8. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 17/2006 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1333/2004 z dne 31. 5. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je pravdnem postopku uveljavljal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 14. 7. 1975. Po zadnji spremembi tožbenega zahtevka je uveljavljal še premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku, in sicer v zvezi z opravljanjem popoldanskega avtomehaničnega dela za čas od 1. 1. 1976 do 31. 12. 2003 v skupnem znesku 2.268.845,60 SIT ter v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti za čas od 1. 1. 1976 do 31. 12. 2002 v skupnem znesku 8.753.013,00 SIT. Zahteval je tudi mesečno rento zaradi izgube zaslužka iz naslova opravljanja popoldanskega dela avtomehanika od 1. 1. 2004 dalje v znesku 24.131,30 SIT, iz naslova kmetijske dejavnosti pa od 1. 1. 2003 dalje v znesku 73.729 SIT. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mu je dolžna plačati znesek 8.453.446 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora pritožniku od 1. 1. 2003 plačevati mesečno rento v znesku 49.043 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka od 16. dne v mesecu dalje, od 4. 2. 2004 pa mesečno rento v znesku 73.729 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka od 16. dne v mesecu. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki presega znesek 1.508.674 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Zavrnilo je tudi zahtevek glede plačevanje mesečne rente od 1. 1. 2003 dalje v višini 49.043,20 SIT, od 4. 2. 2004 dalje pa v višini 73.729 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka od 16. dne v mesecu. Sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnikovi pritožbi je ugodilo le v delu glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Zoper drugostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili revizijo. Vrhovno sodišče je obe reviziji zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Ponavlja očitke, ki jih je neuspešno uveljavljal že v reviziji. Nasprotuje stališču sodišča o vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo; po njegovem mnenju bi moralo vprašanje pravilne pravne kvalifikacije dejanja s pravnim učinkom za to pravdo rešiti pravdno sodišče. Nasprotuje tudi stališču sodišč o uporabi načela monetarnega nominalizma ter o načinu izračuna popolne odškodnine. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do več revizijskih navedb: do navedbe, da potem, ko se je pravda vrnila na sam začetek, ne morejo imeti nobenega pravnega učinka dejanja tožnika na naroku, ki ga z vidika pravdnega postopka ni bilo (narok 21. 5. 1979), ter do očitka o protislovnosti stališča Višjega sodišča o popolni odškodnini in načinu izračuna odškodnine (Višje sodišče bi moralo po njegovem mnenju podati konkreten izračun odškodnine). Višjemu sodišču očita, da ni izbralo pravilnih kriterijev za ugotovitev škode, na podlagi katerih bi pritožnik prejel pravično odškodnino. Po mnenju pritožnika je zmotno stališče Višjega sodišča, da je raba pravnega pravila iz 306. člena Občega državljanskega zakonika (ODZ) o običajni ceni enaka načelu monetarnega nominalizma (to naj bi pokazal konkreten izračun, ki pa ni bil napravljen). Zatrjuje še, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijski očitek glede njegove dejanske delovne sposobnosti, ki bi jo po mnenju pritožnika sodišče moralo ugotavljati z izvedencem in ne po prostem preudarku. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Prav takšne pa so navedbe pritožnika v zvezi z napačnostjo stališč sodišča o vezanosti na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede rešitve predhodnega vprašanja, o uporabi načela monetarnega nominalizma in o načinu izračuna popolne odškodnine.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na nekatere njegove revizijske navedbe. Ta ustavna določba namreč stranki zagotavlja pravico, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije. Vendar pritožnikov očitek ni utemeljen. Kot je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča, je revizijsko sodišče dovolj izčrpno odgovorilo na vse revizijske navedbe, za katere pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da nanje ni prejel odgovora. Pojasnilo je, da je tudi brez izračuna zneskov obresti za vsako posamezno leto skoraj 30 let nastajajoče škode mogoč sklep, da niso podani tehtni oziroma izjemni razlogi za odstop od načela denarnega nominalizma. Dejstvo, da se pritožnik s stališči, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče, ne strinja in pravo razlaga drugače od sodišča, pa ne zadošča za sklep, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.Kako naj bi Višje sodišče kršilo 25. člen Ustave, pritožnik ne pojasni. Vrhovno sodišče pa pravice do pravnega sredstva ni moglo kršiti, saj ta več od dvostopenjskega sodnega postopka ne zagotavlja.

6.Ker očitno ne gre za kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić