Jedro

Sodišči prve in druge stopnje nista razčistili, ali sta se tožnika vrnila v organizacijo pred dokončnostjo odločbe o prenehanju odločbe z namenom, da bi delala ali brez tega namena. Izvršiti je dovoljeno le dokončno odločbo, zato bi jima bilo treba do dokončnosti postopka dovoliti opravljanje dela, če sta se vrnila s tem namenom in bi jima del. razmerje prenehalo z dokončnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku obeh tožnikov tako, da je zavrnilo zahtevek na razveljavitev odločb pristojnih organov toženca, odločilo pa je, da jima delovno razmerje ne preneha 31.5.1992, ampak 1.6.1992. Do tega dne je dolžan toženec priznati tožnikoma delovno razmerje z vsemi pravicami iz tega razmerja. Vsaka stranka trpi svoje stroške sodnega postopka. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč tako spremeni, da njunemu zahtevku v celoti ugodi ali odloči, da jima delovno razmerje preneha po dokončnosti odločb, to je 30.4.1993 in tožencu naloži plačilo denarnih obveznosti za čas trajanja delovnega razmerja, z obrestmi in stroški sodnega postopka. Med drugim sta v reviziji navajala, da v času, ko sta odšla na območje Bosne in Hercegovine, tam ni bilo vojnega stanja niti nevarnosti, ki bi jima preprečila vrnitev na delo. Med časom njunega dopusta je prišlo do vojnega stanja in sta bila mobilizirana v enote države Bosne in Hercegovine. Rečeno jima je bilo, da bosta nadaljevala z delom, ko se bosta vrnila, saj pri tožencu ni bilo dela in je bila večina delavcev na čakanju. Vrnila sta se z namenom, da bi opravljala delo, toženec pa jima dela ni omogočil. Neopravičeno bi izostala le v primeru, če bi se prostovoljno javila v enote Bosne in Hercegovine in če s tem ne bi soglašal toženec.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 ) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve postopka po tej točki 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo.

Nepravilno pa je bilo uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnika neopravičeno izostala z dela pet zaporednih delovnih dni, saj so v aprilu že bile v Bosni in Hercegovini vojne operacije, kar sta tožnika vedela, razen tega pa sta bila izrecno opozorjena, da jima bo prenehalo delovno razmerje, če se ne bosta pravočasno vrnila na delo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je dvomljivo ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Da je tožnikoma prenehalo delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, to je 1.6.1992, sklepa sodišče druge stopnje po tem, da sta bila mobilizirana konec maja 1992. Iz potrdila za ... izhaja, da se je prostovoljno javil na vojaško dolžnost, razen tega pa sta se tožnika v decembru 1992 vrnila v podjetje, nato pa sta ponovno odšla v Bosno in Hercegovino. Potrdilo na podlagi katerega sodišče druge stopnje sklepa, da se je ... prijavil v vojsko Bosne in Hercegovine, je nejasno, saj je v potrdilu omenjen tudi poziv, zato je mogoče, da je bil mobilizirnan, brez lastne želje, da vstopi v vojsko. Za ... takega potrdila ni. Iz zaslišanja ... in drugih prič tudi ni jasno razvidno, ali sta se tožnika vrnila, da bi delala, ali sta prišla le izkoristiti dopust, ki sta ga dobila v svoji enoti. Po razčiščenju omenjenih vprašanj bo šele mogoče ugotoviti, ali je tožnikoma prenehalo delovno razmerje po 5. ali 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Če je ugotovljeno, da se je imel delavec namen vrniti na delo, mu po določilu prvega odstavka 106. člena ZDR preneha delovno razmerje prvi dan po dokončnosti postopka pri delodajalcu, saj je mogoče odločbo, ki jo je izdal organ prve stopnje izvršiti šele po sprejemu dokončne odločbe. Delodajalec je zato dolžan delavcu do dokončnosti postopka omogočiti delo, če delavec želi delati. Delavcu je dovoljeno pred dokončnostjo odločbe prepovedati delo le, če je izdan sklep o odstranitvi iz delovnega mesta oziroma iz organizacije na podlagi določil 95. člena ZDR, najdlje do dokončnosti postopka.

Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP, razveljavilo odločbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).