Jedro

Tožnica je kot razlog za svojo odsotnost navedla, da je bila bolna, česar pa ni izkazala, saj ni predložila ne potrdila in tudi ne bolniškega lista izbranega zdravnika, kar bi glede na določbo tretjega odstavka 44. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami prijavljenimi v evidencah morala, zaradi česar tudi izvedba morebitnih drugih dokazov ne bi pomenila izkazanosti tožničine trditve o bolezni in posledično opravičljive nezmožnosti udeležbe na seminarju. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati njena navedba, da ni mogla oditi po zdravniško potrdilo, ker ni bila ustrezno zavarovana, in da za samoplačniško oskrbo ni imela sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 461-10431/2011-0400-6-1074 z dne 28. 4. 2011, je prvostopni organ odločil, da se tožnica z dnem 4. 4. 2011 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (1. točka izreka), da se odločitev iz 1. točke izreka izvrši z dnem dokončnosti te odločbe v upravnem postopku (2. točka izreka), da se oseba iz 1. točke izreka šest mesecev po dokončnosti te odločbe ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb (3. točka izreka), ter, da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da vodi v skladu z 122. členom Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) evidenco brezposelnih oseb, če te osebe izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom. Če nastopi eden od razlogov, določenih v 3., 4., 5., 8. ali 9. alineji 129. člena ZUTD, organ osebo preneha voditi v evidenci. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica prijavljena v evidenci brezposelnih oseb od 25. 3. 2011. Tožnica se ni zglasila na vabilo organa na IMS in ZN 4. 4. 2011, kar pomeni, da ni aktivni iskalec zaposlitve. To dejstvo je bilo ugotovljeno na podlagi liste prisotnosti z IMS z dne 4. 4. 2011. Ker je to eden od razlogov iz zgoraj citiranih določb zakona, je organ odločil, kot izhaja iz izreka. Glede pravnega učinkovanja odločbe se je skliceval na določbe Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (v nadaljevanju Pravilnik), prepoved ponovnega vpisa osebe za čas 6 mesecev po dokončnosti odločbe pa določa osmi odstavek 130. člena ZUTD.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 11008-568/2011/2 z dne 7. 6. 2011, zavrnil pritožbo tožnice in odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da ker tožnica za svojo odsotnost na informativno motivacijskem seminarju (tožnica kot razlog navaja, da je bila bolna, ne prereka pa, da vabila ni prejela) ni predložila potrdila ali bolniškega lista izbranega zdravnika, pa bi ga glede na 44. člen Pravilnika morala, organ njenih navedb o bolezni ne more upoštevati. Ker za svoj izostanek ni izkazala upravičenih razlogov, je šteti, da ni aktivna iskalka zaposlitve, kar je po deveti alineji prvega odstavka 129. člena ZUTD razlog, da se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, kar je pravilno odločil tudi prvostopni organ.

Tožnica je tožbo vložila iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter kršitve pravil postopka. V tožbi je navedla, da je odločitev napačna. Po 8. členu ZUTD se šteje, da je brezposelna oseba tista, ki aktivno išče zaposlitev. Za aktivno iskanje zaposlitve se šteje, da oseba redno spremlja objave prostih delovnih mest, se odziva na napotnice zavoda, se udeležuje zaposlitvenih razgovorov in uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti. Eden izmed obveznih načinov aktivnega iskanja zaposlitve (četrta alineja prvega odstavka 42. člena Pravilnika) je tudi udeležba na zaposlitvenih razgovorih. Osnovna predpostavka za to, da bi se tožnica lahko udeležila informacijsko motivacijskega seminarja, ki je potekal dne 4. 4. 2011, je, da je bila na ta seminar pravilno vabljena. Iz spisa izhaja, da je bilo vabilo na seminar s strani organa napisano 1. 4. 2011, torej 3 dni pred samim dogodkom. Na vabilu z dne 1. 4. 2011 je navedeno, da je bilo tožnici vabilo vročeno osebno istega dne, torej 1. 4. 2011, vendar na vabilu ni nobenega podpisa, ki bi dokazovalo, da ji je bilo vabilo resnično vročeno, saj je rubrika ''podpis prejemnika'' prazna, v njej pa ni podpisa tožnice. V spisih pa se nahaja še dodatno kontradiktorno pojasnilo, da je bilo vabilo tožnici posredovano po pošti 1. 4. 2011, vendar tudi za takšno vročanje v spisih ni nobenega dokazila. Če zadnja trditev prvostopnega organa drži, se po 115. členu ZUTD šteje, da je bilo vabilo tožnici vročeno šele peti dan od dneva odprave vabila od pošiljatelja, torej 6. 4. 2011, kar pa je dva dni po dogodku. V obeh primerih pa velja, da vabilo ni bilo vročeno tožnici pravočasno. Takšno ravnanje organa ima za posledico, da se tožnica ni pravočasno seznanila z vabilom za seminar, zaradi česar zanjo ne morejo nastati posledice, ki jih predvidevata zakon in pravilnik. Že v pritožbi je tožnica navajala, da ji vabilo na seminar ni bilo pravočasno vročeno, zaradi česar njene dodatne navedbe o nezmožnosti udeležbe na seminarju zaradi slabega zdravstvenega stanja ne morejo dokazovati, da je bila o seminarju pravočasno obveščena. Tožnica se je z nastalo situacijo začela ukvarjati šele po tem, ko je bila obveščena, da ni več v evidenci brezposelnih oseb, zaradi česar je navajala vse razloge, ki se jih je spomnila ter ni natančno rekonstruirala poteka dogodkov na začetku aprila 2011. Podredno tožnica tudi navaja, da ne drži, da so izpolnjene predpostavke za odločitev organa. Tožnica je namreč izpolnjevala tudi pogoje, da je bila oproščena aktivnega iskanja zaposlitve zaradi zdravstvenih razlogov. Kot je že pojasnila, je bila na začetku aprila 2011 bolna, vendar ni mogla iti k zdravniku po potrdilo, saj ni bila ustrezno zavarovana, za samoplačniško oskrbo pa ni imela sredstev. Toženka je takšno trditev tožnice zavrnila, ne da bi izvedla kakršnekoli dokaze v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem, čeprav bi jih lahko in bi na njihovi podlagi prišla do zaključka, da je trditev tožnice točna. Zgolj odsotnost potrdila zdravnika še ne pomeni, da tožnica ni bila bolna. Glede na navedeno je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, sodišče pa naj toženki še naloži povrnitev tam specificiranih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi, navedla pa je še, da se tožnica v pritožbi ni sklicevala, da vabila ni dobila, temveč je izrecno navedla, da se res ni zglasila na vabilo. Poslala je tudi upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje prvostopnega organa v postopku izdaje odločbe, s katero je organ tožnico prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb po določbah ZUTD. Tožnica kot poglavitni tožbeni ugovor uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka zaradi napačnega oziroma prepoznega vročanja vabila z dne 1. 4. 2011 na skupinsko obravnavo za dne 4. 4. 2011 zaradi udeležbe na informativno motivacijskem seminarju, zaradi česar se seminarja ni mogla udeležiti, kar pa po tožničinem mnenju tudi pomeni, da zanjo ne bi smele nastopiti posledice, določene v 129. členu ZUTD.

Po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik pa lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ker iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica kršitev, opisano v 6. točki te sodbe, navajala že v postopku izdaje upravnega akta (zaradi česar je tudi njena trditev, da jo je uveljavljala že v pritožbi, protispisna) in posledično tudi ni obrazložila, zakaj je ni navedla, gre za nedovoljeno tožbeno novoto in je sodišče ne bo presojalo. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da bi glede na odsotnost povratnice v spisu (ob nesporni ugotovitvi, da vabilo tožnici ni bilo osebno vročeno 1. 4. 2011, temveč, da ji je bilo istega dne poslano po pošti) in 115. člen ZUTD lahko šlo za kršitev postopka. Po tej določbi se (med drugim) vabila, od vročitve katerih začne reči rok za odziv brezposelne osebe, vročajo z navadno vročitvijo skladno z zakonom, ki ureja poštne storitve, šteje pa se, da je vročitev opravljena peti dan od dneva odprave dokumenta od pošiljatelja. V obravnavanem primeru bi se torej štelo, da je tožnica vabilo za skupinsko obravnavo za dne 4. 4. 2011 prejela šele 6. 4. 2011, tj. dva dni po dogodku. Vendar pa, ker je tožnica vabilo očitno prejela prej, ta kršitev ni bistvena ter ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi.

Sodišče tudi ne more sprejeti nadaljnjega podrejenega tožničinega ugovora o kršitvi materialnega prava ter nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz tretjega odstavka 44. člena Pravilnika, izdanega na podlagi ZUTD, med drugim izhaja, da se za opravičljive razloge za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora v zaposlitvenem načrtu pod pogojem, da oseba obvesti zavod ali koncesionarja v roku 8 dni po prenehanju razlogov in na zahtevo predloži ustrezna dokazila, štejejo: - nezmožnost brezposelne osebe ali iskalca zaposlitve, katerega zaposlitev je ogrožena, za delo iz zdravstvenih razlogov ali nega družinskega člana, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu po prepisih, ki urejajo zdravstveno varstvo in obvezno zdravstveno zavarovanje, kar se izkaže s potrdilom ali bolniškim listom izbranega zdravnika. Tožnica je kot razlog za svojo odsotnost navedla, da je bila bolna, česar pa ni izkazala, saj ni predložila ne potrdila in tudi ne bolniškega lista izbranega zdravnika, kar bi glede na zgoraj citirano določbo Pravilnika morala, zaradi česar tudi izvedba morebitnih drugih dokazov (ki jih tožnica v pritožbi niti ni predlagala) ne bi pomenila izkazanosti tožničine trditve o bolezni in posledično opravičljive nezmožnosti udeležbe na seminarju. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati njena navedba, da ni mogla oditi po zdravniško potrdilo, ker ni bila ustrezno zavarovana, in da za samoplačniško oskrbo ni imela sredstev.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, akt pa na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.