Jedro

Odločitve sodišča prve stopnje tudi ne omajejo pomisleki pritožnice v dokazni postopek glede dokazov o agresivnem vedenju, razbijanju po stanovanju in metanju predmetov skozi okno. Pritožnica navedenih ravnanj ne zanika, po izvedenih dokazih pooblaščenec pritožnice dodatnih dokazov ni predlagal, poleg tega pritožnica ne navede nobenih okoliščin na podlagi katerih bi sodišče podvomilo v navedbe reševalcev, njeno agresivno in nekontrolirano vedenje pa je bilo izkazano tudi ob tokratnem sprejemu. Zaradi odzivanja pritožnice ob zaslišanju, ji je sodišče tudi omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov, da se ne bi še bolj vzemirila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki (pritožnici) omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov in jo zadržalo na zdravljenju na PK na oddelku pod posebnim nadzorom za čas dveh tednov, najdlje do 11. 1. 2021. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se jo takoj izpusti in se ji omogoči ambulantno zdravljenje oziroma zdravljenje v domači oskrbi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožnica najprej meni, da ji je sodišče brez ustreznih in prepričljivih razlogov odvzelo pravico navzočnosti pri izvajanju dokazov. Nadalje navaja, da se svojih psihičnih težav, ki so bile ugotovljene s strani strokovnjakov medicinske stroke, zaveda, so pa bile njene težave tekom dosedanjega zdravljenja v pretežnem delu že sanirane oziroma ozdravljene in se ne izražajo več v takšni obliki in težavnostni stopnji, ki bi opravičevala zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom. Prepričana je, da pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa niso kumulativno podani. Trdi, da ne svojega ne tujega zdravja in življenja ne ogroža, prav tako ne svojega ali tujega premoženja. Sodišču očita, da ni pridobilo in izvedlo nobenega dokaza, ki bi potrjeval njeno agresivno vedenje, kričanje, razbijanje, metanje predmetov skozi okno, tudi radiatorja, demoliranje stanovanja. Domnevne navedbe reševalcev o tem niso dovolj, sodišče bi moralo pridobiti vsaj izjave očividcev. Sodišče tudi ni pridobilo nobenih fotografij domnevno demoliranega stanovanja, niti predmetov pod njenim oknom, pri čemer glede slednjega to tudi še ne bi bil dokaz, da je predmete tja vrgla prav pritožnica. Poudarja, da nima konfliktnih nagnjen in ni agresivna, po poklicu je medicinska sestra, kar izključuje predmetne očitke na njen račun. Prepričana je, da so ji kršene Ustavne pravice do osebne svobode, varstva osebne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Pritožnica zaključuje, da bi se lahko uspešno zdravila ambulantno. Ambulantnega zdravljenja bi se redno udeleževala in upoštevala navodila zdravnikov glede jemanja zdravil ter izvajanja drugih zanjo koristnih ukrepov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeleženke in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke B. B. zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena in svojo odločitev skrbno obrazložilo.

6. Izvedenka je iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije ugotovila, da je bila udeleženka predhodno že dvakrat zdravljena na PK zaradi prehodne psihotične motnje ob zunanjih obremenilnih okoliščinah pri osebi z mejeno osebnostno strukturo. Nazadnje je bila zdravljena marca 2020. Ob sprejemu je bila povsem nekontroliranega vedenja, pripeljana iz IPP, kjer so izključili akutni alkoholni opoj, na katerega so pomislili zaradi agresivnega vedenja in kričanja, razbijanja. Ugotovili so, da se je že zdravila zaradi epilepsije.

Tokrat je bila gospa A. A. sprejeta potem, ko je po navedbah reševalcev demolirala stanovanje, metala stvari skozi okno, tudi radiator in celo noč razgrajala. Ob sprejemu je bila izrazito neorganizirana, nepovezanega govora, jezna in žaljiva. Ob kliničnem pregledu je bila gospa A. A. sedirana, dajala je vtis, da ne sledi v celoti vprašanjem. Povedala je, da se ne spomni dogodkov pred sprejemom v bolnišnico. Vedela je kje se nahaja, ni pa vedela koliko časa je že v bolnici. Nazadnje kar se spomni je, da je bila doma, ne spomni pa se, da bi bila vznemirjena.

Izvedenka je pri gospe A. A. ugotovila prehodno zamračeno stanje s hudo agitacijo, ob čemer sta bili njene presoja realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje hudo moteni ali na trenutke povsem ukinjeni. Izvedenka je ocenila, da gospa A. A. rabi diagnostično opredelitev tega stanja in zdravljenje z zdravili. To pa je v njenem psihičnem stanju mogoče le na oddelku in pod posebnim nadzorom PK, kjer potrebuje dvotedensko zdravljenje. Brez nadzora in brez zdravljenja pa obstaja velika verjetnost, da bi se opisano stanje ponovilo in bi ponovno prišlo do ogrožanja oziroma povsem nekontroliranega vedenja, kot je to bilo pred sprejemom, ko je skozi okno metala predmete in s tem ogrožala mimoidoče. Dva tedna je čas, ko se pričakuje, da se bo naredila diagnostika in uvedla ustrezna zdravila.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da gospa A. A. živi sama v bloku v tretjem nadstropju in menilo, da si v primeru ponovitve zamračenega stanja sama ne bo zmogla pomagati, poiskati pomoči, to pa brez dvoma pomeni, da bi lahko ogrozila svoje zdravje ali celo življenje.

Glede na mnenje izvedenke, da je potrebna diagnostična opredelitev težav gospe A. A., da se bo lahko težave potem tudi zdravilo, to pa je mogoče le ob dvotedenski hospitalizaciji na oddelku pod posebnim nadzorom, sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje ne dvomi. Tega ne omaje zatrjevanje pritožnice, da se bo ambulantnega zdravljenja udeleževala in upoštevala vsa navodila zdravnikov. Izvedenka je tista strokovnjakinja, ki lahko pove ali je potrebno bolnišnično ali zadostuje ambulantno zdravljenje za diagnostiko, prav tako je ona tista strokovnjakinja, ki lahko oceni ali je pritožnica sploh sposobna sodelovanja v drugih oblikah zdravljenja. Odločitve sodišča prve stopnje tudi ne omajejo pomisleki pritožnice v dokazni postopek glede dokazov o agresivnem vedenju, razbijanju po stanovanju in metanju predmetov skozi okno. Pritožnica navedenih ravnanj ne zanika, po izvedenih dokazih pooblaščenec pritožnice dodatnih dokazov ni predlagal, poleg tega pritožnica ne navede nobenih okoliščin na podlagi katerih bi sodišče podvomilo v navedbe reševalcev, njeno agresivno in nekontrolirano vedenje pa je bilo izkazano tudi ob tokratnem sprejemu. Zaradi odzivanja pritožnice ob zaslišanju, ji je sodišče tudi omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov, da se ne bi še bolj vzemirila. Pavšalne navedbe pritožnice, da ji je sodišče omejilo pravico biti navzoč pri izvajanju dokazov brez prepričljivih razlogov, pa tudi ne vzbudijo dvoma v utemeljenost takšnega ukrepa. Evidentno je, da pritožnica svojega vedenja v zamračenem stanju ne obvlada, glede na to, da se dogodkov v času zamračenega stanja ne spominja, pa se očitno tega svojega vedenja tudi ne zaveda. Izvedenka je ugotovila, da sta presoja realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje pri pritožnici hudo moteni, na trenutke pa celo povsem ukinjeni, kar pomeni skrajno stanje. Navedeno vedenje pritožnice v zamračenem stanju pa kaže tudi na to, da je zmotno njeno prepričanje, da so njene psihične težave tekom dosedanjega zdravljenja v pretežnem delu že sanirane oziroma ozdravljene. To pa pomeni, da presoje realnosti ni sposobna in zato svojega stanja ni sposobna realno oceniti. Sama je tudi povedla, da ne jemlje nobenih zdravil. Medikamentalno zdravljenje pa pritožnica po oceni izvedenke nujno potrebuje. Pri tem učinek psihiatričnih zdravil ni odvisen samo od količine posamezne doze, temveč predvsem od kontinuiranega jemanja zdravil, kar utemeljeno opozarja že sodišče prve stopnje. Glede na pritožničino ugotovljeno stanje, ko ni sposobna ustrezne presoje, v ambulantnem zdravljenju, ki ga sama predlaga, ugotovljeno ni sposobna sodelovati.

7. Po navedenem in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).