Jedro

V obravnavanem primeru gre za izjemo od sicer splošnega pravila 48. člena ZBPP, po katerem mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku uspe in pridobi določeno premoženje, povrniti razliko med stroški, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka, oziroma je bil od nje izterjan. Ker je bila v obravnavanem primeru brezplačna pravna pomoč tožnici odobrena kot zakoniti zastopnici mladoletnega sina v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine in ker je umaknila predlog za izvršbo iz razloga, ker je bil dolg poravnan, to pomeni, da ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Terjatev tožene stranke, da od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska, ko so za to izpolnjeni pogoji, je po svoji naravi kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da za njegovo uveljavitev velja splošni zastaralni rok po 346. členu OZ, torej petletni zastaralni rok, ki pa je v obravnavanem primeru že potekel.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 640/2004 z dne 16. 8. 2016 odpravi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni po prejemu sklepa vrniti začasno založena sredstva prejete brezplačne pravne pomoči v višini 73,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnila, da je bila tožnici z odločbo, opr. št. Bpp 640/2004 z dne 24. 1. 2005, v izvršilnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I 03/547, odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Izvršilni postopek je bil s sklepom z dne 6. 10. 2008 ustavljen, ker je tožnica po tem, ko je dolžnik poravnal dolg, umaknila predlog za izvršbo.

2. Tožena stranka ugotavlja, da so bili iz naslova tožnici odobrene brezplačne pravne pomoči dne 25. 7. 2008 poravnani stroški izvršitelja v znesku 73,33 EUR ter da mora te stroške, skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), poravnati tožnica, saj je bila v izvršilnem postopku poplačana njena terjatev do dolžnika in se zato šteje, da je v postopku uspela. Tožnico je pozvala, naj znesek teh stroškov nakaže na račun tožene stranke, opozorila pa jo je tudi, da je sklep o vračilu izvršilni naslov.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je pravica tožene stranke, da od nje terja povrnitev stroškov, ki so bili izplačani iz brezplačne pravne pomoči, po določbi prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala. Izvršilni postopek je bil namreč zaključen s pravnomočnim sklepom z dne 6. 10. 2008, zastaralni rok pa je pet let. Tudi sicer je prejemnica denarne socialne pomoči in ima dva šoloobvezna otroka. Tožnica smiselno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena, in to tako iz razlogov, ki jih navaja tožnica, predvsem pa zato, ker je sodišče ugotovilo, da je bila tožnici brezplačna pravna pomoč odobrena v izvršilnem postopku, ki se je vodil zaradi izterjave preživnine.

6. 46. člen ZBPP določa, da so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. Te stroške mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Višino in obseg stroškov, ki jih je dolžna povrniti, določi sodišče, ki odloča v zadevi. 48. člen ZBPP določa tudi obveznosti upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku delno ali v celoti uspe ter na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobi premoženje oziroma dohodke. V takem primeru je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka, oziroma je bil od nje izterjan. Izjema od opisanih pravil velja, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dobil preživnino, saj v teh primerih ni dolžan povrniti stroškov postopka (drugi odstavek 48. člena ZBPP).

7. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnici brezplačna pravna pomoč odobrena kot zakoniti zastopnici takrat mladoletnega upnika A.A. v izvršilnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I 03/547 zoper dolžnika B.B., zaradi plačila preživnine. Tožena stranka je z odločbo, opr. št. Bpp 640/2004 z dne 24. 1. 2005, tožnici odobrila izredno brezplačno pravno pomoč v obliki oprostitve plačila potrebnih stroškov izvršilnega postopka. Iz tega naslova je sodnemu izvršitelju C.C. dne 5. 12. 2008 poravnala njegove stroške po računu št. 1511/2008 z dne 22. 7. 2008 v višini 73,33 EUR. Tožnica je v izvršilnem postopku z vlogo z dne 1. 8. 2008 umaknila izvršilni predlog zoper dolžnika in navedla, da je ta dolg v celoti poravnal. Skladno s tem je zato Okrajno sodišče v Kopru s sklepom z dne 6. 10. 2008 izvršilni postopek ustavilo, dne 16. 8. 2016 pa je nato tožena stranka izdala sedaj izpodbijani sklep, s katerim od tožnice zahteva, naj vrne znesek stroškov, ki so bili izplačani izvršitelju.

8. Nedvomno torej je, da se je izvršilni postopek na predlog tožnice, kot zakonite zastopnice takrat mladoletnega A.A., vodil zoper dolžnika B.B. zaradi izterjave preživnine. Skladno s tem zato sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za izjemo od sicer splošnega pravila 48. člena ZBPP, po katerem mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku uspe in pridobi določeno premoženje, povrniti razliko med stroški, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka, oziroma je bil od nje izterjan. Drugi odstavek te zakonske določbe namreč določa, da to ne velja, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dobil preživnino, saj v teh primerih ni dolžan povrniti stroškov postopka. Ker je bila torej v obravnavanem primeru brezplačna pravna pomoč tožnici odobrena kot zakoniti zastopnici mladoletnega sina v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine in ker je umaknila predlog za izvršbo iz razloga, ker je bil dolg poravnan, to pomeni, da ni dolžna povrniti stroškov postopka. Tožena stranka je s tem, ko je od tožnice zahtevala, da ji povrne iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačane stroške izvršitelju, zmotno uporabila materialno pravo.

9. Sodišče se tudi pridružuje mnenju tožnice, da je terjatev tožene stranke zastarala. Po mnenju sodišča je začetek teka zastaralnega roka vezan na pravnomočnost sodne odločbe, s katero je bilo odločeno v zadevi, za katero je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Iz 46. člena ZBPP namreč izhaja, da se s sodno odločbo odloči tako o tem, kdo je dolžan plačati stroške postopka, kot tudi določi njihovo višino in način plačila. O teh stroških v primeru, ko so predhodno založeni iz naslova brezplačne pravne pomoči, odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti in to takrat, ko jih stranka, ki je do njih upravičena, ne priglasi. Iz take dikcije zakona je torej jasno, da s trenutkom pravnomočnosti sodne odločbe preide na Republiko Slovenijo terjatev do povračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Sodišče meni, da je terjatev tožene stranke, da od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska, ko so za to izpolnjeni pogoji, po svoji naravi kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da za njegovo uveljavitev velja splošni zastaralni rok po 346. členu OZ, torej petletni zastaralni rok, ki pa je v obravnavanem primeru že potekel. 10. Sodišče, glede na vse navedeno, zaključuje, da je v zadevi ključnega pomena predvsem dejstvo, da je tožnica, kot upravičenka do brezplačne pravne pomoči, v izvršilnem postopku dobila preživnino za svojega mladoletnega sina in da zato ni dolžna povrniti iz tega naslova izplačanih stroškov postopka. Ugotovitev, da je terjatev zastarala, na kar se je sklicevala tožnica, je torej zgolj dodatni argument, ki vodi sodišče do zaključka, da je tožba tožnice utemeljena. Sodišče je zato tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.