Jedro

Za odločitev o vračilu prejete BPP na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v štiriletnem obdobju. V predmetni zadevi pa ni mogoče izključiti, da je prosilec že ob odločanju o dodelitvi BPP razpolagal z istim premoženjem, relevantnim za ugotavljanje upravičenosti do BPP, ki pa ga organ ni upošteval in je izdal pozitivno odločbo. Ker je taka (čeprav nepravilna) odločba postala pravnomočna, morebitnega spregleda določenega premoženja ni mogoče sanirati na način, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja po prvem odstavku 49. člena ZBPP, upoštevajo okoliščine, ki so obstajale že v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP, ker bi to pomenilo poseg v pravnomočno urejeno razmerje. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Izrek

I. Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišče v Kopru opr. št. Bpp 636/2008 z dne 7. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sklepa na navedeni račun toženke plačati 2.296,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik v pravdnem postopku, za katerega mu je bila z odločbama Bpp 636/2008 z dne 13. 11. 2008 in 9. 1. 2009 odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), ni uspel. Zato je na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan povrniti poravnavane pravdne stroške, ki so bili izplačani odvetniku. Organ je namreč ugotovil, da se je tožnikovo finančno stanje po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Z vpogledom v zemljiško knjigo je ugotovil, da je tožnik lastnik nepremičnine na naslovu A., in sicer delov stavbe številka 1, katere posplošena tržna vrednost znaša 29.526,00 EUR in številka 4, katere vrednost znaša 171,00 EUR ter solastnik 1/2 nepremičnine parc. št. 1485 k.o. B. v vrednosti 110.155,00 EUR, kar presega kriterij upravičenosti do BPP (13.780,00 EUR).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločbe ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Poudarja tudi, da vročitev sklepa ni bila opravljena pravilno. Navaja, da je bil že v času pridobitve BPP lastnik poslovnega prostora na naslovu A., saj je njegova last že od leta 1996, kar je navedel tudi v prošnji za pridobitev BPP. Dejansko gre za ruševino, obremenjeno s hipotekami in ki mu ne prinaša dohodka. Toženka bi morala to preveriti v času odobritve BPP in ni prav, da šele po petih letih ugotovi, da v času vložitve prošnje ni bil upravičen do dodelitve BPP. Napačno pa je ugotovljeno dejansko stanje glede stanovanja na naslovu C. Na tem naslovu je tožnik živel, začasnega bivališča pa ni imel prijavljenega, ker hiša ni imela hišne številke. Zaradi duševne bolezni pa se je bil od tam prisiljen odseliti in v tem stanovanju sedaj živi njegov mladoletni sin. Poudarja, da na tem prebivališču ni mogel živeti od 2. 12. 2012 do 30. 12. 2013, ker je bil v koprskih priporih zaradi obtožbe kaznivega dejanja nasilja v družini, kasneje pa na forenzičnem oddelku UKC Maribor. S tem dokazuje, da v navedenem naslovu ni živel zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani. Poleg tega se ne strinja tudi s cenitvijo solastniškega deleža v hiši na naslovu C. Predlaga ugoditev pritožbi (pravilno tožbi) in razveljavitev (pravilno odpravo) izpodbijanega sklepa.

Hkrati predlaga tudi vrnitev v prejšnje stanje in navaja, da ni jasno, zakaj je vročevalec izpodbijani sklep, ki je bil pravilno poslan na naslov D., vrnil organu. Poleg tega je tudi njegova pooblaščenka 22. 9. 2014 klicala organ in mu povedala, da tožnik vsa pisanja sprejema na naslovu D. Osebno se je trikrat zglasil na pošti in se pritožil zaradi nezakonite zavrnitve pošiljk, ki so mu bile poslane na naslov za vročanje. Na tem naslovu ima nameščen tudi poštni nabiralnik z naslovom in imenom. Sam redno prihaja tja in pobira pošto. Predlaga ugoditev predlogu.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Glede sklepa: Prvi odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Tretji odstavek istega člena določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Po četrtem odstavku tega člena vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

Po prvem odstavku 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Drugi odstavek tega člena določa, da če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

Iz upravnega spisa izhaja, da je toženka izpodbijani sklep tožniku vročala na naslovu D., ki ga je tožnik pri pristojnem organu evidentiral kot naslov za vročanje, kar ni sporno. Vročevalec pa glede na to, da sklepa tožniku na navedenem naslovu ni mogel vročiti osebno, sporočila ni pustil v hišnem predalčniku, kot to določa tretji odstavek 87. člena ZUP, pač pa je na pisemski ovojnici označil, da je tožnik preseljen. Kaj je bila podlaga za takšno ugotovitev vročevalca, iz ovojnice ne izhaja, poleg tega pa je tudi v nasprotju z uradno evidenco in tožnikovimi navedbami, da je to njegov naslov za vročanje, in da ima tam še vedno hišni predalčnik s svojim priimkom. Iz upravnega spisa še izhaja, da je tožnikova (bivša?) žena 22. 9. 2014 poklicala toženko in potrdila, da je pisanja za tožnika treba poslati na naslov D. Pravilnosti vročitve izpodbijanega sklepa tožniku na način iz drugega odstavka 96.a člena ZUP zato ni mogoče preizkusiti, pri čemer je treba upoštevati tudi, da tožnik v času poskusa vročitve sklepa sploh ni bil seznanjen, da zoper njega teče predmetni postopek. Sodišče zato šteje, da je bila vročitev izpodbijanega sklepa opravljena 3. 12. 2014, ko je tožnikova pooblaščenka prejela kopijo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožba, vložena dne 10. 12. 2014, pravočasna. Ker je z obravnavo tožnikove tožbe kot pravočasne odpadel tožnikov pravni interes za ugoditev zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, ga je sodišče zavrglo.

Glede sodbe: Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki v postopku ni uspel, dolžan povrniti sredstva za BPP, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP.

Iz navedenega izhaja, da je pogoj za omenjeni zahtevek sprememba premoženjskega stanja na prosilčevi strani, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik BPP zanjo ne bi več izpolnjeval pogojev. Za odločitev o vračilu na tej pravni podlagi tako ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju. Brez tega bi uveljavljanje tovrstnih zahtevkov organom za BPP omogočilo odpravo stroškovnih posledic neutemeljeno odobrene in izplačane BPP. Ni namreč mogoče izključiti, da je prosilec že ob odločanju o dodelitvi BPP razpolagal z istim premoženjem, relevantnim za ugotavljanje upravičenosti do BPP, ki pa ga organ ni upošteval (npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) in je izdal pozitivno odločbo. Ker je taka (čeprav nepravilna) odločba postala pravnomočna, morebitnega spregleda določenega premoženja ni mogoče sanirati na način, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja po prvem odstavku 49. člena ZBPP upoštevajo okoliščine, ki so obstajale že v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP, ker bi to pomenilo poseg v pravnomočno urejeno razmerje.

Po presoji sodišča tožena stranka navedene določbe ZBPP ni pravilno uporabila. Ni sporno, da sta bili odločbi z dne 13. 11. 2008 in 9. 1. 2010, s katero je bila tožniku odobrena sporna BPP, postali pravnomočni, prav tako tudi ne, da tožnik v omenjenem pravdnem postopku ni uspel. Zaradi tega je organ upravičeno preverjal, ali bi moral tožnik zaradi izboljšanja premoženjskega stanja vrniti izplačano BPP, ni pa ravnal pravilno, ko mu je zaradi premoženja, kot ga je ugotovil v času izdaje izpodbijanega sklepa, avtomatično naložil vrnitev zneska. Kot rečeno, tak zahtevek bi imel podlago le v izboljšanju tožnikovega premoženjskega stanja v obdobju po pravnomočnosti odločb o dodelitvi BPP. Tega dejstva pa upravni organ zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljal. Poleg tega je v obravnavni zadevi bistveno kršen postopek, ker se tožnik pred izdajo sklepa ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz izpodbijanega sklepa in priloženih spisov namreč ne izhaja, da je bil tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa sploh seznanjen z dejstvom, da zoper njega poteka postopek po 49. členu ZBPP in z dejstvi in ugotovitvami, na katerih izpodbijani sklep temelji.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).