Jedro

Iz zakona izhajajoča pooblastila upravnika vključujejo pooblastilo za sprejem zavarovalnine, upravičenci katere so solastniki skupnih delov in naprav večstanovanjske hiše ter lastniki etažnih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo zavarovalnine: prve tožnice in drugega tožnika skupaj v vrednosti 63.022,23 EUR, tretje tožnice v višini 36.628,62 EUR in četrtega tožnika v višini 34.013,04 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2005 dalje do plačila.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Graja stališče, da je bil upravnik S. d.d. kot zakoniti zastopnik tožnikov pooblaščen sprejeti zavarovalnino. Opozarja, da pri sprejemu zavarovalnine ne gre niti za posel rednega upravljanja niti za posel izrednega upravljanja. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo, za katerega od poslov rednega upravljanja po 25. čl. Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) gre. Opozarja, da pri sprejemu zavarovalnine ne gre za posel varstva pred požarom, niti za posel vzdrževanja. Razen tega se upravljanje že pojmovno ne more nanašati na posamezne dele stavbe, tožniki pa zavarovalnino zahtevajo za škodo, ki jim je nastala kot lastnikom posameznih delov stavbe. Zavarovana so bila tudi stanovanja kot posamezni deli stavbe. Meni, da sodna praksa o pooblastilih upravnika ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Trdi, da zavarovatelj brez posebnega pooblastila ne more sprejeti zavarovalnine in se sklicuje na 929. čl. Obligacijskega zakonika, ki je lex specialis v razmerju do določil Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in SZ-1. Opozarja, da se do tega zakonskega določila sodišče prve stopnje ni opredelilo. Trdi, da je bilo pri oblikovanju zahtevka upoštevano, da je dela v zvezi z obnovo strehe in plošče nad etažo opravil že SPL, vendar tožniki z iztoževanim zneskom, če jim bo prisojen, ne bodo obogateni. Pri ocenjevanju škode je izvedenec obnovo strehe in plošče upošteval. Meni, da je tožena stranka s tem, da se je s tožniki pogajala glede plačila zavarovalnine, zahtevek pripoznala po temelju. Meni, da bi sodišče tožečo stranko moralo pozvati, da tožbo popravi, če je štelo, da tožba ni sklepčna. S tem bi bilo tožnikom omogočeno, da se pomanjkljivosti odpravijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pri obravnavani tožbi ne gre za formalno (odpravljivo) pomanjkljivost, njeno nezadostno ali nejasno substanciranje, ampak za pravo vsebinsko nesklepčnost tožbe, ki ni odpravljiva. Iz jasnega opisa dejanskih okoliščin, ki so ga tožniki podali, ne izhaja zahtevana pravna posledica (plačilo zavarovalnine). Tožeča stranka v tožbi potrjuje, da je bila zavarovalnina izplačana; njeno plačilo (ponovno) zahteva zato, ker z izvedenim plačilom zavarovalnine obveznost tožene stranke ni prenehala, saj naj bi zavarovalnina ne bila plačana pravi osebi. Sporno je torej, ali je po nastopu zavarovalnega primera tožena stranka pogodbo izpolnila pravemu upniku. Tožba vsebuje vse trditve, ki so za materialnopravno presojo potrebne. Trditve, da zavarovalnina ne bi bila izplačana v zadostni višini, ni. Odločitev o sporu je odvisna od rešitve materialnopravnega vprašanja, ali je bila s plačilom zavarovalnine upravniku stavbe zavarovalna pogodba s strani tožene stranke pravno veljavno izpolnjena – ali je s plačilom upravniku obveznost tožene stranke prenehala. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožena stranka pravno veljavno izpolnila svojo obveznost plačila zavarovalnine s tem, da je zavarovalnino plačala upravniku stavbe. Svojo odločitev je utemeljilo z upravnikovim, na zakonu temelječim pooblastilom. V pritožbi tožena stranka zastopa nasprotno materialno pravno stališče – da upravnik za sprejem zavarovalnine ni pooblaščen; iz tega materialno pravnega stališča izvaja zaključek, da obveznost ni izpolnjena, da terjatev zavarovalnine še obstoji.

5. Pritožbeno stališče soglaša, da je obveznost, ki jo tožniki uveljavljajo, prenehala z izplačilom zavarovalnine upravniku S. d.d. v višini 425.199,25 EUR (101.875.578,11 SIT). S tem plačilom je bila obveznost izpolnjena upnikom iz materialnega razmerja (zavarovancem), zato je terjatev zavarovalnine prenehala (1. odstavek 270. in 1. odstavek 280. čl. Obligacijskega zakonika). Upravnik je pri sprejemu zavarovalnine nastopal kot zastopnik lastnikov etažnih enot, upravičencev do zavarovalnine po materialnem pravu in ne kot prejemnik zavarovalnine za svoj račun. Za sprejem zavarovalnine ga pooblašča zakon. Gre za upravnikovo nastopanje v zunanjem razmerju (razmerju s tretjimi), v katerem je treba upoštevati obligacijska pravila o zastopanju.

6. Tudi določila zavarovalne pogodbe so materialno pravo, ki ga mora sodišče pri odločanju upoštevati. Tožeča stranka trdi, da je upravnik pri sklepanju zavarovalne pogodbe nastopal v imenu in za račun lastnikov stanovanj v stavbi T. 4; da so bila predmet zavarovanja posamezna stanovanja in skupni deli stavbe. Podrobnejših trditev o vsebini zavarovalne pogodbe tožeča stranka ne podaja. Navaja, da je zavarovalni primer – požar – nastopil in da je škoda nastala na skupnih delih stavbe (strehi, stropni plošči nad etažo) in stanovanjih – etažnih enotah, ki so v lasti tožnikov. Da bi imela tožena stranka po zavarovalni pogodbi pravico in dolžnost izplačevati zavarovalnino ločeno na eni strani za škodo na skupnih delih in napravah ter na drugi strani za škodo na posameznih etažnih enotah, ni zatrjevano. Zavarovanci – upniki iz zavarovalne pogodbe – so obenem lastniki etažnih enot in solastniki skupnih prostorov in naprav hiše in so zavarovali obe premoženjski kategoriji (lastnino in solastnino).

7. Pritožbeno sodišče torej soglaša s prvostopenjskim, da je upravnik z zakonom pooblaščen za sprejem zavarovalnine v celoti. Podlaga za tako stališče je 2. odstavek 48. čl. v zvezi s 50. čl. SZ-1 in 188. čl. SPZ. Iz 4. in 5. alineje 188. čl. SPZ je razvidno, da pooblastila upravnika zajemajo tudi izterjavo obveznosti in upravljanje s skupnim denarjem. Gre za nalogo, s katero se zagotavlja gospodarska in socialna funkcija lastnine pri njenem uživanju, kar ustavno sodišče v odločbah U-I-9/92 z dne 3.2.1994 in U-I-157/00 z dne 28.6.2001 opredeljuje kot eno od meril pri presojanju pooblastil upravnika. Zavarovalnina so sredstva, ki so si jih (glede na tožbene trditve) lastniki etažnih enot dolžni razdeliti med seboj. Notranje razmerje lastnikov etažnih enot med seboj se tožene stranke ne tiče. Interes, da pride do delitve zavarovalnine, je skupen vsem lastnikom etažnih enot in solastnikom skupnih delov in naprav. Naloga upravnika je, da prejeto zavarovalnino razdeli. Pritožbeni trditvi, da vsebina zavarovalne pogodbe terja ločeno obravnavanje škode na skupnih delih in napravah stavbe od škode na etažnih enotah, ni mogoče slediti. Zatrjuje se nastop enega zavarovalnega primera, v katerem je škoda nastala na skupnih delih in napravah ter obstoj ene zavarovalne pogodbe, ki jo je sklepal upravnik tako za zavarovanje skupnih naprav in skupnih delov stavbe kot tudi za zavarovanje posameznih etažnih enot. Tožniki so zavarovali obe premoženjski kategoriji (solastnino in lastnino). Sklicevanje, da se upravljanje nanaša na skupne dele in da upravnik pravic in obveznosti iz naslova lastnine na etažni enoti ni upravičen uveljavljati, zato ni sprejemljivo. Dejstvo, da se zavarovalnina ne nanaša samo na skupne dele in naprave, ki so v solasti lastnikov etažnih enot, ampak tudi na etažne enote, ki so v lasti posameznih lastnikov, ni razlog, da bi upravniku odrekli pooblastilo za sprejem zavarovalnine. Trditev, da upravnik ni izvedel celotne sanacije pogorele stavbe, za odločitev ni pravno pomembna, ker se tiče notranjega razmerja med lastniki etažnih enot in upravnikom. Dejstva, da se je tožena stranka z dvema od tožnikov pogajala o svoji obveznosti plačila zavarovalnine, za odločitev ni pravno pomembno. Upravnikovo pooblastilo za sprejem zavarovalnine izhaja iz zakona.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).