Jedro

Po ZPIZ-2 ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 10. 2018 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 11. 5. 2018 ter se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je storjena napaka, ker izvedenka ni določila višine telesne okvare, da bi se mu lahko priznala odškodnina oziroma invalidnina. Postopek se je začel že leta 2013. Pošiljali so ga od enega do drugega zdravnika. Vsak je podal drugačno mnenje. Delna ocena za 60 % je bila narejena ob uveljavitvi starostne pokojnine pri starosti 65 let. V letu 2012 se mu je zdravje zelo poslabšalo, saj so mu odkrili azbestozo. Težave s hrbtenico bo imel do konca življenja. Zaradi zoženja kanala ima hude bolečine, vendar ga ne morejo operirati, dodatno, ker ima še slabo srce. Vse to ima zaradi težkega življenja doma in grobega ravnanja učiteljev v šoli.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 12. 10. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 11. 5. 2018. S slednjo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Citirani odločbi temeljita na mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta bili obe enotnega mnenja, da pri tožniku ni podane telesne okvare.

6. Ker se je postopek pri tožencu za uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro začel dne 6. 12. 2018, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. V prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Po ZPIZ-2 tako ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

7. Po določbi 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki se uporablja v skladu z določbo 390. člena ZPIZ-2, je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

Posamezno telesno okvaro pa je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v samoupravnem Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju seznam). Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem seznamu. V kolikor določena stanja v seznamu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlago za priznanje pravice do invalidnine pa le, če je vzrok nastanka telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

8. Za razjasnitev sporne zadeve o vrsti, višini in datumu telesne okvare, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter tožnikovem zdravstvenem kartonu ter po natančnem osebnem kliničnem pregledu menila, da pri tožniku telesna okvara ni podana za nobeno od ugotovljenih bolezni. Za vse bolezni, ki so bile v izvidih opisane in diagnosticirane pri tožniku, plevralni plaki, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), neopredeljena zaznavna naglušnost obojestranska, spinalna stenoza ter hipertonično srce, je izvedenka primerjala s stanji, za katera so v seznamu določene telesne okvare, vendar za nobeno od naštetih diagnoz ni podano takšno stanje, ki bi ustrezalo v posameznem poglavju določenim telesnim okvaram, ali pa za določena stanja v seznamu sploh ni določene telesne okvare.

9. Tako v seznamu ni določene telesne okvare za plevralne plake, ki naj bi nastali v posledici dela z azbestom in za katera tožnik primarno vtožuje ugotovitev telesne okvare in priznanje invalidnine. Če za določeno stanje v seznamu ni določene telesne okvare, tudi ni mogoče in potrebno ugotavljati vzroka za nastanek določenega stanja. Tako konkretno za priznanje pravice do invalidnine nima nobenega vpliva ugotovitev kaj je vzrok za nastanek plevralnih plakov, ker to stanje v seznamu sploh ni opredeljeno kot telesna okvara. Ker je v obravnavanem primeru predmet spora vprašanje izpolnjevanja pogojev za priznanja pravice do invalidnine, pravna podlaga pa je ZPIZ-2 v zvezi z ZPIZ-1 ter seznam, je za pritožbeno rešitev zadeve irelevantna ugotovitev sodišča prve stopnje, da plevralni plaki tudi ne vplivajo na njegovo pljučno funkcijo in da niso izpolnjeni pogoji določeni v Pravilniku za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Ur. l. RS, št. 61/07, v nadaljevanju pravilnik), pritožbene navedbe v tej smeri pa so neutemeljene. Izvedenka je sicer ugotovila, da plevralni plaki pri tožniku ne vplivajo na njegovo pljučno funkcijo in tudi interdisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu plevralne plake vmešča v „ni zmanjšanja življenjskih funkcij“.

10. Sodna izvedenka pri tožniku ni ugotovila telesne okvare zaradi težav s hrbtenico. Iz dokumentacije, ki jo je povzela, izhaja, da ortoped navaja funkcionalne izpade hrbteničnih segmentov in nevrološke izpade na nivojih L4 do L5 do S1. EMG pokaže blage kronične nevrogene spremembe v miotomu L4 levo in L5 obojestransko. Težke degenerativne spremembe hrbtenice s kompresijskimi zlomi Th 11 in 12 in suspektno osteoporozo. MR 1. 9. 2015 pokaže stanozo spinalnega kanala L1 do L5. 11. Iz te dokumentacije izhaja, da ima tožnik zdravstvene težave s hrbtenico, vendar za nobeno od teh stanj v seznamu ni določene telesne okvare. V VIII. poglavju "Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice, so telesne okvare določene za cervikalni sindrom pri popolni izgubi funkcije enega segmenta (točka a) in cervikobrahialni sindrom z videzom diskartroze in lezijo senzitivnih živcev ali z vaskularnimi motnjami (točka b). Poleg tega pa še telesno okvaro za torakalni sindrom (fiksirana totalna torakalna kifoza) in za lumbalni sindrom za retropozicijo v enem segmentu (točka a) ali pri popolni izgubi funkcije enega segmenta lumbalne regije (točka b). Nobeno od teh stanj pri tožniku ni podano in tega niti tožnik ne zatrjuje.

12. Enako pri tožniku ne gre za takšno izgubo sluha po Fowlerju, da bi ustrezala višini določeni v seznamu za telesno okvaro. Pri tožniku je ugotovljeno, da ima obojestransko izgubo sluha v višini 26,6 %, telesna okvara pa je določena pri najmanj 60 – 70 % izgube sluha po Fowlerju.

13. Pri tožniku prav tako ne gre za takšno izgubo vida, da bi se lahko glede na seznam pri njem ugotovila telesna okvara. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri tožniku tudi za ostale zdravstvene težave kot so kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in hipertonično srce v seznamu ni določene telesne okvare.

14. Na podlagi vsega navedenega in ZPIZ-2, ki ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine, saj so bile telesne okvare kot poseben zavarovalni rizik, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena pa lahko zavarovanci pridobijo pravico do invalidnine le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti ter tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine zavrnilo. Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega tudi moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine. Samo dejstvo, da ima tožnik vrsto zdravstvenih težav ne glede zaradi katerega razloga in vzrokov so le-te nastale, pa ne zadošča za priznanje pravice do invalidnine.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.