko 365. člena ZPP reviziji ugodilo, sklepa sodišč nižje stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. točka izreka), da odloči v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZVK.

Stroški revizijskega postopka.

(13) Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za novo končno odločbo (2. točka izreka).