Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da bi tožeča stranka višino terjatve lahko dokazala le z listinami, ki so navedene v 21. členu Pogodbe ter da je sodišče prve stopnje zato, ker se je zadovoljilo z drugimi (po mnenju pritožnika, posrednimi) dokazi, zmotno uporabilo dogovorjeno pogodbeno pravo. Listin, ki so določene v 21. členu Pogodbe, namreč Pogodba ne opredeljuje kot edino možno dokazno sredstvo glede ugotavljanja količin vgrajenega dela in materiala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani drugi alineji III. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od: - zneska 88.884,49 SIT od dne 3.5.2004 do 30.6.2006, - zneska 397.746,08 SIT od dne 25.6.2004 do 30.6.2006 ter - zneska 11.507,50 SIT od dne 22.7.2004 do 30.6.2006 zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (III. točke izreka in v V. točki izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: „I. Zaradi delnega umika tožbe z dne 13.11.2008 se postopek v delu, ki se nanaša na plačilo: - glavnic v skupnem znesku 6.066,70 EUR (prej 1.453.825,85 SIT), - zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.063,17 EUR (pred 1.1.2007 od 734.058,54 SIT) od 24.8.2005 do plačila in od zneska 3.003,54 EUR (pred 1.1.2007 od 719.767,31 SIT) od 22.9.2005 do plačila, - razlike med zamudnimi obrestmi od zneska 863,97 EUR (pred 1.1.2007 od 207.042,15 SIT) v višini 5 % letno za obdobje od 24.8.2005 do 8.7.2006 in med zakonskimi zamudnimi obrestmi od enakega zneska, tekočimi v enakem obdobju, ustavi.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2006/00493 z dne 7.12.2006, se v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati: - glavnico v znesku 7.215,75 EUR (prej 1.729.183,49 SIT), - zakonske zamudne obresti od zneskov: * 370,91 EUR (pred 1.1.2007 od 88.884,49 SIT) od 3.5.2004 do plačila, * 1.659,76 EUR (pred 1.1.2007 od 397.746,08 SIT) od 25.6.2004 do plačila, * 4.851,35 EUR (pred 1.1.2007 od 1.162.578,78 SIT) od 22.7.2004 do plačila, * 333,73 EUR (pred 1.1.2007 od 79.974,14 SIT) od 10.8.2004 do plačila, * 3.003,54 EUR (pred 1.1.2007 od 719.767,31 SIT) od 10.8.2004 do 21.9.2005, - izvršilne stroške v znesku 109,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2007 dalje do plačila.

IV. V preostalem delu, in sicer za: - glavnico v znesku 6.930,68 EUR, - zakonske zamudne obresti od zneska 3.927,14 EUR (pred 1.1.2007 od 941.100,69 SIT) od 24.8.2005 do plačila in od zneska 3.003,54 EUR (pred 1.1.2007 od 719.767,31 SIT) od 22.9.2005 do plačila, - izvršilne stroške v znesku 172,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2006 dalje do plačila in - zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 109,12 EUR (pred 1.1.2007 od 67.560,00 SIT) od 7.12.2006 do 14.2.2007, se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 785,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe (III. in V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževanih del na objektu S. kljub temu, da tožeča stranka kot izvajalec del ni vodila dnevnika izvajanja del ter knjige obračunskih izmer, kar bi bila dolžna v skladu z 21. členom Pogodbe št. 37/2004, ki sta jo pravdni stranki (tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec) sklenili dne 15.4.2004 (v nadaljevanju Pogodba), ter kljub temu, da se je tožena stranka ves čas postopka izrecno sklicevala na določbo 21. člena Pogodbe, ki določa, da se opravljena dela obračunajo na podlagi potrjene knjige obračunskih izmer, na podlagi katere izvajalec sestavlja mesečne situacije za izvršena dela, ki mora biti pregledana najmanj tri dni pred izstavitvijo situacije, kar potrditvah pritožnika prav tako ni bilo izpolnjeno.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost opravila pravočasno ter brez napak, da je tožena stranka opravljena pogodbena dela tožeče stranke prevzela, da je glavni izvajalec del na objektu opravil končni obračun z investitorjem in da je slednji (vključno z deli tožeče stranke) objekt prevzel in ga pričel uporabljati. Nadalje je (na podlagi ocene listinskih dokazov in izpovedb zaslišanih prič I. T. in M. S.) kot odločilno ugotovilo, da je tožeča stranka med izvajanjem pogodbenih del vodila evidenco vgrajenega in porabljenega materiala, s katero je bila tožena stranka seznanjena po M. S., da so se vanjo vpisovale le dejansko izvedene količine, ki so bile potrebne za izvedbo prezračevanja ter da je v skladu s to evidenco in v sporazumu s pooblaščenim predstavnikom tožene stranke na objektu M. S., I. T. ob koncu posameznega meseca izstavil jasni in natančni začasni situaciji (A10, A11) ter končno situacijo (A12), ki sta v celoti odražali dejansko izvedene količine, ter da je M. S. pregledoval izstavljene situacije, pri čemer nepravilnosti ni zaznal. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in dokazno podprte, zaključilo, da se tožena stranka na domnevno manjkajoča dokazila o izvedbi zaračunanih količin (dnevnika o izvedbi del, idr.) ne more uspešno sklicevati, saj je v kritičnem času (glede na izostanek drugačnih zahtev) način prikazovanja in obračunavanja količin s strani tožeče stranke sprejemala kot ustreznega (27. točka obrazložitve sodbe), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Da je tožeča stranka izvedena dela toženi stranki pravilno zaračunala, naj bi v bistvenem potrjevala tudi Servisni nalog št. 04SRN000839 z dne 17.6.2004 ter Zapisnik in ocena primernosti prezračevanja številka 148/04 z dne 28.6.2004, izdana s strani nepristranskih družb. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje strojnih inštalacij M. L. pravilno ugotovilo, da tudi opisani dokazili predstavljata verodostojen in zelo prepričljiv dokaz, da je tožeča stranka pogodbena dela korektno izvedla in zaračunala. Izvedensko mnenje je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo ter strokovno in logično argumentirano. Izvedenec je sicer res navedel, da prej navedeni dokazili dokazujeta izvedbo del in vgradnjo materiala iz predračunskega popisa, ne pa tudi 100 % vgrajenih količin, predvsem za material, ki je merjen v enotah površine in teže. Vendar pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da iz navedenega ne izhaja, da tožeča stranka tudi preostalih 5 % zaračunanega materiala ni vgradila oziroma količin ni izvedla, saj se izvedenec o tem ni mogel izjasniti, ker ogled izvedenih del (glede na to, da je bil objekt naknadno uničen v požaru) ni mogoč, pač pa tako visok odstotek ujemanja (upoštevaje 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), po prepričanju sodišča prve stopnje, pa tudi pritožbenega sodišča, logično napotuje na zaključek, da je tožeča stranka tudi preostale količine (razliko med 95 % in 100%) toženi stranki utemeljeno zaračunala. Pritožbeno v zvezi s tem pripominja, da tožena stranka kljub specifikaciji opravljenih del in količin svojega ugovora ni konkretneje utemeljila.

7. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi pritožniku, da tožeča stranka, glede na to, da ni vodila dnevnika o izvedbi del ter knjige obračunskih izmer, ob dejstvu, da je objekt naknadno pogorel, s predloženimi listinskimi dokazi, izpovedbami zaslišanih prič in izvedenskim mnenjem ni mogla dokazati vrste in količine ter s tem vrednosti vgrajenega materiala in opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih imelo zadostno oporo za zaključek, da so bila vtoževana dela na objektu S. opravljena kvalitetno in v količinah, ki jih tožeča stranka vtožuje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je izčrpna, sistematična in prepričljiva, zaključki pa logični in materialnopravno pravilni.

8. Zmotno je stališče pritožnika, da bi tožeča stranka višino terjatve lahko dokazala le z listinami, ki so navedene v 21. členu Pogodbe ter da je sodišče prve stopnje zato, ker se je zadovoljilo z drugimi (po mnenju pritožnika, posrednimi) dokazi, zmotno uporabilo dogovorjeno pogodbeno pravo. Listin, ki so določene v 21. členu Pogodbe, namreč Pogodba ne opredeljuje kot edino možno dokazno sredstvo glede ugotavljanja količin vgrajenega dela in materiala.

9. Pritožnik pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno določilo dan začetka teka zamudnih obresti za zadržanih 10 % pogodbene vrednosti del. Tožena stranka se je namreč tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na določbo zadnjega odstavka 23. člena Pogodbe, po kateri je naročnik lahko zadržal 10 % zaračunane vrednosti po posameznih situacijah do končnega obračuna z investitorjem, in po kateri je bila določena valuta plačil vseh situacij 30 dni od dneva izročitve garancij iz 24. člena Pogodbe, če le-te niso bile izročene v pogodbenem roku. V skladu z določbo 24. člena Pogodbe je bil izvajalec dolžan pred plačilom zadržane vrednosti naročniku vročiti menico z menično izjavo, ki se bo glasila na 10 % obračunane vrednosti del za zavarovanje dela v garancijski dobi.

10. Sodišče prve stopnje se je do navedenih ugovornih navedb opredelilo in zaključilo, da tožena stranka ni zanikala navedb tožeče stranke, da je tožena stranka od teh pogodbenih zahtev naknadno odstopila ter da zato tožeče stranke ne zavezujejo. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da slednje potrjuje dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala pretežni del začasnih situacij, dejstvo, da tožena stranka niti do zaključka del, niti v razumnem roku po prejemu vtoževanih računov od tožeče stranke nikoli ni zahtevala izročitve domnevno manjkajočih garancij in da ni pojasnila, da plačilo zadržuje iz tega razloga. Določbe 23. in 24. člena Pogodbe so namreč jasne in so tožečo stranko zavezovale k izpolnitvi obveznosti, ki so v njih navedene, brez posebnega poziva tožene stranke. Tožena stranka je imela tako pravico zadrževati 10 % pogodbene vrednosti del ves čas garancijskega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je le ta potekel v juniju 2006, ko je preteklo dve leti od prevzema del. Zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zadržanih 10 % pogodbene vrednosti del, to je od zneska 2.078,68 EUR (pred 1.1.2007 498.134,90 SIT) od dne 1.7.2006 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani drugi alineji III. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 88.884,49 SIT (sedaj 370,91 EUR), 397.746,08 SIT (sedaj 1.659,76 EUR) ter 11.507,50 SIT (sedaj 48,02 EUR) za čas do vključno 30.6.2006, zavrnilo.

11. Nima pa pritožnik prav, ko pravi, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova pripadkov priznalo terjatev, ki je po mnenju tožene stranke že presegla glavnico, kar naj bi bilo nezakonito. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da zahtevane in prisojene zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti v plačilo pa do 22.5.2007, ko je bil z uveljavitvijo novele OZ-A (Uradni list RS, št.40/07) črtan 376.člen OZ, ki je vseboval pravilo ne ultra alterum tantum, še niso dosegle glavnice. Zato tečejo dalje vse do plačila (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2012).

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožene stranke glede izdelave projekta izvedenih del (PID), vendar pa je zmotno zaključilo, da ni izkazano, da bi bila izdelava PID pogodbena obveznost tožene stranke. Pogodbeni stranki sta namreč v tretji alineji tretjega odstavka 4. člena Pogodbe izrecno določili, da se izvajalec zavezuje, da na svoje stroške izdela projekt izvedenih del v šestih izvodih in ga dostavi naročniku do tehničnega pregleda. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni uveljavljala znižanja pogodbene vrednosti del oziroma ugovora v tej smeri ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ugovoru tožene stranke v tem delu ni mogoče slediti že zato, ker je tožena stranka v zvezi s tem podala povsem splošne in nepreverljive navedbe in ni navedla, koliko naj bi znašal strošek izdelave PID oziroma za koliko naj bi bil zaradi tega vtoževani znesek nižji. Ocena izvedenca, da je vrednost PID 800,00 EUR + DDV, pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke. Zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo za navedeni znesek zmanjšati obveznost tožene stranke, niso utemeljene.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (III. točke izreka in v V. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje v tem delu ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v delu obrestnega dela zahtevka, glede katerega niso nastali posebni pritožbeni stroški, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le- te (prvi odstavek 155. člena ZPP).