Jedro

Dejanje je kaznivo tudi, če v njem niti ni navedena označba blanketne norme, vendar mora v tem primeru iz opisa dejanja jasno izhajati, kakšna je vsebina te blanketne norme.

Iz sodbe ni razvidno, kakšna je bila organizacija dela v organizacijski enoti, kjer je prišlo do nesreče in kako je bil v to organizacijo umeščen obsojenec, kakšne so bile njegove konkretne delovne zadolžitve kot vodje obrata (od dne 1. 5. 2007 dalje), kakšne zadolžitve je imel v zvezi z odločanjem o vpenjanju in samim vpenjanjem novega ali drugega orodja v določen stroj, kakšne so bile njegove zadolžitve glede stroja ILLIG 7, kakšen je bil načrt delovnega procesa na stroju ILLIG 7 in kako je delo potekalo v konkretnem primeru od odločanja o vpetju spornega orodja v ta stroj dalje. Šele na podlagi teh ugotovitev bi namreč sodišče sploh lahko odločilo o dolžnostih obsojenca in njegovi seznanjenosti z nevarnim načinom dela v konkretnem primeru in s tem o njegovi krivdi.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila odločitev za uporabo problematičnega orodja v vakumirki ILLIG 7, za katerega se je vedelo, da se celice od njega ne odlepljajo, kar je povezano z nevarnim načinom dela, sprejeta z vednostjo obsojenca, je neobrazložen, saj sodišče odločilnih dejstev za takšen zaključek niti ni ugotavljalo. Takšnemu zaključku pa je neobrazloženo pritrdilo tudi višje sodišče, ki ni pojasnilo, na kakšni podlagi je zaključilo, da je obsojenec glede na položaj obratovodje zagotovo vedel za vpenjanje predmetnega tehnološko nedovršenega orodja v stroj ILLIG 7.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitost se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega B. B. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7. 11. 2018 B. B. in M. L. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo jima je pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da sta dolžna povrniti vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačati sodno takso. Obtožena D. K. in T. M. sta bila obtožbe za navedeno kaznivo dejanje po 3. točki 358. člena ZKP oproščena. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornika obsojenega B. B. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je iz opisa izpustilo očitek kršitve določbe 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu in v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obema obsojencema kazen, določeno v pogojni obsodbi, znižalo na eno leto zapora ter preizkusno dobo na dve leti, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega B. B. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri v bistvenem uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec (drugi odstavek 423. člena ZKP), ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Glede očitane kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP poudarja, da vložnik z navedbami v zahtevi pod videzom očitane kršitve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni tožilke neskladje med obrazložitvijo sodbe in izvedenimi dokazi ni podano. Meni, da je sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev navedlo izčrpno obrazložitev, da je svoje zaključke oprlo na konkretne dokaze in jih logično utemeljilo. O tovrstnih pritožbenih očitkih pa se je ustrezno opredelilo tudi višje sodišče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu B. B. in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi.

B.

5. Neutemeljen je očitek vložnika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje v imenu pravilnika, ki je naveden v izreku sodbe in tistim, ki je navedenim v njeni obrazložitvi. Blanketna norma, ki naj bi jo obsojenec kršil, v izreku sodbe sicer res ni popolno oziroma povsem pravilno navedena, saj je navedeno, da je obsojenec kršil 96. člen Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Pravilno ime pravilnika, skupaj z oznako Uradnega lista, v katerem je objavljen, pa je navedeno v 21. točki obrazložitve sodbe in se glasi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. list RS, št. 89/1999 in 39/2005, v nadaljevanju Pravilnik). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da gre v obeh primerih za isti pravilnik, zato zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano. Pri tem tudi ni mogoče pritrditi trditvi vložnika, da bi moralo sodišče že v izreku navesti uradni list, v katerem je bil Pravilnik objavljen. Kot pravilno ugotavlja že višje sodišče, je dejanje kaznivo tudi, če v njem niti ni navedena označba blanketne norme, vendar mora v tem primeru iz opisa dejanja jasno izhajati, kakšna je vsebina te blanketne norme. Določba 96. člena Pravilnika določa, da mora delodajalec ob ugotovljenih pomanjkljivostih delovnega mesta zagotoviti odpravo teh pomanjkljivosti, če pa ta ogroža varnost in zdravje delavcev na delovnih mestih in pomanjkljivosti ni mogoče takoj odstraniti, pa mora delo ustaviti. Kršitev te določbe je v izreku konkretizirana z očitkom, da obsojenec kot vodja obrata Hladilno zamrzovalnih aparatov (v nadaljevanju HZA), kljub vedenju, da naprava ILLIG 7 deluje tako, da delavci med njenim delovanjem z rokami posegajo v območje delovanja stroja, torej vedenju, da način dela na tej napravi za posluževalce te naprave ni varen, stroja ni ustavil. V konkretnem primeru glede na navedeno nepopolna označba dopolnilne norme v izreku sodbe ne pomeni kršitve kazenskega zakona, saj je očitek obsojencu v tem delu zadostno konkretiziran. Popolna označba dopolnilne norme pa je navedena v obrazložitvi sodbe.

6. Neutemeljen je tudi očitek vložnika, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče zamenjuje organizacijsko shemo oddelkov in obratov, kjer je prišlo do nezgode, kar da je imelo neposreden vpliv na ugotovitev krivde obsojenca. Vložnik trdi, da je za razsojo te zadeve pomembno, da HZA ni obrat, temveč program. Obsojenec pa je bil z oddelkom vakumiranja, ki je del obrata predmontaže, prvič v stiku šele 1. 5. 2007, saj je bil pred tem vodja obrata montaže, ki je od obrata predmontaže ločen. Pritrditi gre sicer vložniku, da organizacijska struktura družbe A. d. d. v sodbi ni razdelana in da se v sodbi uporabljajo različna poimenovanja organizacijskih enot (obrat HZA, obrat vakumiranja, oddelek vakumiranja), vendar pa navkljub temu iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se storitev kaznivega dejanja očita obsojencu kot vodji obrata v okviru programa HZA, katerega del je bila tudi organizacijska enota „vakumiranje“. V tej organizacijski enoti, ki je bila del obrata, ki ga je od 1. 5. 2007 vodil obsojenec, pred tem pa D. K. (do 30. 4. 2007), pa je prišlo do obravnavane delovne nesreče. Neutemeljeno je zatrjevanje vložnika, da je sodišče zaradi nepopolne ugotovitve organizacijske sheme v programu HZA, napačno ugotovilo, da je obsojenec že pred 1. 5. 2007 imel stik s tem oddelkom in stroji, ki so del tega oddelka. Iz organizacijskih shem Programa HZA (prilogi B19 in B20 spisa) in tudi iz samih navedb vložnika v zahtevi, ko povzema vsebino obtožbe, namreč izhaja, da je bil obsojenec vodja oddelka obrata montaže, vakumiranja in uparjalnikov med 1. 9. 2004 in 1. 2. 2006. S tem dnem, torej 1. 2. 2006 pa se je ta shema spremenila, saj sta se področji vakumiranja in uparjalnikov, ki sta bili prej pridruženi obratu montaže, vodja katerega je bil obsojenec kot obratovodja, preneslo na področje »izdelava sklopov«, kamor je sodilo tudi področje predmontaže, ki jo je vodil D. K.. Od 1. 5. 2007 pa je celoten obrat, kamor je spadala tudi organizacijska enota vakumiranje, kot je pojasnil direktor programa HZA M. R., obtoženi K. in nenazadnje tudi sam obsojeni B. B., vodil obsojenec. Ker vložnik trditve, da nekonsistentna oznaka posameznih organizacijskih enot Programa HZA neposredno vpliva na ugotovitev sodišča glede krivde obsojenca, ni konkretiziral, Vrhovno sodišče takšnega očitka v večjem obsegu ne more preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Utemeljeno pa vložnik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da so izrek in razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu ter da sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Navedene kršitve vložnik očita sodišču prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je obsojenec vedel za nevaren način dela, kar je obsojenec ves čas postopka zanikal. Vložnik tako opozarja, da se sodišče kljub očitku obsojencu, da se je z nevarnim delovanjem stroja seznanil v letu 2007, ko je nadomeščal K., ni ukvarjalo z vprašanji, če in kdaj je obsojenec nadomeščal K. in tudi ne, ali bi se v tem času lahko seznanil z okoliščino, da stroj ILLIG 7 ne deluje varno. Pri tem pa je K. izpovedal, da je bil v Valjevu v Srbiji od avgusta 2006 do januarja 2007. To pa kaže, da so navedbe v sodbi netočne oziroma da je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu. K. je tudi izpovedal, da obsojenca na nevarnost ni mogel opozoriti, ker se celice s spornim orodjem do 30. 4 2007 niso izdelovale na stroju ILLIG 7, zato ni jasno, kako naj bi se obsojenec seznanil z nevarnim delovanjem stroja ILLIG 7 v tem času. Vložnik nadalje opozarja, da iz dokazov v spisu ni razvidno, da bi bil obsojenec večkrat opozorjen na nevarno delo stroja kot se mu očita v izreku sodbe, niti ni to ugotovljeno v obrazložitvi sodbe. Zato se ne ve, kako je sodišče prišlo do takšnega zaključka. Edini dokaz, ki bi lahko kazal na njegovo seznanitev z nevarnim delovanjem stroja je zapisnik sestanka z dne 22. 3. 2007, ki ga omenjata obe sodišči, nobeno pa v obrazložitvi sodbe ne pojasni, kdaj in na kakšen način je bil obsojenec na to opozorjen. Vložnik nasprotuje resničnosti ugotovitve sodišča, da iz pisnih dokumentov, to je analiz in zapisnikov, izhaja, da je bil obsojenec v marcu 2007 seznanjen z nedelovanjem varnostnih stikal in nevarnim načinom dela pri konkretnem orodju pri izdelavi konkretnega polizdelka. Sodišču očita, da je takšna ugotovitev v nasprotju z dokazi v spisu in da ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do takšnega zaključka. Tako ni mogoče preveriti, ali te analize in zapisniki sploh obstajajo in ali je z njimi obsojenec bil seznanjen. Po presoji vložnika je s takšno obrazložitvijo podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, saj se sodišče sklicuje na listine, ki sploh ne obstajajo. Pritožbeno sodišče se pri odgovoru na predmetni pritožbeni očitek sklicuje zgolj na zapis sestanka z dne 22. 3. 2007, ničesar pa ne pove o ostalih analizah in zapisnikih. Vložnik izpostavlja, da je bilo sporno orodje prvič vpeto v vakumirko ILLIG 7 dne 7. 5. 2007, zato je v nasprotju s tem ugotovitev, da je bil obsojenec dalj časa seznanjen z nevarnim načinom dela na tem stroju in da je takšen način dela obstajal že daljše časovno obdobje. Kot nepravilno in nedosledno vložnik označuje ugotovitev sodišča, da vpenjanje orodja v stroj ni bilo mogoče brez vednosti obsojenca in da obsojenec na tem mestu ni bil novinec. Višjemu sodišču pa očita, da navedenih kršitev ni odpravilo in se do očitkov tudi ni opredelilo, temveč je le na splošno zaključilo, da je bil obsojenec seznanjen s tem, kako delajo delavci na vakumirki, pri čemer se je oprlo le na zapisnik sestanka z dne 22. 3. 2007, ki ne more potrjevati krivde obsojenca, poleg tega pa ni dokazano, da bi obsojenec zapisnik sploh prejel. 8. Dejstvo, ali je obsojenec vedel za konkreten nevaren način dela na stroju ILLIG 7, zaradi katerega je nato dne 11. 5. 2007 na njem prišlo do delovne nesreče, pomeni glede na očitek obsojencu kot izhaja iz izreka sodbe, odločilno dejstvo. Očitek obsojencu je namreč v tem, da v času od 1. 5. 2007 do 11. 5. 2007, kljub večkratnim opozorilom in vedenju, da naprava za termično preoblikovanje plastike ILLIG št. 7 deluje tako, da njeni posluževalci zaradi težav z odlepljanjem celic od orodja, ki je vstavljeno v predmetni stroj, pri delu uporabljajo ločevalni sprej in z rokami posegajo v nevarno področje stroja, kar je bilo omogočeno zaradi nedelovanja zaščitnih naprav, predvsem nedelovanja fotocelice, s čimer je bil seznanjen v letu 2007, ko je dalj časa nadomeščal K., ni ustavil dela na njem, kar bi moral storiti kot vodja obrata skladno s 96. členom Pravilnika.

9. Utemeljenost očitka obsojenemu B. B. je sodišče prve stopnje obrazložilo z naslednjimi ugotovitvami in zaključki: - obsojenec je kot vodja obrata dopustil, da se je delo opravljalo na napravi, ki ni bila tehnično brezhibna in ni preprečil dela na njej ter zahteval popravila naprave. Ob nastopu dela je bil obsojenec dolžan preveriti, ali je na tem stroju poskrbljeno za varnost delavcev, sicer pa bi moral stroj ustaviti; - obsojenec je kršil 96. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki določa, da mora delodajalec delovna mesta ustrezno vzdrževati in zagotoviti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Če pomanjkljivost ogroža varnost in zdravje delavcev na delovnih mestih, pa je ni mogoče odstraniti, mora delodajalec delo ustaviti; - obsojencu je bila s sklepom direktorja programa HZA dodeljena odgovornost za oddelek vakumiranja z dne 1. 5. 2007, ko je prevzel vodenje obrata vakumiranje, ki ga je do tedaj vodil K., ki pa je bil že dlje časa na delu v Valjevu in ga je že dejansko nadomeščal obsojeni B. B., ki tako zagotovo s 1. 5. 2007 ni začel dela na njemu popolnoma neznanem delovnem mestu; - blokada stikal in izklop fotocelice je bila izvedena že dlje časa, zaradi česar je logično sklepati, da strojnik ob nastavitvi stroja teh napak ni odpravil. Obsojeni B. B. je bil z nedelovanjem seznanjen, saj je to trajalo dlje časa, o čemer so izpovedale priče. O tem pa priča tudi dejstvo, da je bila odobrena dobava ločilnega spreja v ta obrat. Ti spreji so se v družbi večkrat naročili in porabili; - da je bil obsojenec nedvomno seznanjen z načinom dela delavcev na tej vakumirki, izhaja tudi iz dejstva, da oškodovanec takšnega spreja ni sam prinesel na delovno mesto. Delo s spreji se je izvajalo dlje časa, saj so te v družbi večkrat naročili in jih porabili; - zagovoru obsojenca, da ni bil opozorjen s strani K. na konkretno nevarnost in zato ni vedel za nevaren način dela na vakumirki, sodišče ni sledilo, saj nasprotno izhaja iz pisnih dokumentov, to je analiz in zapisnikov. Iz njih izhaja, da je B. B. pred nezgodo, to je v marcu 2007 bil seznanjen z nedelovanjem varnostnih stikal in nevarnim načinom dela pri konkretnem orodju oziroma pri izdelavi konkretnega polizdelka. Obsojenec je pred tem tudi že sam opravljal delo vodje tega obrata in zato ni mogoče sprejeti sklicevanja obsojenca na neko prehodno obdobje, ko K. več ni bil dolžan izvajati nadzora in skrbeti za varno delo, istočasno pa B. B. še naj ne bi prevzel vseh nalog in obveznosti in bi bila odgovornost za izvajanje nevarnega dela prenesena na nižje zaposlene in celo na delavce; - obsojenec se je zavedal nevarnega načina dela, ker ne gre verjeti, da bi bilo odločanje glede načina proizvodnje sprejeto brez njegove vednosti, saj so prav vodilni v proizvodnji tisti, ki lahko resnično ocenijo nevarnost in zato poskrbijo za varnost delavcev pri delu ter odločajo o prirejenem načinu dela. Sodišče je zaključilo, da je bila odločitev za uporabo problematičnega orodja v vakumirki ILLIG 7, za katerega se je vedelo, da se celice od njega ne odlepljajo, kar je povezano z nevarnim načinom dela, sprejeta z vednostjo obsojenca; - o problematiki orodja se je razpravljalo na samem oddelku in tudi z oddelkom tehnologije in je zato nesporno, da so bili zaposleni v obratu in odgovorne osebe seznanjene s problematiko ločevanja celic od orodja in bi moral B. B. kot vodja obrata takšno nevarno delo preprečiti;1 - obsojenec je vedel za nevaren način dela na vakumirki ILLIG 7, da so težave z odlepljanjem celic in da delavci uporabljajo sprej, pri čemer se je zanašal, da pri tem ne bo prišlo do nesreče. Pri tem pa je bil obsojenec po Pogodbi o zaposlitvi odgovorna oseba, ki skrbi za varstvo in zdravje delavcev po določbah Zakona o varnosti in zdravja pri delu; - obstoj problema ločevanja konkretne celice od orodja ni bila novost, saj je K. povedal, da je dal januarja 2007 odredbo, da se prouči varnejši način dela in je postavil rok do 31. 12. 20072 in se je vedelo, da se dela neprimerno. Ta problem ločevanja konkretne celice je bil prisoten tudi na drugi vakumirki vrste COMI; - takšen način izvajanja proizvodnje je bil že dlje časa prisoten na strojih za vakumiranje plastike, kar izhaja iz zapisnika z dne 3. 10. 2002 (l. št. 148 spisa), iz katerega izhaja, da je komisija, ki jo je sestavljal tudi obsojeni B. B., dne 17. 8. 2002 opravila pregled stikal na strojih za vakumiranje plastike in ugotovila, da so bila namerno blokirana ali nedelujoča končna stikala. Dogovorili so se, da se pomanjkljivosti do 10. 9. 2002 odpravijo; - obsojeni B. B. je ravnal zavestno malomarno s tem, ko je vedel, da se na stroju ILLIG 7 dela na nevaren način, pa je to dopuščal, računajoč, da se ne bo nič zgodilo. Zavedal se je, da ni zagotovljena varnost delavcev pri delu na tem stroju, konkretno ob takšnem načinu dela, ko je delavec posegal v območje delovanja stroja ter da lahko zaradi tega pride do poškodb ali smrti.

10. Višje sodišče je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obsojencu dokazano odločilno dejstvo, da je vedel, da ne ravna po predpisih in varnostnih ukrepih in s tem povzroča nevarnost za življenje ljudi. Pri tem je izpostavilo opozorila K., ki jih je v januarju 2007 podal preko obratnega tehnika I. K. službi tehnologije in v marcu še preko službe za varnost in zdravje pri delu. Odločitev je oprlo še na zapisnik sestanka z dne 22. 3. 2007, iz katerega izhaja, da so bile pri konkretni celici prisotne težave z odlepljanjem in da so potekale aktivnosti za izboljšave. Opozorilo je tudi, da je bil glede na navedbe direktorja HZA M. R. obsojenec že prej vodja vakumiranja in da je bil vodja tudi v času, ko je bil K. v Valjevu. Pri tem pa je navedlo, da primopredaje med K. in obsojencem ni bilo. Višje sodišče je zaključilo, da je nemogoče, da obsojenec ne bi vedel za nevaren način dela na stroju ILLIG 7, saj je bil seznanjen s problematiko orodja (zapisnik z dne 22. 3. 2007), vpetje spornega orodja pa ni moglo biti opravljeno brez njegove vednosti kot vodje obrata predmontaže. Glede na splošno znano problematiko in težave s konkretnim orodjem v zvezi z lepljenjem celic, je nemogoče, da zanjo ne bi vedel obsojenec kot obratovodja.

11. Iz podatkov spisa, na katere opozarja tudi vložnik v zahtevi, izhaja, da je obsojenec izpovedal, da mu v času pred nesrečo, ko je bil vodja obrata, na katerem je prišlo do nesreče, ni bilo posredovano nobeno poročilo, ki jih sicer sprejemajo v službi varstva pri delu glede delovanja strojev, ki jih je potrebno pregledati. Navedena služba bi ga bila kot vodjo obrata dolžna seznaniti z nepravilnostmi, vendar ga niso. Tako ga nihče ni seznanil, da naj bi bile na obravnavani napravi težave z odlepljanjem celic. O teh napakah bi ga morali seznaniti tudi mojstri, ki bi morali o tem obvestiti tudi oddelkovodjo (vodjo postrojenja). Povedal je tudi, da sta bila vodja vakumiranja v času, ko je bil K. v Valjevu, oddelkovodja, ali J. R. ali pa M. H. Glede seznanjenosti s težavami s odlepljanjem celice od orodja je povedal, da je šlo za novo orodje in da on v tistem prvem tednu tega orodja ni spoznal, niti ni bil seznanjen z njim. Obtoženi K. pa je v pisnem zagovoru v preiskavi navedel, da je bil vodja obrata HZA in s tem področja vakumiranja od 1. 2. 2006 do 30. 4. 2007, pri čemer je bil od avgusta 2006 do januarja 2007 odsoten, saj je bil v Valjevu v Srbiji. V pisnem zagovoru v fazi glavne obravnave pa je navedel, da je pri izdelavi druge celice z drugim orodjem, to je HTFP-ledomat na stroju COMI 2, zaustavil proizvodnjo ob ugotovljeni napaki in zahteval spremembo načina dela. Svojega naslednika pa na nevarnost ni mogel opozoriti, ker se je do 30. 4. 2007 ta celica izdelovala na drugem stroju, to je ILLIG 1, pri čemer pa se način delovanja stroja popolnoma razlikuje od delovanja stroja ILLIG 7. Poleg tega pa služba vzdrževanja med prazniki izvaja preventivne preglede strojev ter preizkus varnostnih sistemov.

12. Iz izvedenskega mnenja, ki mu sodišče v celoti sledi, pa izhaja, da je bila fotocelica izključena po pregledu stroja s strani vzdrževalne službe A. d. d. v februarju 2007, ker iz zapisnika izhaja, da je naprava brezhibno delovala. Morda so jo zaposleni izključili ravno v času izdelave celic tipa NO FROST, saj so pri izdelavi teh celic bile težave pri odstranjevanju z orodja. Izvedenec je na zaslišanju še pojasnil, da so tisti, ki so bili neposredno vpleteni v ta delovni postopek, bili seznanjeni s temi stvarni. Po predočenju zagovora B., da še ni bil seznanjen s to problematiko, je izvedenec navedel, da ne ve, da mogoče ni bil seznanjen s konkretno problematiko, da pa se ob nastopu dela običajno naredi neka primopredaja. Vsekakor pa so bili tisti, ki so bili dlje časa v procesu in tisti, ki so bili na teh sestankih, kjer so se odločali, kako bodo delali, s tem načinom dela seznanjeni. Pojasnil je, da je zaključek o tem, da so bili nadrejeni seznanjeni z načinom dela, naredil na podlagi podatkov v spisu, to je sestanka glede problema o proizvodnji tega komada (z dne 22. 3. 2007) in dejstva, da si ni sam zaposleni izmislil, kako bo delal. To se tudi nista sama odločila strojnik in vodja izmene, temveč nekdo, ki je še nad njima. Kdo pa do kakšne višine odločanja pa je šlo, pa ne ve. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23. 7. 2018 je izvedenec še navedel, da v dneh pred nezgodo ni šlo za testno, temveč za normalno proizvodnjo glede na število izdelanih celic. Prej so se te celice izdelovale na napravi ILLIG 1, pri kateri so delavci lahko varneje posegali v nevarno območje naprave. Med prvomajskimi prazniki naj bi se na orodju izvedle izboljšave, ki bi omogočale takšno izdelavo celic, da ne bi bilo potrebno škropljenje orodja.3 Kljub popravilu in dodelavi orodja pa so se težave z odlepljanjem nadaljevale, zaradi česar je bila na napravi ILLIG 7 odklopljena fotocelica. Pojasnil je tudi, da je v obratu za varno delo odgovoren direktor ali pa vodja obrata, on je prva najbolj odgovorna oseba. In če je on podal nalog, da se bo delal ta komad na tem stroju, potem je odgovoren, če ne, je pa odgovoren tisti, ki je določil, da se bo na tem stroju delalo na tak način.

13. Ob navedenem Vrhovno sodišče pritrjuje očitku vložnika, da je očitek obsojencu v izreku, da se je v letu 2007, ko je dalj časa nadomeščal K., seznanil s težavami na vakumirki, v nasprotju z izpovedbo D. K. in tudi z ugotovitvijo, da je bilo sporno orodje, s katerim je bil zaradi njegove tehnološke nedovršenosti neposredno povezan nevaren način dela na stroju ILLIG 7, v ta stroj vpeto šele 7. 5. 2007, torej takrat, ko je obrat že vodil obsojenec, to je štiri dni pred nesrečo. K. je namreč izpovedal, da je delo v Valjevu opravljal v letu 2006 in ne v letu 2007. V letu 2007 se je vrnil na delo v Velenje, kjer je tudi opozarjal na nevarnost dela pri drugem stroju in sodeloval na sestanku glede obravnavanja težav na predmetnem orodju. Sodišče prve stopnje pa je v 22. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je bil obtoženi D. K. dlje časa na delu v Valjevu in ga je takrat že dejansko nadomeščal obsojenec, ki tako s 1. 5. 2007 ni začel na njemu popolnoma neznanem delovnem mestu. Pri tem pa sodišče tudi ni pojasnilo, na kar utemeljeno opozarja vložnik, kdaj konkretno naj bi obsojenec nadomeščal D. K. in iz katerih konkretnih dokazov to izhaja. Višje sodišče se pri odgovoru na predmetni pritožbeni očitek sicer sklicuje na izpovedbo M. R., ko ta navaja, da je bil obsojenec že v preteklosti vodja vakumiranja in da je obsojenec nadomeščal K., ko je bil ta v Valjevu, vendar ne razjasni, kdaj naj bi to bilo. Ravno tako ne razjasni, kako bi se lahko obsojenec takrat seznanil s težavami na vakumirki ILLIG 7 ali vsaj na predmetnem orodju. Iz sodbe niti ne izhaja, kdaj se je predmetno orodje začelo uvajati v proizvodnjo oziroma kdaj so bile prve zaznambe težav s tem orodjem, saj se v tej zvezi navaja le zapisnik sestanka z dne 22. 3. 2007. To vse pa so glede na očitek obsojencu pomembne okoliščine za ugotovitev dejstva, ali se je obsojenec seznanil s težavami, ki so botrovale obravnavani delovni nesreči. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, so težave na vakumirki ILLIG 7 neposredno povezane s težavami s predmetnim orodjem, saj pri popolnem orodju ni bilo potrebe po tem, da bi delavci posegali v stroj zaradi škropljenja orodja. To problematično orodje, pri katerem je nastala potreba po poseganju v stroj, pa je bilo v vakumirko ILLIG 7 vstavljeno dne 7. 5. 2007. Zato vložnik utemeljeno opozarja, da ni pojasnjeno, kako naj bi se s težavami na vakumirki ILLIG 7 seznanil že pred tem datumom. Pri tem gre izpostaviti navedbo izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja, da je bilo pred tem (do 30. 4. 2007) to orodje vstavljeno v napravo ILLIG 1, pri kateri so delavci lahko varneje posegali v nevarno območje naprave.

14. Vložnik utemeljeno opozarja, da sodišče v 22. točki sodbe navaja, da je iz pisnih dokumentov, to je analiz in zapisnikov, razvidno, da je bil obsojenec pred nezgodo in v marcu 2007 seznanjen z nedelovanjem varnostnih stikal in nevarnim načinom dela pri konkretnem orodju oziroma pri izdelavi konkretnega polizdelka, pri čemer pa ne navede, iz katerih konkretnih analiz in zapisnikov naj bi to dejansko izhajalo. Sodišče se sicer v obrazložitvi sodbe sklicuje na več dokumentov, iz katerih izhaja, da so bile v preteklosti v družbi A. d. d. že zaznane težave v proizvodnji, ki so bile povezane z zagotavljanjem varnosti delavcev pri delu, vendar pa se ti dokumenti, z izjemo zapisnika sestanka z dne 22. 3. 2007, ne nanašajo na konkretno orodje oziroma na izdelavo konkretnega polizdelka. Tudi zapisnik sestanka z dne 22. 3. 2007, ki se edini nanaša na konkretno orodje, pa ne obravnava nevarnega načina dela, ki bi (lahko) bil zaradi težav z orodjem prisoten v proizvodnji polizdelkov s tem orodjem. Tako se sodišče v 30. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicuje na Zapisnik o izrednem pregledu strojev za vakumiranje plastike z dne 3. 10. 2002 in na tej podlagi ugotovi, da je že takrat komisija, katere član je bil tudi obsojenec, ugotovila, da so bila namerno blokirana končna stikala na strojih vrste COMI, iz česar izhaja vzorec ravnanja, ki se je očitno nadaljeval tudi na stroju ILLIG 7. Iz zapisnika izhaja, da so bile ugotovljene določene pomanjkljivosti, in sicer blokada končnih stikal na vratih za formiranje celic pri strojih COMI in ostajanje varnostnih vrat v zgornji legi pri strojih ILLIG, odprava katerih je bila naložena službi vzdrževanja z rokom 10. 9. 2002, proizvodnja pa naj bi takšno stanje v nadaljevanju vzdrževala. Šlo je torej za splošni pregled strojev v letu 2002, ki ni bil v povezan s predmetnim orodjem, predmet pregleda pa tudi niso bile fotocelice kot varnostne naprave. Sodišče se v 30. točki sodbe sklicuje tudi na obvestilo Službe za varnost in zdravje pri delu z dne 14. 3. 2007 (priloga C2 spisa), iz katerega izhaja, da so morali delavci pri izdelavi celice ledomata z roko posegati v stroj v avtomatskem načinu delovanja tega stroja zaradi uporabe ločevalnega spreja. V obvestilu je navedeno, da je takšen poseg zelo nevaren in v nasprotju z zakonodajo, zaradi česar je potrebno najti ustrezno tehnološko rešitev, da se prepreči takšen poseg. Zapis sta podpisala varnostna inženirja Službe za varnost in zdravje pri delu I. K. in V. P., posredovan pa naj bi bil vodji tehnologije HZA M. M., direktorju HZA M. R. in takratnemu vodji vakumiranja D. K. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, pa se ta celica ni izdelovala na napravi ILLIG 7, temveč na napravi COMI, šlo pa je jasno tudi za drugo orodje. Ravno tako pa iz dokumenta ni razvidno, da bi to pisanje prejel obsojenec oziroma bil z njim seznanjen in tega sodišče tudi ne ugotavlja. Enaka vsebina izhaja tudi iz dopisa obratnega tehnika I. K. z dne 15. 1. 2007 (priloga B17 spisa), naslovljenega na tehnologa M. M. in J. V., ki sta s svojim podpisom potrdila, da do izboljšanja pogojev potrjujeta obstoječ način dela. Sodišče se sklicuje tudi na zapis sestanka z dne 22. 3. 2007 (priloga A198-199 spisa), na katerem je bil med drugimi prisoten D. K. in obratni tehnik predmontaže A. T., na njem pa so bile obravnavane težave z odlepljanjem celice 6NZF 615 in dogovorjeno nadaljnje reševanje težave z rokom 29. 3. 2007 in glede korekcije načrta za celico z rokom »takoj«. Iz zapisnika pa izhaja, da bo v vednost poslan tudi obsojencu. Zgolj iz tega zapisnika z dne 22. 3. 2007 tako potencialno izhaja, da je bil obsojenec seznanjen s težavami s predmetnim orodjem. Težave s tem orodjem pa so bile v nadaljevanju neposredno povezane z nevarnim načinom dela na stroju ILLIG 7. Vložnik pri tem utemeljeno opozarja, da je bilo pred 1. 5. 2007 orodje vstavljeno v drug stroj, to je v ILLIG 1, v stroj ILLIG 7 pa je bil prvič vstavljen šele 7. 5. 2007. V vmesnem času pa je bilo orodje tudi predmet izboljšav kot izhaja iz samega zapisnika z dne 22. 3. 2007. Kot izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja in izpovedbe priče M. M., so se nazadnje izboljšave na orodju, ki bi omogočale takšno izdelavo celic, da ne bi bilo potrebno škropljenje orodja, izvedle med prvomajskimi prazniki 2007, ko je prišlo do korekcije orodja, vendar so se kljub popravilu in dodelavi orodja težave z odlepljanjem nadaljevale, zaradi česar je bila na napravi ILLIG 7 odklopljena fotocelica.

15. Ob navedenem se kot utemeljeni izkažejo očitki vložnika, da iz spisa v zvezi z obravnavanim orodjem, v zvezi s katerim je prišlo do nesreče, ne izhajajo nobene druge analize in zapisniki poleg zapisnika sestanka z dne 22. 3. 2007, iz katerih bi lahko izhajala seznanjenost obsojenca z nevarnim načinom dela pri konkretnem orodju, čeprav se sodba nanje sklicuje. Na podlagi samega zapisnika z dne 22. 3. 2007 pa ni mogoče zaključiti, da je obsojenec vedel, da so težave s predmetnim orodjem bile prisotne tudi v maju 2007, da so bili poskusi izboljšav neuspešni, pri čemer vložnik utemeljeno opozarja tudi, da iz izpodbijanih sodb ne izhaja, kdaj in na kakšen način naj bi bil obsojenec s tem zapisnikom sploh seznanjen. Obsojenec se je namreč zagovarjal, da o težavah z odlepljanjem celic od konkretnega orodja ni bil obveščen, da ga s tem ni nihče seznanil. Da bi obsojenca kdo osebno s težavami seznanil, iz sodbe ne izhaja, višje sodišče pa ugotavlja, da primopredaje med K. in obsojencem ni bilo. Vložnik zato utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kdaj in kako je bil obsojenec večkrat opozorjen na nevarno delo stroja ILLIG 7 kot se mu to očita v izreku sodbe.4 Vrhovno sodišče v tej zvezi še poudarja, da iz sodbe niti ni razvidno, kakšna je bila organizacija dela v organizacijski enoti, kjer je prišlo do nesreče in kako je bil v to organizacijo umeščen obsojenec, kakšne so bile njegove konkretne delovne zadolžitve kot vodje obrata (od dne 1. 5. 2007 dalje), kakšne zadolžitve je imel v zvezi z odločanjem o vpenjanju in samim vpenjanjem novega ali drugega orodja v določen stroj, kakšne so bile njegove zadolžitve glede stroja ILLIG 7, kakšen je bil načrt delovnega procesa na stroju ILLIG 7 in kako je delo potekalo v konkretnem primeru od odločanja o vpetju spornega orodja v ta stroj dalje. Šele na podlagi teh ugotovitev bi namreč sodišče sploh lahko odločilo o dolžnostih obsojenca in njegovi seznanjenosti z nevarnim načinom dela v konkretnem primeru in s tem o njegovi krivdi.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je nevaren način dela potekal že dlje časa in da so za to vedeli tudi nadrejeni, utemeljilo na izpovedbi I. K., ki je povedal, da je januarja 2007 o težavah z orodjem obvestil I. K., pri čemer je oddelek tehnologije potrdil takšen način dela. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da se predmetno opozorilo nanaša na drugo orodje in drug stroj. Šlo je torej za ugotavljanje nevarnega načina dela na splošno in ne glede konkretnega orodja, pri katerem je prišlo do delovne nesreče. Pri tem pa sodišče ni pojasnilo, iz česa konkretno je sklepati, da je bil tudi obsojeni B. B., ki je v tem času vodil drug obrat, s temi težavami seznanjen. Tudi sodišče druge stopnje se je pri utemeljitvi sklepa, da je obsojenec vedel za nevaren način dela, sklicevalo na takšna opozorila, ki jih je K. podal preko I. K., ki pa se niso nanašala na predmetno orodje in tudi ne na stroj ILLIG 1 kot to izhaja iz sodbe, temveč na celico ledomata, ki se je izdelovala na stroju COMI 2. Res je šlo v obeh primerih za podoben problem, ko so morali delavci posegati v stroj zaradi uporabe spreja, vendar pa so bili posegi izvedeni na različnih strojih, v katera sta bili vstavljeni različni orodji, pri čemer pa iz listin, ki se na ta opozorila nanašajo (prilogi B18 in C2), ne izhaja, da bi bil obsojenec z njimi seznanjen.

17. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da odločanje o načinu proizvodnje ni moglo biti sprejeto brez vednosti obsojenca, da je torej obsojenec vedel, da je bilo sporno orodje vpeto v stroj ILLIG 7, kar je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da so prav vodilni v proizvodnji tisti, ki lahko resnično ocenijo nevarnost dela in zato poskrbijo za varnost delavcev pri delu ter odločajo o prirejenem načinu dela. Takšnemu zaključku je pritrdilo tudi višje sodišče z obrazložitvijo, da do vpetja spornega orodja ni moglo priti brez vednosti obsojenca kot vodje obrata predmontaže. Takšna utemeljitev odločilnega dejstva, da je obsojenec vedel, da je bilo sporno orodje vpeto v stroj ILLIG 7, pa vsebinsko ni podkrepljena z navedbo ustreznih razlogov. Sodišči nista navedli nobenih konkretnih dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je obsojenec v konkretnem primeru vedel, da je tehnološko nedodelano orodje vpeto v stroj ILLIG 7, zaradi česar morajo delavci nevarno posegati vanj, ali dokazov, iz katerih bi izhajala nedvoumna vzročna povezava med položajem obsojenca in odločanjem o vpenjanju posameznega orodja v konkreten stroj ali vsaj nujno seznanjenostjo s tem. Kot je bilo že poudarjeno, iz sodbe ne izhaja, kakšne so bile dolžnosti oziroma delovne zadolžitve obsojenca glede vpenjanja orodij v stroje v obratu, ki ga je vodil od 1. 5. 2007 dalje, ter kakšen je bil nadaljnji delovni proces po vpetju orodja v stroj in kakšne so bile pri tem obveznosti obsojenca ter kako je te obveznosti izpolnjeval v konkretnem primeru in tudi, iz katerih dokumentov to izhaja.5 Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila odločitev za uporabo problematičnega orodja v vakumirki ILLIG 7, za katerega se je vedelo, da se celice od njega ne odlepljajo, kar je povezano z nevarnim načinom dela, sprejeta z vednostjo obsojenca, neobrazložen, saj sodišče odločilnih dejstev za takšen zaključek niti ni ugotavljalo. Takšnemu zaključku pa je neobrazloženo pritrdilo tudi višje sodišče, ki ni pojasnilo, na kakšni podlagi je zaključilo, da je obsojenec glede na položaj obratovodje zagotovo vedel za vpenjanje predmetnega tehnološko nedovršenega orodja v stroj ILLIG 7. C.

18. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih tudi sodišče druge stopnje ni odpravilo, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B., ne da bi se opredeljevalo do njegovih ostalih navedb v zahtevi, ugodilo ter izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenega B., razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze, tudi tiste, ki se nanašajo na delovne zadolžitve obsojenca v času od 1. 5. 2007 dalje, njegovo vlogo pri vpenjanju predmetnega orodja v stroj ILLIG 7 in pri nadaljnjem delovnem procesu s tem strojem ter nato vestno pretehtati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v povezavi z zagovorom obsojenca in svoje dokazne zaključke celovito obrazložiti.

1 Razprava z oddelkom tehnologije se je nanašala na drugo orodje (za izdelavo celic ledomata), glede katerega so predstavniki oddelka tehnologije odobrili takšen način dela, ne pa na predmetno orodje in tudi ne na predmetni stroj. 2 Iz zapisnikov o zaslišanju K. in dokumentov v spisu izhaja, da se je v letu 2007 nevarnost pri delu ugotavljala in zahteve po varnejšem delu podajale glede drugega orodja – za izdelavo celic ledomata (na stroju tipa COMI), ni pa razvidno, da bi takšna komunikacija potekala glede predmetnih celic (NO FROST ZN ZF 615). 3 Tudi priča M. M. z oddelka tehnologije je povedala, da so bile zadnje aktivnosti glede odprave problemov na tem orodju med prvomajskimi prazniki 2007, ko je prišlo do korekcije orodja. 4 Pri tem pa iz podatkov spisa izhaja, da je priča I. K., ki je bil, kot je sam izpovedal, prisoten pri pregledu strojev ter pri poskusih, ko so se uvajali novi modeli, na vprašanje, ali je opozoril B. na težave ob prevzemu oddelka v maju 2007, povedal, da on osebno ne. Povedal je tudi, da je bil v hierarhiji med mojstri in B. še vodja postrojenja J. R., čigar vloga je bila usklajevanje dela med mojstrom in službo za varnost in zdravje pri delu. J. R. pa je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da ni vedel, da je bilo potrebno kaj škropiti in da se je izključevala foto zavesa. Priča A. F. je zaslišan na glavni obravnavi na vprašanje, ali so mojstri vedeli, da fotocelica ne deluje, povedal, da po njegovem mnenju ja, na vprašanje, ali je to vedel tudi vodja obrata, pa je odgovoril, da po njegovem mnenju ne. 5 Iz notranje-organizacijskih dokumentov družbe A. d. d. (npr. načrt delovnega procesa, ocena tveganja, dokumenti o organizaciji dela) in drugih dokazov, ki se nanašajo na dejanski potek delovnega procesa z napravo ILLIG 7 v kritičnem času, mora namreč izhajati, kakšne so bile konkretne delovne zadolžitve obsojenca in kakšna je bila njegova vloga pri odločanju glede vpenjanja spornega orodja v stroj ILLIG 7 in spremljanju delovnega procesa na tem stroju.