Jedro

Že iz opisa kaznivega dejanja iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je toženca prvi udaril s pestjo v obraz in mu povzročil zlom nosnih kosti. Sodišče je jasno in skrbno obrazložilo razloge za ugotovljeno višino soprispevka. Tožnik je fizično silo uporabil prvi, nanjo pa je toženec (prekomerno) odreagiral. Skladno s 14. členom ZPP je sodišče na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vezano (zgolj) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Torej na obseg dejstev, navedenih v izreku kazenske sodbe.

Ljudje na telesne bolečine različno čustveno reagiramo, to pa vseeno ne pomeni, da doživljamo različne jakosti telesnih bolečin v pravnem smislu. Za oceno stopnje pretrpljenih telesnih bolečin se tako uporabljajo objektivni podatki o predpisanih zdravilih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu1 naložilo plačilo 12.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2016 dalje do plačila, v preostalem znesku pa tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (I. točka). Tožniku je naložilo plačilo 11.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2016 dalje do plačila, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek toženca zavrnilo (II. točka). Pravdnima strankama je naložilo povrnitev stroškov postopka (od III. do VI. točke).

2. Zoper sodbo sta pritožbi pravočasno vložili obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper I. točko (v zavrnilnem delu), II. točko v delu, kjer mu je naloženo plačilo odškodnine s pripadki ter zoper III. in IV. točko sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti ter tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi v celoti zavrne. Oziroma, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico za toženca. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v zadevi odloči samo, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje, s stroškovno posledico za tožnika.

Zaradi obširnosti obeh pritožb bodo bistvene pritožbene navedbe povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pravdni stranki sta vsaka v svojem odgovoru na pritožbo v celoti nasprotovali pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Bistveno dejansko stanje: - Škodni dogodek (pretep) med tožnikom in tožencem se je odvil 5. 8. 2013. - Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe v stanju prekoračenega silobrana (prvi odstavek 124. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1B). V kazenski sodbi je bilo ugotovljeno, da je tožnik najprej toženca udaril s pestjo v obraz in mu povzročil zlom nosnih kosti brez premika odlomkov, toženec pa je nato tožnika vbodel v predel trebuha z nožem s 16 cm dolgim rezilom, porezal ga je tudi po prsih in drugih delih telesa, zaradi česar je tožnik utrpel vbodno rano trebušne stene s prebodenim želodcem ter vrezne rane v predelu leve roke, leve rame in levega ledvenega dela.

- Tožnik je s tožbo vtoževal odškodnino za premoženjsko škodo ter nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, skaženosti in zmanjšanih življenjskih aktivnosti, v skupnem znesku 50.935,11 EUR. Sodišče prve stopnje je njegov prispevek k škodnemu dogodku ocenilo na 50 %. Odškodnino iz naslova premoženjske škode je v celoti zavrnilo, iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo pa mu je prisodilo 12.100,00 EUR.

- Toženec je z nasprotno tožbo vtoževal odškodnino za premoženjsko škodo ter nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, v skupnem znesku 54.050 EUR. Odškodnino iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo pa mu je prisodilo skupno 11.300 EUR.

_Glede dela, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine_

6. Obe pravdni stranki v pritožbah oporekata oceni višine tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku.

Tožnik v pritožbi izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev in da je odločalo mimo trditvene podlage. Sodišče je 50 % soprispevek utemeljilo s tem, da je tožnik zadal prvi udarec in da je bil bolj motiviran za pretep, ker je tožencu udarce zadajal še po tem, ko je bil nož že polomljen in nevarnosti nadaljnjega poškodovanja z njim ni bilo več. Pri tem pa ne pojasni na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo, ampak se nepravilno sklicuje na ugotovitve kazenskega sodišča. Med drugim sodišču očita, da se ni opredelilo do trditev, da sta pravdni stranki podobnih konstitucij in da je imel toženec nož ter namen poškodovati tožnika, ki je bil golorok. Nadalje izpostavlja, da je sodišče napačno ugotovilo, da nobena od pravdnih strank ni dala pobude za srečanje, čeprav je bilo v kazenski sodbi ugotovljeno, da sta bila pobudnika toženec in priča A. A. Nepravilno je tudi ugotovilo, kdo je imel pri sebi nož, saj iz kazenske sodbe izhaja, da je A. A. tožencu nož izročila že pred srečanjem. Prav tako očita, da višina soprispevka nasprotuje podobnim primerom v sodni praksi.

Toženec v svoji pritožbi navaja, da je ugotovljena višina tožnikovega soprispevka v nasprotju z izvedenimi dokazi in vztraja, da bi moral biti višji. Sodišče namreč pravilno ugotovi, da je bil tožnik bolj motiviran za sam pretep od toženca in, da se njegova izpovedba razlikuje od izpovedbe, podane v kazenskem postopku, kar kaže na prikrivanje njegovega prispevka v pretepu. Tudi izvedenec je zaključil, da je tožnik tisti, ki je zadal prvi udarec tožencu, upoštevajoč ugotovitve sodišča, da povoda za to ni imel. Zaradi vsega tega toženec meni, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren v bistveno večjem odstotku.

7. Pritožbene navedbe obeh pravdnih strank v tem delu so neutemeljene. Skladno s splošnim pravilom iz 171. člena OZ3 ima oškodovanec pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, če je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja. Merilo za določitev deleža odgovornosti je delež, v katerem je njegovo ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (in obsegu škode). Presoditi je treba, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, oziroma, za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem (če bi ravnal ustrezno skrbno) zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obsega škode. Že iz opisa kaznivega dejanja iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je toženca prvi udaril s pestjo v obraz in mu povzročil zlom nosnih kosti. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe jasno in skrbno obrazložilo razloge za ugotovljeno višino soprispevka. Le te je pregledno nanizalo, in sicer: - da pobude za srečanje, ki se je končalo s pretepom, ni podala nobena izmed pravdnih strank, - da je tožnik toženca prvi udaril ter da se je tekom pretepa kazal bolj motiviran zanj in – da je toženec ob prekinitvi pretepa tožnika držal v prijemu, katerega namen je bil njegova onesposobitev in ne nadaljevanje pretepa. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno pretehtalo tožnikov soprispevek. Iz povzetega je namreč z gotovostjo zaključiti, da je njegovo ravnanje odločilno pripomoglo k škodnemu dogodku in obsegu povzročene škode. Tožnik je fizično silo uporabil prvi, nanjo pa je toženec (prekomerno) odreagiral. Do zgoraj navedenih ugotovitev je sodišče prišlo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (zlasti izpovedb in ugotovitev izvedenca), kot tudi ugotovitev kazenskega sodišča. To nenazadnje potrjujejo izpovedbe toženca in prič A. A. ter B. B. Slednja je jasno izpovedala, da je toženec tožnika držal v prijemu, ki je onemogočal, da bi ga tožnik še udarjal in nadaljeval s pretepom. Neutemeljena sta očitka, da je pri tem odločalo mimo trditvene podlage in da ni pojasnilo, kako je prišlo do zgornjih zaključkov. V kazenski spis in njegove priloge je sodišče vpogledalo po dokaznem predlogu obeh pravdnih strank. Povsem korektno je, da se je v sodbi sklicevalo na ugotovitve, ki izhajajo iz Kazenske ovadbe z dne 29. 10. 2013 in Obtožnice z dne 6. 2. 2015.4 Teh ni slepo povzemalo in ni izhajalo iz (napačne) predpostavke, da je na njih vezano, ampak jih je ustrezno ocenilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Bistveno je, da je zaključek o višini tožnikovega soprispevka sodišče sprejelo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Sodišče je v 11. točki obrazložitve kritično ocenilo, da sta izpovedbi toženca in priče A. A. prepričljivejši in se ujemata z izpovedbami, ki sta jih podala pred kazenskim sodiščem. Pri tem se je opredelilo tudi do dejstva, da toženec in A. A. nista več v razmerju, zaradi katerega bi imela interes pričati v njegovo korist, da pa kljub temu in kljub oddaljenosti škodnega dogodka vseeno izpovedujeta skladno. Nasprotno pa je tožnik pri izpovedovanju v tem postopku prihajal v nasprotje z izpovedbo pred kazenskim sodiščem. Sodišče se je tako utemeljeno oprlo na izpovedbo A. A., da je tožnika za srečanje kontaktirala sama, njena izpovedba pa je podprta tudi s toženčevo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je s tem sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Kot je v sodbi večkrat pojasnilo, je skladno s 14. členom ZPP na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vezano (zgolj) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Torej na obseg dejstev, navedenih v izreku kazenske sodbe. Ta dejstva vključujejo opis načina storitve kaznivega dejanja in vrsto ter opis telesnih poškodb. Posledično sodišče na ugotovitev kazenske sodbe, da sta bila pobudnika za srečanje A. A. in toženec, ni vezano. Povsem razumljivo je, da je sodišče sledilo A. A. izpovedbi, saj je ta tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedovala iskreno in med drugim izrazila obžalovanje (lastne) napake, ki jo je storila s tem, da se je namesto za takojšnjo prijavo policiji odločila za srečanje.

Enako velja za ugotovitev, kdo je imel pri sebi nož. Sodišče tudi v tem obsegu ni vezano na kazensko sodbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je A. A. tožencu nož izročila pred srečanjem. Po presoji njunih izpovedb je namreč sodišče štelo, da je nož tožencu A. A. izročila med pretepom, potem, ko je že dobil udarec v nos. Tako sta skladno izpovedala oba, hkrati pa sta pojasnila, da je A. A. nož (po toženčevem naročilu) vzela s seboj zaradi svoje varnosti. Oba sta tudi izpovedala, da je tožnik A. A. grozil, da se ga je bala in da je vedela, da je nevaren. Zaključek sodišča je prepričljiv, ker sta oba tekom kazenskega in pravdnega postopka izpovedovala tudi, da sta se s tožnikom želela zgolj pogovoriti. Toženec je celo predlagal, da gresta naravnost na policijo, pa ga je A. A. prepričala, da se s tožnikom najprej srečata in pogovorita. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je glede na podane izpovedbe življenjsko prepričljivejše, da je A. A. tožencu nož izročila šele po začetku pretepa, z razlogom odvračanja tožnikovega napada.

Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče pri oceni tožnikovega soprispevka ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev in, da se ni opredelilo do njunih podobnih konstitucij ter dejstva, da je imel toženec nož in namen poškodovati golorokega tožnika. Našteta dejstva so zajeta v razlogovanju sodišča v 12. točki obrazložitve, kjer sodišče pojasni dejanska izhodišča, iz katerih izhaja. Torej, da je bila obramba toženca prekomerna, saj je napad zgolj fizične sile („_goloroki tožnik_“) odvračal z nožem, s katerim se lahko povzroči večja škoda na telesu kot s fizično silo, česar se je moral zavedati že, ko se je odločil, da bo A. A. naročil, naj vzame nož („_nož in namen_“). Tožnikovo sklicevanje na neupoštevanje dejstva, da sta bila s tožencem podobnih konstitucij, ne spremeni ničesar, temveč ob že pojasnjenih razlogih za polovični prispevek utrdi prepričanje, da je ocena sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v pritožbi v glavnem nasprotuje argumentom sodbe in sprejeti dokazni oceni, pri čemer se na ugotovitve kazenske sodbe sam sklicuje, ko so te njemu v prid, sodišče pa pri njihovem povzemanju graja, ko so zanj neugodne.5 Zgornja pojasnila pritožbenega sodišča veljajo tudi za pritožbene očitke toženca. Sodišče je upoštevalo, da je toženec prekoračil meje dovoljene samoobrambe in pri tem tožniku povzročil hujše poškodbe, kot jih je utrpel sam. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne dopušča sklepa, da bi bil tožnikov soprispevek višji od 50 %.

8. Dokazna ocena sodišča je celovita, podkrepljena s primerljivimi primeri iz sodne prakse, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Pri tem še dodaja, da se v tožnikovi pritožbi navedeni primeri sodne prakse v bistvenih okoliščinah razlikujejo od dejanskih okoliščin obravnavanega primera. Tako se zadeva II Ips 316/2009, kjer je bil tožničin soprispevek k dogodku ocenjen na 30 %, nanaša na napad na tretjo osebo (toženčevo mati) in ne neposredno na toženca. V zadevi VSL I Cp 1996/2017 je bil tožničin soprispevek ocenjen na 40 %, kljub temu, da je toženca prva poskušala zabosti z vilicami. Sodišče je tam kot bistveno upoštevalo zgolj, da je tožnica tista, ki je zanetila spor s fizičnim napadom, toženec pa se je nanj prekomerno odzval s povzročitvijo hujših poškodb. Drugih okoliščin, ki bi tako kot v obravnavanem primeru prevesile v stran ene izmed strank, ni bilo. V obravnavani zadevi pa je sodišče, poleg tega, kdo je pretep začel prvi in kdo je utrpel hujše posledice, kot bistveno izpostavilo še samo motivacijo za pretep (ki izhaja tako iz poteka pretepa, kot njegovega zaključka) in dejstvo, da je bil rezultat prvega udarca tožnika zlom nosnih kosti toženca (in ne zgolj nedolžen udarec s pestjo). Nadalje tožnik izpostavlja, da je bil polovični prispevek ugotovljen v zadevi VSL III Cp 708/2020, ki naj bi imela neprimerljivo dejansko stanje z obravnavano zadevo. In sicer je tožnik tam toženca prvi napadel s kolom ter ga udarjal po glavi, medtem ko ga je toženec v odgovoru na napad večkrat zabodel. Pritožbeno sodišče meni, da je kljub težjemu napadu (večkratni udarci s kolom, večkratni zabodi) pri obeh zadevah bistveno, da je tožnik tisti, ki je toženca prvi napadel, medtem ko mu je toženec pri odvračanju napada zadal hujše poškodbe, kot jih je prejel sam. Prav tako je bilo v navedeni zadevi ugotovljeno, da je bil tožnik večji in težji od toženca, kar je glede na zgoraj povzete podobne primere sodne prakse razlikovalna okoliščina, ki je prevesila k odločitvi o njegovemu 50 % soprispevku (tako kot v obravnavani zadevi motiviranost za pretep).

9. Glede višine odmerjene odškodnine.

Tožnik sodišču očita, da mu je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo prenizko. Nepravilno je ugotovilo, da med zdravljenjem ni imel nobenih zapletov, kljub temu, da je moral 4. 9. 2013 v urgentno ambulanto zaradi bolečin v predelu brazgotine in da je bil tudi 7. 8. 2014 obravnavan zaradi zbadajoče bolečine v predelu brazgotine. Posledic zdravljenja ni zadosti upoštevalo. Pri ugotovitvi, da tožnik strahu pred tožencem ni izkazal, manjka dokazna ocena, zakaj sodišče izpovedi tožnika ne verjame. Sodišču nadalje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da zatrjevane psihične posledice niso neposredna posledica škodnega dogodka. Izvedenec je v mnenju namreč navedel, da glede obstoja psihičnih težav po dogodku ni na voljo drugih objektivnih dokazov, kot je tožnikova izpovedba. Tu očitno favorizira toženca, čigar izpovedbi o psihičnih posledicah v celoti sledi, ne pojasni pa, zakaj ne verjame tudi tožniku. Izvedenec v mnenju navede, da bi do dolgotrajnih posledic lahko prišlo zgolj v primeru, da je bil tožnik že predhodno občutljiva oseba. Pri tem ne pojasni ali je bil ali ne, čeprav zapiše, da je notranje labilen in nesiguren. Njegov izvid je nerazumljiv, saj kljub temu, da ugotovi tožnikovo predhodno šibkost, zatrjevanih motenj ne pripiše škodnemu dogodku. Ker je izvedensko mnenje v tem delu nerazumljivo, bi moralo sodišče delo odrediti drugemu izvedencu. Sodišče tudi ni upoštevalo drugih poškodb poleg vbodne rane, uporabljene zadeve iz sodne prakse pa niso primerljive, saj oškodovanci tam niso trpeli za nevšečnostmi, ki so podane pri tožniku. Tega sodišče ni primerno upoštevalo pri odmeri odškodnine in je posledično ni ustrezno individualiziralo.

Toženec oporeka, da so zneski tožniku prisojene odškodnine po posameznih postavkah previsoki. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik pri zatrjevanju telesnih bolečin in nevšečnosti pretirava.

10. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v določbi 179. člena OZ, pri čemer mora sodišče upoštevati različne okoliščine posameznega primera, pa tudi, da mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin). Slednje je sodišče prve stopnje skrbno opravilo. Primeri navedene sodne prakse pri posameznih odškodninskih postavkah so izbrani korektno, razlikovalne okoliščine posameznih primerov pa so ustrezno pojasnjene in ocenjene glede na obravnavani primer. Tega tudi pritožbi ne uspeta ovreči s pavšalnim nasprotovanjem uporabljenim primerom.

Sodišče je stopnjo tožnikovih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ocenilo na podlagi njegove izpovedbe ter izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik pri zatrjevanju telesnih bolečin rahlo pretiraval. Kot je pojasnil izvedenec travmatolog, ljudje na telesne bolečine različno čustveno reagiramo, to pa vseeno ne pomeni, da doživljamo različne jakosti telesnih bolečin v pravnem smislu. Za oceno stopnje pretrpljenih telesnih bolečin se tako uporabljajo objektivni podatki o predpisanih zdravilih, ki v obravnavanem primeru potrjujejo ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo v 17. točki obrazložitve. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek toženca, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik pri zatrjevanju telesnih bolečin pretirava, saj je, kot navedeno, njegovo subjektivno doživljanje ocenilo v povezavi z objektivno ugotovljenimi dejstvi. Med drugim je sodišče namreč tudi na podlagi izvida z dne 17. 10. 2013 (v katerem je tožnik sam zatrjeval, da od začetka oktobra 2013 ne prejema več terapij in je brez bolečin), logično zaključilo, da stopnjo in trajanje bolečin prireja potrebam postopka.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na zaplete pri zdravljenju (zaradi bolečin v predelu brazgotine), ki naj bi se pokazali 4. 9. 013 in 7. 8. 2014. Kot je jasno obrazložilo sodišče, v času bolnišničnega zdravljenja zapletov ni bilo, iz medicinske dokumentacije tožnika pa prav tako ne izhaja, da bi bila navedena dogodka posledica zapletov zdravljenja. Pri tem je upoštevalo tožnikove predhodne želodčne težave in dejstvo, da je izvedenec pojasnil, da konkretni analgetik, ki ga je tožnik jemal, niti ne more učinkovati na zatrjevane bolečine v želodcu (saj ta nima somatskih receptorjev za bolečino). Ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da sodišče ni upoštevalo vseh dobljenih poškodb, saj v 15. točki obrazložitve povzame ugotovitve izvedenskega mnenja, kateremu v celoti sledi in iz katerega izhaja, da so poleg vbodne rane upoštevane še ureznine leve dlani in ramena. Povsem pavšalno tudi navaja, da posledice zdravljenja niso bile dovolj upoštevane, kljub temu, da sodišče v 22. in 24. točki obrazložitve zavzame jasno stališče, da je škodni dogodek zagotovo vplival na psihično počutje tožnika in posledično sposobnost učenja in pomnenja.

11. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je del izvedenskega mnenja izvedenca psihologa nerazumljiv in da je sodišče na njegovi podlagi nepravilno ugotovilo, da zatrjevane psihične posledice niso neposredna posledica škodnega dogodka. Slednje ne drži, kot že pojasnjeno, je sodišče zaključilo in upoštevalo, da je škodni dogodek zagotovo vplival tudi na psihično počutje tožnika. Ni pa dokazni postopek izkazal, da bi psihične težave, ki jih je zaradi škodnega dogodka utrpel tožnik, povzročile, da bi bile njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče kljub podanemu izvedenskemu mnenju, da trajnega strahu pri tožniku ni zaznati, sprejelo bolj življenjsko stališče, da je travmatičnost dogodka vplivala na to, da so bile zaradi (začasnega) strahu tožnikove življenjske aktivnosti v obdobju 2 let po škodnem dogodku zmanjšane. Glede na navedeno tudi ni slediti pritožbenim očitkom toženca, da bi moralo sodišče pri odločanju glede zatrjevanega strahu upoštevati zgolj izvedensko mnenje, saj je ocena sodišča, glede na ugotovljene dejanske okoliščine, prepričljivejša. Niso utemeljeni očitki, da izvedenec ni pojasnil, zakaj tožniku glede obstoja psihičnih težav ne verjame, medtem ko toženčevi izpovedbi v popolnosti sledi. Izvedenec je v svojem mnenju namreč razložil, kako je na podlagi izpovedb pravdnih strank ocenil njuni osebnosti in pojasnil, da, medtem ko pri tožencu ni zaznal manipulativnega vedenja, pri tožniku prevladuje neusklajenost med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem. Ne drži tudi, da bi izvedenec favoriziral toženca in njegovi izpovedbi slepo sledil, saj je o obstoju toženčevih psihičnih težav po škodnem dogodku prepričljivo izpovedala tudi priča A. A. Podane zaključke je sprejel upoštevajoč karakterne lastnosti obeh pravdnih strank, objektivno ugotovljena dejstva (pričanje A. A., podatki zdravstvenih dokumentacij) in dolgoletne izkušnje. Kljub očitkom o nerazumljivosti in pristranskosti je mnenje izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno in skrbno podano. Tožnikova pritožbena navajanja so v tem delu ponavljanje stališč, ki jih je podal že v pripombah na izvedensko delo. Iz pregleda spisovne dokumentacije je razvidno, da je izvedenec na vse pripombe korektno odgovoril, pritožbeno sodišče pa prav tako ne najde nasprotij in pomanjkljivosti v podanem mnenju. Kot je že večkrat opozorila sodna praksa, nestrinjanje z vsebino podanega mnenja izvedenca, ni razlog za postavitev novega. Sodišče je tako ravnalo prav, ko je v 7. točki obrazložitve tožnikov predlog obrazloženo zavrnilo.

12. Tudi pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se dokazna ocena sodišča izkaže kot celovita in prepričljiva. Tožnikovi očitki, da primeri uporabljene sodne prakse niso primerljivi obravnavani zadevi, ostajajo na pavšalni ravni. Tožnik hkrati navaja, da iz uporabljenih primerov ne izhaja, da bi bile pri oškodovancih podane še druge nevšečnosti (kot pri tožniku), pri čemer nepravilno navaja urgentne obiske zdravnika zaradi hudih bolečin, kljub temu, da je bilo že zgoraj pojasnjeno, da tovrstni zapleti v obravnavani zadevi niso bili izkazani. Nenazadnje izpostavlja, da je bilo v zadevi II Ips 219/2016 oškodovancu prisojenih 22 povprečnih plač (pbl 24.500 EUR), kljub krajši hospitalizaciji, trajanju bolečin in samem zdravljenju. Pritožnik pri tem spregleda, da gre za celotno prisojeno odškodnino, medtem ko je bila pri postavki telesnih bolečin odškodnina odmerjena na 14 povprečnih plač (pbl 15.000 EUR).6 Poleg tega, v navedeni zadevi tudi Vrhovno sodišče pojasni, da je glede na preostale primere sodne prakse tako odmerjena odškodnina pretirana.

13. Tožnik nadalje izpostavlja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanih duševnih aktivnosti dalo premajhen poudarek dejstvu, da je predhodno treniral atletiko. Posledično odškodnine ni ustrezno individualiziralo, upoštevati bi moralo, da trpi bistveno večje duševne bolečine, ker se ni več zmožen ukvarjati s športom, s katerim se je aktivno ukvarjal pred škodnim dogodkom. Nasprotno pa toženec prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti oporeka iz razloga, ker je sodišče pretirano sledilo tožnikovi izpovedbi, da je atletika še po dogodku zanj predstavljala večino življenja in da so posledice dogodka preprečile, da bi se športno udejstvoval. Meni, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel in da uporabljeni primeri sodne prakse prikazujejo drugačno dejansko stanje.

Tudi v tem delu diametralno nasprotna pritožbena navajanja obeh strank kažejo zgolj na nestrinjanje z vsebino dokazne ocene sodišča. Slednje je v 30.-34. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka res omejen pri aktivnostih, kjer so potrebni ekstremni dihalni napori in dvigovanje leve roke v ramenu. Bistveno pa je, da je sodišče, ob upoštevanju izvedenca travmatologa, zaključilo, da to ne pomeni, da je tožnik za športne aktivnosti v celoti prikrajšan. Njegova omejenost se kaže zlasti v tem, da zaradi poškodb ne more dosegati enakih vrhunskih rezultatov v atletiki kot pred samim škodnim dogodkom. Dejansko stanje obravnavane zadeve je tako v bistvenih značilnostih podobno zadevi VDSS Pdp 825/2013, kjer je bilo prav tako ugotovljeno, da oškodovanec nogomet še lahko igra, vendar ne na istem nivoju, kot prej. V navedeni zadevi je bila oškodovancu prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v višini 6 povprečnih plač. V obravnavani zadevi pa v višini 5,2 povprečnih plač, pri čemer je treba izpostaviti, da je bil v prej navedeni zadevi oškodovanec omejen pri večini rekreativnih dejavnosti, v obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik omejen zgolj pri nekaterih športnih aktivnostih.7 Pri tem je treba izpostaviti, da drži, da tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi atletika tudi po škodnem dogodku zanj predstavljala večino življenja in da so izključno posledice dogodka preprečile, da bi se nadalje športno udejstvoval. Nenazadnje tudi iz izvedenskega mnenja psihologa izhaja, da je tožnik izpovedal, da mu trener ni pustil trenirati, ker v ekipi ni želel pretepača, za trening v drugem klubu pa mu je zmanjkalo časa za vožnje v drugi kraj. Navedeno potrjuje, da je opustitev udejstvovanja v atletiki po škodnem dogodku med drugim pripisati tudi toženčevi lastni pripravljenosti in trudu. Z atletiko bi se še lahko ukvarjal, vendar ne na istem nivoju kot prej.

Sodišče je po presoji pritožbenega sodišča denarno odškodnino po tej postavki odmerilo pravično, upoštevajoč konkretne okoliščine primera glede na izkazano škodo in ob sočasnem upoštevanju oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse.

14. Tožnik višino dosojene odškodnine za strah in skaženost izpodbija nekonkretizirano, zato se pritožbeno sodišče do tega ni podrobneje opredeljevalo. Toženec pa prisojeni odškodnini za skaženost oporeka, saj meni, da tožnikova brazgotina ne more vplivati na njegovo psihično počutje, ker se brez težav zakrije in predstavlja manjšo skaženost od neposrečene tetovaže. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča pravilna in podkrepljena z ugotovitvami izvedenca travmatologa, toženčevi očitki pa neizkazani. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, torej, da gre za brazgotino lažje stopnje, ki je vidna zgolj v poletnih mesecih in se zlahka zakrije, ki v okolici ne vzbuja neprijetnih reakcij ljudi ter ob upoštevanju tožnikove starosti, njegovega doživljanja brazgotine in podobnih primerov sodne prakse, je sodišče upravičeno ocenilo, da je prag pravno priznane škode dosežen. Toženec namreč s pritožbenimi navedbami v ničemer ne omaje dejstva, da tožnika brazgotina (objektivni element), katero bo imel celo življenje, kljub njeni lažji obliki, zelo moti (subjektivni element).

15. Tožnik med drugim očita, da sodišče zatrjevane premoženjske škode nepravilno ni priznalo, saj toženec njenega nastanka in višine ni substancirano prerekal. Slednje ne drži, saj je toženec premoženjsko škodo prerekal v odgovoru na tožbo z dne 24.3.2016,8 kjer je opozoril, da neizkazana in da bo moral tožnik svoj zahtevek glede izgubljenega dobička ter izgube Zoisove štipendije dopolniti. Glede na navedeno in ob hkratnem upoštevanju dejstva, da tožnik dokaznega bremena nastanka premoženjske škode ni zmogel, je pritožbeni očitek neutemeljen. Odločitev sodišča je tudi v tem delu pravilna.

_Glede toženčevega zahtevka za plačilo odškodnine_

16. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo toženčevega soprispevka k nastanku njegove škode. Zatrjuje, da je do vseh ostalih poškodb (razen zloma kosti zaradi udarca v nos) prišlo, ker se je tožnik branil. Sodišče se do navedb, da je bil tožnik v silobranu, ni opredelilo. Toženec po vbodu v trebuh noža ni odvrgel, ampak ga je obdržal in še naprej zamahoval proti tožniku.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče se je do navedb o silobranu izrecno opredelilo v 11. točki obrazložitve, kjer je zavzelo stališče, da je verjetnejša različica poteka dogodka, katero je podal toženec in je podprta z ugotovitvami izvedenca travmatologa. Slednji je izpostavil, da bi se v primeru odvračanja napada z nožem od sebe, tožnik branil tako, da bi z eno roko odvračal napad z nožem, toženca bi držal za zapestje in ga z drugo roko eventuelno lahko udaril v obraz ali držal za vrat. Sočasnega protipravnega napada tožnik ni uspel dokazati, dokazni postopek tako kazenskega sodišča kot tudi sodišča prve stopnje pa je z gotovostjo pokazal, da je tožnik tisti, ki je zadal prvi udarec tožencu, brez povoda z njegove strani. Navedeno v celoti potrdi stališče sodišča, da tožnik ni ravnal v silobranu in da je zato v celoti odgovoren za škodo, ki je v posledici njegovega ravnanja nastala tožencu. Do toženčevega soprispevka pa se sodišče posebej ni opredeljevalo, saj ga tožnik v svojih vlogah niti ni zatrjeval. V delu pritožbenih navedb, kjer tožnik trdi, da toženec noža ni odvrgel, ampak je proti njemu zamahoval še po vbodu v trebuh, gre za neupoštevne novote. Pritožba niti ne pojasni, zakaj teh trditev tožnik ni postavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno.

17. Nadalje tožnik sodišču očita, da je kršilo 254. člen ZPP, ko ni odredilo novega izvedenca psihiatrije. Mnenje postavljenega izvedenca je nepopolno, slednji tudi ni podal vseh odgovorov na pripombe. Med drugim ni odgovoril na pripombo glede manipulativnega vedenja toženca in njegovega prilagajanja obiskov psihiatra postopku. Nadalje ni pojasnil, zakaj je obravnavani dogodek edini, ki bi lahko sprožil ugotovljene psihične posledice pri tožencu, in ali je do teh prišlo zaradi ravnanja tožnika ali ravnanja toženca samega (in njegove krivde). Izvedenec se je nepravilno skliceval na svoj občutek. Ugotovil je namreč, da, če škodnega dogodka ne bi bilo, je dokaj verjetno, da bi toženec svoje šibkosti obvladal – dokaj verjetno pa ni dokazni standard, ki bi bil višji od 50 %. Manjka tudi dokazna ocena, zakaj tožencu verjame, da so zatrjevane težave posledica ravno tega dogodka. Tožnik zatrjuje, da zaradi oddaljenosti dogodka od iskanja zdravniške pomoči ni vzročne zveze in da dejstvo, da je izvedenec na to zgolj sklepal, ne zadosti merilu mejnega praga zadostne verjetnosti. Njegova predstava je v nasprotju z ugotovljeno kazensko odgovornostjo toženca.

Pritožbeno sodišče se je v zgornji 11. točki že opredelilo do nekaterih pritožbenih navedb (glede favoriziranja toženca, nejasnosti v izvedenskem mnenju, dokazne ocene, zakaj verjame tožencu) in pojasnilo zakaj so le-te neutemeljene. Prav tako je že odgovorilo, zakaj zatrjevana kršitev postopka ni podana. V nadaljevanju se tako opredeli zgolj do preostalih pritožbenih navedb.

Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik ponavlja navedbe, podane v pripombah na izvedensko mnenje, na katere je bilo že odgovorjeno, prav tako se je do njegovih navedb v 54. točki obrazložitve obširno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče podanih razlogov ne bo ponavljalo, jih pa v celoti sprejema. Dokazne ocene, ki v tem delu v celoti sledi prepričljivim zaključkom izvedenskega mnenja, tožnik ne sprejme, kar pa ne pomeni, da je ta s tem omajana. Izvedenec je zaslišan na naroku korektno pojasnil, da je navedena stališča podal na podlagi več kot 30 letnih izkušenj, ki so mu pomagale, da je po razgovoru s tožencem zaključil, da je zaradi svojih osebnostnih karakteristik in načina komunikacije popolnoma mogoče, da je pomoč poiskal šele par let po dogodku. Njegovo podajanje mnenja je bilo izčrpno in jasno. Prepričljivo je pojasnil, zakaj meni, da je vsaj polovico psihičnih težav toženca pripisati škodnemu dogodku in zakaj je toženec v nastali situaciji bolj žrtev kot pa storilec. S tako podanim mnenjem pa ni v ničemer nasprotoval že ugotovljeni kazenski odgovornosti toženca.

18. Tožnik nadalje nekonkretizirano nasprotuje prisojeni višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Toženec pa v tem delu zatrjuje, da bi mu moralo sodišče prisoditi celotno odškodnino, saj je narava poškodb takšna, da je trpel in bil oviran pri prehranjevanju. Zaradi zloma nosu je namreč lahko dihal samo skozi nos, sodišče pa je neutemeljeno zaključilo, da ga to pri prehranjevanju ni oviralo.

Sodišče se je pri odmeri višine odškodnine po tej postavki oprlo na ugotovitve izvedenca travmatologa, ki je pojasnil, da je poldrugih posledic lahko po zlomu nosnih kosti oteženo tudi dihanje skozi nos, vendar pa je zaključil, da to toženca pri premikanju in prehranjevanju ni oviralo. Toženec med postopkom podanemu mnenju ni ugovarjal, s podanimi pritožbenimi navedbami pa prav tako ne vzbudi dvoma v njegovo pravilnost. Pritožbeno sodišče v celoti sledi izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je le to jasno in brez pomanjkljivosti.

19. Tožnik nadalje prereka odmerjeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu, meni da tožencu ne pripada, saj je strah s svojim dejanjem povzročil sam. Prereka tudi dosojeno višino. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da je nož toženec prinesel sam in dejanje storil z naklepom, pri čemer je on tisti, ki je povzročil dodatno nevarnost. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerih dokazov tega postopka je prišlo do zaključkov, da je toženec za nož pograbil iz prestrašenosti in ogroženosti. Toženec pa priznano višino po tej postavki prereka, ker meni, da je nesorazmerna strahu, ki ga je utrpel. Tudi v tem delu dokazna ocena sodišča prepriča. Povsem življenjsko je, da je toženec ob takšnem dogodku, kot ga je predstavljal pretep pravdnih strank, ob sočasni uporabi noža, doživel hud in intenziven primarni strah. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bil on tisti, ki je v pretepu uporabil nož, še zlasti ob upoštevanju toženčevega izpovedovanja, da tožnika ni poznal, po tem, kar mu je povedala priča A. A. pa je vedel, da je nasilen in se ga je posledično bal. Sodišče njegove prestrašenosti ni ocenilo izključno na podlagi njegove izpovedi, temveč tudi na podlagi izpovedovanja A. A. in ob upoštevanju izvedenskega mnenja. To, da je z uporabo noža v pretepu le-tega povzdignil na višjo raven nevarnosti, ne izključuje, da je ob tem doživljal primarni strah. Slediti takšnemu razlogovanju bi pomenilo, da tudi tožnik v pretepu strahu ni mogel občutiti, saj je sam tisti, ki je s prvim udarcem, vanj zavestno privolil. Vsi navedeni očitki pritožb pravdnih strank se v tem delu izkažejo za neutemeljene in neizkazane, pritožbeno sodišče pa po pregledu povzetih primerov sodne prakse zaključuje, da je tudi višina odmerjene odškodnine po tej postavki primerna in pravična.

20. Odmero odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti toženca prav tako prerekata obe pravdni stranki. Tožnik navaja, da je ta odmerjena previsoko, saj gre pri uporabljeni sodni praksi za hujše oblike ugotovljene posttravmatske stresne motnje. Toženec pa navaja, da je odmerjena prenizko, saj se je toženčeva osebnost po dogodku popolnoma spremenila, še danes ima nočne more in je suicidalno ogrožen.

Navedeni očitki so neutemeljeni. Sodišče je v 52. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je v celoti sledilo prepričljivemu mnenju izvedenca psihologa, ki mu iz zgoraj navedenih razlogov sledi tudi pritožbeno sodišče. Opozarjanje pritožbe, da so v navedenih primerih sodne prakse ugotovljene hujše stresne motnje, je nepotrebno, saj sodišče na to v izpodbijani sodbi opozori samo in pojasni, da je odločitev glede višine sprejelo ob hkratnem upoštevanju konkretnih okoliščin tega primera (med drugim tudi suicidalne ogroženosti in močne spremembe osebnosti toženca po dogodku).

21. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodbo mogoče preizkusiti, dokazna ocena je jasna, vsebinsko prepričljiva in predvsem življenjska. Kot že večkrat pojasnjeno, razlogom izpodbijane sodbe v celoti sledi. Pri tem pojasnjuje, da v primerih, ko pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.

22. Obe pravdni stranki sta v pritožbah navajali tudi, da je nepravilna odločitev o stroških postopka. Glede na zgornje razlogovanje je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pravdnih strank pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato vsaka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče za toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz toženec, za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi pa izraz tožnik. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju OZ. 4 Priložen kazenski spis I K 60680/2013, l. št. 2. in l. št. 167. 5 Tako se na primer sklicuje na vse okoliščine, katere je sodišče ugotovilo drugače od kazenskega sodišča, med drugim kdo je bil pobudnik za srečanje, ter kdaj v pretepu je toženec dobil nož s strani priče oz. ali ga je ob začetku že imel (ne glede na njegovo nevezanost ter pojasnitev, zakaj neko dejstvo šteje za dokazano). Nasprotno oporeka uporabi ugotovitev priloženega kazenskega spisa, ki izhajajo iz kazenske ovadbe in obtožnice (zlasti ugotovitvam, da je toženec tožniku udarce zadajal še po tem, ko nevarnosti poškodovanja ni bilo več, saj je bil nož že polomljen). 6 Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v obravnavani zadevi pa znaša 11 povprečnih plač (skupno po vseh postavkah 19,7 povprečnih plač). 7 Kot že pojasnjeno, tam kjer so potrebni ekstremni dihalni napori. 8 L. št. 16 spisa.