Jedro

Izvid in mnenje zdravniške komisije - kot javne listine - dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (1. in 2. odstavek 230. člena ZPP). Če se pri sprejeti odločitvi ne bi upoštevalo tega, kar je v listini potrjeno (dokazna listina) ali določeno (dispozitivna listina) bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o tožnikovi opravičeni (neopravičeni) odsotnosti, izhajati iz strokovnih mnenj zdravniške komisije, dokler tožnik ne dokaže nasprotnega (3. odstavek 230. člena ZPP). Da so bile ugotovitve zdravniških komisij neresnične, pa tožniku ni uspelo dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.2.1993, 16.3.1993 in 29.5.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neopravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Ugotovilo je, da je šteti tožnikov izostanek z dela od 28.1.1993 dalje, ko se po prejemu obvestila o zaključku bolniškega staleža ni javil na delo k toženi stranki, za neopravičen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in z enakimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišče druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da njegova odsotnost z dela ni bila neopravičena. Po mnenju lečečega zdravnika tožnik v spornem obdobju zaradi bolezni ni bil zmožen za opravljenje dela, čeprav sta bili zdravniški komisiji I. in II. stopnje drugačnega mnenja. Njuno odločitev so pristojni organi tožene stranke vzeli za podlago svoji odločitvi o prenehanju delovnega razmerja, čeprav nista bili v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku dokončni in pravnomočni. Šele z odločbo direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 21.4.1993 je bilo ugotovljeno, da je zadržanost tožeče stranke z dela utemeljena do 28.1.1993. Tožena stranka pa je s svojim sklepom že dne 12.2.1993 - torej pred dokončno odločitvijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - presodila, da je tožnikova odsotnost neopravičena. Zato predlaga, da revizijisko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90-ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Neutemeljeno je revizijsko stališče tožeče stranke, da tožena stranka pred dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo sklepa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 21.4.1993 ne bi smela presojati opravičenosti tožnikovega izostanka. Tožeča stranka pri tem ne razlikuje med dejanskimi ugotovitvami, izhajajočimi iz strokovnih mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje z dne 26.1.1993 in 1.2.1993 o neobstoju medicinskih indikacij za podaljševanje bolniškega staleža tožniku in pravno naravo oziroma pravnimi posledicami dokončne odločbe direkcije zavoda, s katero je bilo odločeno o tožnikovih pravicah oziroma pravnem razmerju iz zdravstvenega zavarovanja kot upravnega akta (pravno oziroma predhodno vprašanje). Pravilno je stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, ko je mnenje in izvid zdravniških komisij kot izvedenskih organov (1. odstavek 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - Uradni list RS, št. 9/92 - ZZVZZ) upoštevalo kot dokazilo izvedenca za ugotovitev spornega dejstva, ali so za tožnikovo odsotnost obstojali zdravstveni zadržki. Ugotovitev zdravniških komisij obeh stopenj, po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pristojnih za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo nad 30 dni (81. in 82. člen), da je bil tožnik po 28.1.1992 sposoben za delo, je tožena stranka lahko vzela za podlago svoji odločitvi, saj je temeljila na strokovnem znanju, s katerim sama ne razpolaga. Izvid in mnenje zdravniške komisije - kot javne listine - dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (1. in 2. odstavek 230. člena ZPP). Če se pri sprejeti odločitvi ne bi upoštevalo tega, kar je v listini potrjeno (dokazna listina) ali določeno (dispozitivna listina) bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o tožnikovi opravičeni (neopravičeni) odsotnosti, izhajati iz strokovnih mnenj zdravniške komisije, dokler tožnik ne dokaže nasprotnega (3. odstavek 230. člena ZPP). Da so bile ugotovitve zdravniških komisij neresnične, pa tožniku ni uspelo dokazati.

Samo v primeru, da bi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določal, da je odločitev v upravnem postopku procesna predpostavka za odločanje v delovnem sporu, bi omenjena upravna odločba zavoda o zavarovančevih pravicah iz zdravstvenega zavarovanja imela pomen rešitve predhodnega vprašanja in posledično uporabo procesnih pravil iz 12. člena ZPP. Takšne posebne določbe omenjeni zakon ne vsebuje. Zato niti tožena stranka niti sodišče ni imelo podlage za drugačno presojo in ugotovitev pomembnih dejstev. Tožnikov tožbenih zahtevek je bil torej utemeljeno pravnomočno zavrnjen.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).