Jedro

Bistveno za odločitev, ali je tožnica po zaključenem bolniškem staležu zaradi težav s hrbtenico ponovno nezmožna za delo, je vprašanje, ali je pri njej prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Ker slednje ni bilo ugotovljeno (ker izvedeni dokazi ne potrjujejo navedb tožnice, da je padla s stola, kar je poslabšalo njeno zdravstveno stanje), sta odločbi, da je tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, zakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 28. 11. 2008 in št. ... z dne 18. 12. 2008 in da se ugotovi, da je bila tožeča stranka od 1. 12. 2008 do 16. 1. 2009 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni ter da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 12. 2008 do 16. 1. 2009 priznati bolniški stalež za poln delovni čas ter povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z razlogi sodbe, da ni nobenega utemeljenega dokaza, da je pri tožnici prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja stanja, navaja, da je to neutemeljeno in protispisno. Sodišče je prezrlo izpoved zaslišane priče osebne zdravnice A.R., ki je navajala, da se je dne 26. 11. 2008 zglasila pri njej in ji je povedala, da se ji je v službi zavrtelo v glavi ter da je padla z manjšega stola pri delu. Tega dne je vpisala diagnozo distenzio, kar pomeni nateg mišic. Proti bolečinam ji je dala injekcijo in jo napotila k ortopedu. Izrecno je navajala, da se je zdravstveno stanje tedaj še poslabšalo in sicer v smislu gibljivosti hrbtenice. Predlog za priznanje bolniškega staleža je osebna zdravnica podala zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in ni šlo za nadaljevanje bolniškega staleža zaradi stare poškodbe. Dne 28. 11. 2008 je opravila MRI-globinsko slikanje hrbtenice, vendar pa, kot je izpovedal zaslišani izvedenec A.D., navedeno globinsko slikanje natega mišic ne zazna in ne pokaže na sliki. Zaslišana priča je nadalje izpovedala, da je bila pri njej dne 2. 12. 2008, ko ji je povedala, da ima še vedno bolečine v križu in tudi tedaj je dobila injekcijo-parenteralno terapijo. Tudi navedenega dne je ocenila, da je za delo še nezmožna. Dne 26. 11. 2008 je torej prišlo do natega mišic, ki ga ni mogoče dokazati z morebitnim slikanjem hrbtenice. Dne 26. 11. 2008 in tudi še nadalje 2. 12. 2008 je prejela protibolečinsko injekcijo. Poslabšanja zdravstvenega stanja vsekakor ni mogla zaigrati, saj si verjetno ob odsotnosti hudih bolečin dne 26. 11. 2008 in tudi dne 2. 12. 2008 ne bi pustila, da prejme protibolečinske injekcije. Pri osebni zdravnici je bila nadalje še 10. 12. 2008 in 18. 12. 2008 in tudi tedaj je dobila protibolečinske injekcije zaradi bolečin v križu. Izrecno je izpovedala, da tudi tedaj ni zaznala izboljšanja bolezni. Sodišče bi torej moralo pri ugotavljanju zdravstvenega stanja upoštevati tudi osebne ugotovitve lečeče zdravnice, še toliko bolj, ker drugega objektivnega dokaza o njenem poslabšanju zdravstvenega stanja dne 26. 11. 2008 ni imelo in ga tudi ni. Ob upoštevanju izpovedi priče A.R. pa bi sodišče ne glede na različne ugotovitve izvedenca R.S. in A.D., moralo slediti ugotovitvam izvedenca A.D.. Slednji je namreč tako v mnenju kot na obravnavi navajal, da sicer v času predloga za priznanje medicinskega staleža sicer res ni bilo objektivne medicinske listinske dokumentacije, ki bi izkazovala zdravstveno stanje, vendar pa bi ob predhodnem poteku zdravljenja bilo slediti predlogu lečeče zdravnice in ji za vtoževano obdobje priznati bolniški stalež. Izvedenec dr. R.S., ki navaja, da je bila tožnica od 1. 12. 2008 dalje delazmožna, za takšno navajanje nima nobenega utemeljenega dokaza, nasprotno pa tudi ni objektivnega dokaza, da tožnica v spornem obdobju ni bila delazmožna. Zaradi varstva koristi, bi moralo sodišče slediti izvedencu A.D., to še toliko bolj ob upoštevanju izpovedi priče A.R., za katero tudi ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da ji ne bi verjelo. Ker sta izvedenca na obravnavi zagovarjala vsak svoje mnenje in ugotovitve, bi moralo sodišče pritegniti še tretjega izvedenca, ki so ga predlagale vse stranke tega postopka. Zaradi navedenega je dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Opozarja še, da ima odločitev sodišča v tej zadevi učinek tudi na delovnem področju, kjer tožnica uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožničinim navedbam v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s sklicevanjem tožnice v pritožbi na izpoved osebne zdravnice, poudarja, da je osebna zdravnica izpovedala tudi, da tožnice samo zaradi padca ne bi poslala k ortopedu, ker je ocenila, da ni šlo za kakšen zlom ali težjo poškodbo. Strinja se z obrazložitvijo, da je samo dejstvo glede padca ostalo sporno in nedokazano. Dne 26. 11. 2008 je bila namreč tožnica še vedno v bolniškem staležu. Nadalje navaja, da v zdravstveni kartoteki ni zapisov, ki bi govorili v prid poslabšanja zdravstvenega stanja niti to ne izhaja iz izpovedi obeh izvedencev. V vlogi z dne 9. 2. 2010 je tudi izrecno nasprotovala postavitvi izvedenske komisije, saj je bilo iz listinske dokumentacije in morebitnega zaslišanja obeh izvedencev mogoče ugotoviti dejansko stanje. Opozarja še na video posnetek nadzorne kamere, na katerih je vidna tožničina hoja, kar sta komentirala tudi oba izvedenca.

Stranski interevenient v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da izpoved osebne zdravnice ni prepričljiva oziroma ni verododstojna. Opozarja, da je osebna zdravnica izpovedala, da jo je tožnica obiskala tudi 10. 12. 2008 in 18. 12. 2008, vendar pa sta oba izvedenca ugotovila, da o teh obiskih ni nobenega podatka v zdravstvenem kartonu. Nadalje navaja, da v zdravstveni dokumentaciji ni nobenega zapisa ali dokaza, da bi bila tožnica na zdravniškem pregledu tudi dne 10. 12. 2008 in 18. 12. 2008, tako tudi ni izkazano, da naj bi takrat prejela kakšne medikamente oziroma ni v medicinski dokumentaciji nobenega dokaza o objektivnih spremembah v zdravstvenem stanju tožnice. Oba izvedenca sta prišla do enake ocene zdravstvenega stanja tožnice, razlikovalo se je le zaključno mnenje. Oba sta ob ogledu posnetkov varnostne kamere z dne 13. 1. 2009 in 16. 1. 2009 izpovedala, da tožnica normalno hodi, da hoja ni antalagična, da je hoja pravilna brez znakov za nevrološko prizadetost. Tožnica torej v času, ko ni vedela, da je opazovana, ni imela nobenih zdravstvenih težav, kar kaže na pravilnost mnenja in ugotovitev izvedenca R.S..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 18. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 28. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 1. 12. 2008 dalje zmožna za delo ob upoštevanju Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Tožnica se ni strinjala z ugotovitvijo, da je od 1. 12. 2008 dalje zmožna za delo, glede na to, da je pri njej prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožničina osebna zdravnica tožnici z dnem 25. 9. 2008 odobrila bolniški stalež zaradi bolečin v hrbtenici. Z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 29. 10. 2008 je bilo nadalje odločeno, da je tožnica od 25. 10. 2008 do 30. 11. 2008 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 1. 12. 2008 dalje pa je tožnica zmožna za delo ob upoštevanju Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, česar pritožba tudi ne izpodbija, tožnica zoper navedeno odločbo ni vložila pritožbe. Dne 26. 11. 2008 je osebna zdravnica imenovanemu zdravniku ponovno podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža zaradi bolečine v križu, vendar je imenovani zdravnik z odločbo z dne 28. 11. 2008 odločil, da je tožnica od 1. 12. 2008 dalje zmožna za delo. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila s strani zdravstvene komisije z odločbo z dne 18. 12. 2008 zavrnjena kot neutemeljena.

V zadevi je torej sporno, ali je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v obdobju od 1. 12. 2008 do 16. 1. 2009 začasno nezmožna za delo.

V skladu z 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: POZZ) osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od zadnje izdaje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo izpovedi zaslišane priče osebne zdravnice, ki je izrecno navajala, da se je zdravstveno stanje tožnice v zvezi s padcem dne 26. 11. 2008 tedaj še poslabšalo in sicer v smislu gibljivosti hrbtenice in da bi sodišče prve stopnje v zvezi z izpovedjo osebne zdravnice moralo slediti ugotovitvam izvedenca A.D..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je zaslišanja tožničine osebne zdravnice in pridobljenega izvedenskega mnenja prim. R.S. in prim. mag. A.D. ter njunega zaslišanja pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju, to je od 1. 12. 2008 do 16. 1. 2009 zmožna za delo, glede na to, da pri tožnici ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni izvedenih dokazov upoštevalo tudi izpoved osebne zdravnice in jo je tudi dokazno ocenilo. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi je namreč štelo, da je njena izpoved na zaslišanju v zvezi s tožničinim padcem v mesecu novembru 2008, ki naj bi pri tožnici povzročil poslabšanje zdravstvenega stanja, ostala nedokazana, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo. Osebna zdravnica je na zaslišanju izpovedala, da je dne 26. 11. 2008 podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža, kjer je kot diagnozo navedla akutno bolečino v križu in arterijsko hipertenzijo. Tega dne si je namreč zabeležila, da se je tožnici v službi zavrtelo in je padla z manjšega stola. Zapisala je, da gre za nateg mišic, tožnica je dobila injekcijo, hkrati pa ji je izdala napotnico za ortopeda, vendar bolj zaradi težav s križem in s hojo, zaradi padca je ne bi poslala k ortopedu. Ocenila je, da se je tožnici zaradi padca gibljivost hrbtenice še poslabšala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s padcem in morebitnim poslabšanjem zdravstvenega stanja, ki naj bi ga le ta povzročil, pravilno razlogovalo, da je le-to ostalo nedokazano. Pravilno je ocenilo, da je malo verjetno, da je do padca prišlo na delovnem mestu, kot je to zatrjevala tožnica, saj je bila tega dne 26. 11. 2008, ko je imela osebna zdravnica padec zabeležen v kartoteki, tožnica še v bolniškem staležu, kar je razvidno iz odločbe imenovanega zdravnika z dne 29. 10. 2008. Poleg tega glede samega padca in v zvezi s tem poslabšanja zdravstvenega stanja ni nobenih objektivnih dokazov, padec namreč ni naveden na predlogu za podaljšanje bolniškega staleža z dne 26. 11. 2008, osebna zdravnica padca niti njegovih posledic ni podrobneje opisala. Nenazadnje tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je pri tožnici prišlo do nenadnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Iz spornega obdobja obstaja zgolj izvid MRI z dne 28. 11. 2008, glede katerega je izvedenec A.D. na zaslišanju pojasnil, da se zatrjevana poškodba iz tega izvida ne vidi, izvedenec R.S. pa je menil, da je izvid pokazal blago protruzijo, kar pa je normalen izvid za tožničino starost. V postopku sta sicer izvedenca podala različno izvedensko mnenje, in sicer je izvedenec R.S. menil, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo v polnem delovnem času, izvedenec A.D. pa je nasprotno menil, da tožnica v spornem obdobju za delo ni bila zmožna, zaradi česar ju je sodišče prve stopnje tudi soočilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledi prepričljivemu mnenju izvedenca A.S.. Le-ta je na zaslišanju izčrpno in jasno odgovoril na postavljena vprašanja, pri čemer je tudi izvid in mnenje prepričljivo obrazložil. Pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Tudi sicer pa je izvedenec A.D. na zaslišanju pojasnil, da je tožničino zmožnost za delo ocenjeval na podlagi izvida ortopeda pred spornim obdobjem (z dne 16. 6. 2008), glede katerega je povedal, da samo na podlagi tega izvida ne bi mogel podati ocene nezmožnosti, saj gre za izvid star 6 mesecev (specialist ortoped je sicer takrat predlagal enomesečni bolniški stalež), izvida MRI z dne 28. 11. 2008 in je lahko šele na podlagi izvida ortopeda po spornem obdobju (z dne 6. 2. 2009) zaključil, da je zdravstveno stanje tožnice praktično enako. Tako torej tudi izvedenec A.D. ne ugotavlja nenadnega in nepričakovanega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in je bistveno za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Tožničino nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca R.S., brez ugotovljenih nasprotij in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, pa ni zadosten razlog za postavitev novega izvedenca.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.