Jedro

Namen določbe 258. člena ZZavar je v tem, naj imajo izjemoma brez posebnega dovoljenja, ki ga sicer zahteva 230. člen, pravico opravljati posle zavarovalnega zastopanja tudi osebe, ki so se za to usposobile z dotedanjim delom. Vendar je treba izjeme razlagti omejujoče. Namen določbe 230. člena je, da se v interesu zavarovancev in v javnem interesu zagotavlja varno in zakonito poslovanje organizacij, ki opravljajo dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Določbe 358. člena ni mogoče razlagati tako, da bi bil namen določbe, ki postavlja pravilo (230. člen) izjalovljen oziroma ogrožen. Zato je kot triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja mogoče šteti le takšno opravljanje teh poslov, ki je potekalo v skladu z vsakokratnimi predpisi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo, naj ugotovi, da se po 358. členu Zakona o zavarovalništvu (ZZavar - Uradni list RS, št. 13/2000 s spremembami) šteje, da je pridobila dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Tožnica je uveljavljala to pravico z navedbo, da je bila od 1.7.1994 do 30.9.1997 zaposlena v družbi S. zavarovalniško posredovanje ..., od 1.10.1997 do 31.5.2001 pa v družbi S.I., zavarovalniško posredovanje d.o.o... Ker prva navedena družba ni imela dovoljenja nadzornega organa, Ministrstva za finance, Urada RS za zavarovalni nadzor, kakršno je tedaj za opravljanje takšnih "drugih zavarovalnih poslov" zahtevala določba 50. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 64/94, 35/95 in 22/97 - v nadaljevanju prej veljavni zakon), v drugi navedeni družbi pa je imela tožnica do dne uveljavitve ZZavar (3.3.2000) manj kot tri leta delovne dobe, je tožena stranka štela, da ne izpolnjuje pogojev po 358. členu ZZavar.

Tožnica takšno odločitev izpodbija na podlagi določb poglavja 16.5. ZZavar. V tožbi smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (1. točka prvega odstavka) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 25. člena ZUS, ki se po določbi drugega odstavka 281. člena ZZavar smiselno uporablja v tem postopku sodnega varstva). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in njeni zahtevi ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predvsem dodatno utemeljuje svoja pravna stališča. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede zmotne uporabe materialnega prava Tožena stranka naj bi bila zmotno uporabila ZZavar, ker je štela, da je za pridobitev pravice po 358. členu ZZavar treba, da je imela oseba do dne uveljavitve zakona dopolnjena tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika v pravni osebi ali pri samostojnem podjetniku, ki je na podlagi zakona o zavarovalništvu (prej veljavnega zakona) imela dovoljenje nadzornega organa za opravljanje drugih zavarovalnih poslov. Tožnica vidi takšno razlago kot nedopustno zaostrovanje oziroma dodajanje pogojev, ki jih je določil zakonodajalec. Sklicuje se na namen določbe 358. člena ZZavar, ki naj bi bil v tem, da dovoljenje pridobi oseba, ki se je z dotedanjim delom usposobila za delo zavarovalnega zastopnika.

Sodišče pritrjuje razlagi, kakršno je sporni določbi dala tožena stranka. Pri tem tudi samo izhaja iz namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo po 358. členu ZZavar. Upošteva pa tudi, da določba 358. člena predstavlja izjemo od ureditve po 230. členu ZZavar. Namen določbe 358. člena je res v tem, naj imajo izjemoma brez posebnega dovoljenja, ki ga sicer zahteva določba 230. člena, pravico opravljati posle zavarovalnega zastopanja tudi osebe, ki so se za to usposobile z dotedanjim delom. Vendar pa je izjeme treba razlagati omejujoče. Namen določbe 230. člena je, da se v interesu zavarovancev in v javnem interesu zagotavlja varno in zakonito poslovanje organizacij, ki opravljajo dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Določbe 358. člena kot izjeme ni mogoče razlagati tako, da bi bil namen določbe, ki postavlja pravilo (230. člen ZZavar) izjalovljen oziroma ogrožen. Tožena stranka je zato utemeljeno štela, da je kot (triletno) opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredništva mogoče šteti le takšno opravljanje teh poslov, ki je potekalo v skladu z vsakokratnimi predpisi, v spornem primeru torej pri organizaciji oziroma samostojnem podjetniku, ki je imel dovoljenje po 50. členu prejšnjega zakona. Enako je določbo 358. člena ZZavar razložilo to sodišče npr. že v zadevi G 12/2001. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja Kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja je mogoče šteti navedbe tožeče stranke, da je sporna ugotovitev tožene stranke, naj bi družba S.I. v obdobju, ko je bila zaposlena pri njej, ne imela dovoljenja za opravljanje zavarovalno zastopniških poslov.

Tudi ta očitek ni utemeljen. Ugotovitev, da družba S.I. ni imela dovoljenja, naj bi bila sporna glede na to, da je v obdobju, ko je bila tožnica pri njej zaposlena, veljavno opravljala druge zavarovalne posle. Tako je Urad za zavarovalni nadzor pobiral pristojbino od vseh sklenjenih zavarovanj, pa tudi iz odločbe Tržnega inšpektorata št..., s katero ji je ta prepovedal opravljanje dejavnosti, izhaja, da so vsa zavarovanja, ki so bila dotlej sklenjena z njenim posredovanjem, veljavna. Odločilno naj bi bilo tudi to, da postopek za pridobitev dovoljenja še ni pravnomočno končan. Nobena od teh navedb pa ne more omajati dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da družba S.I. v spornem obdobju ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, kar je glede na prej izraženo pravno stališče za pravno pravilno odločitev o tožničini pravici edino pomembno. Poleg tega pa tožeča stranka v tožbi navaja še, da glede na tedanjo zakonodajo družba S.I. nekaj časa brez svoje krivde sploh ni mogla pridobiti dovoljenja. To pa je dejstvo, ki ga tožnica v postopku pred toženo stranko ni navajala, zaradi česar sodišče skladno z določbo 285. člena ZZavar te njene navedbe ne more preizkusiti.

Ker razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, niso podani, sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 25. člena ZUS (prim. 286. člen ZZavar), je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 281. člena ZZavar zavrnilo.