Jedro

Določbe zakona o tujcih so za tožečo stranko, ki je državljanka druge republike nekdanje SFRJ, začele veljati dne 26.2.1992 (2. odstavek 81. člena). Zato je pri vlogi za dovoljenje za stalno prebivanje potrebno upoštevati zakonski pogoj (1. odstavek 16. člena) o triletnem neprekinjenem prebivanju na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje po zakonu o tujcih in ne prijave začasnega prebivališča do 25.2.1992 po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva. Triletni rok pa pri tožeči stranki še ni pretekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.8.1993, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da so se v smislu 81. člena zakona o tujcih za tožnico začele uporabljati določbe zakona o tujcih s 26.2.1992. Po tem času pa bi po mnenju tožene stranke morala tožnica urediti svoj bivalni status v Republiki Sloveniji na podlagi določb zakona o tujcih. Očitno ima tožnica pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ne pa tudi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke zahteva namreč 1. odstavek 16. člena zakona o tujcih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji izpolnjevanje dveh pogojev, in sicer: najmanj tri leta neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije, vendar na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega po zakonu o tujcih. Ta rok pa od 26.2.1992 še ni pretekel, čeprav je tožnica med tem pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji; in delovno dovoljenje za nedoločen čas. Tožnici pa je osebno delovno dovoljenje poteklo dne 30.7.1993. Tudi delovno dovoljenje, izdano na prošnjo delodajalca, velja le za določen čas od 31.7. do 31.10.1993. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ na podlagi zbranih dokazov v konkretni zadevi odločil v skladu z zakonom o tujcih. Zato tako odločitev potrjuje tudi tožena stranka. Glede na navedeno tožnica s pritožbo proti prvostopni odločbi ni mogla uspeti.

Tožnica v tožbi meni, da odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji na nepravilni uporabi določb 16. člena zakona o tujcih. Pri tem se tožena stranka sklicuje na pogoj tega zakona o triletnem neprekinjenem prebivanju na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje po zakonu o tujcih. Zakon o tujcih v navedenem členu namreč pravic tujcev ne omejuje le na računanje rokov od uveljavitve zakona naprej in na zanikanje že nastalih dejanskih okoliščin pred sprejetjem tega zakona. V skladu z določbami 183. člena ustave SFRJ iz leta 1974 se je na podlagi ustavno zagotovljene pravice do svobode gibanja in nastanitve v letu 1985 preselila iz rojstnega kraja v Republiko Slovenijo. Tu se je nastanila in uredila življenjsko ekstistenco. Ves čas je bila na območju Republike Slovenije stalno zaposlena in zato tudi ves čas dejansko tudi stalno neprekinjeno prebivala. Sicer je bila ves čas formalno iz objektivnih razlogov prijavljena le začasno, vendar zakonito. To stanje je mogoče ugotoviti iz podatkov iz delovne knjižice, pa tudi s preverbo v občinskih organih za notranje zadeve, kot tudi z izvedbo dokazov z zaslišanjem prič. Njeno dejansko stalno in neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji traja tako 8 let. Njena stalna zaposlitev v podjetju ni vprašljiva, vendar je podjetje vezano na trajanje delovnega vizuma, ki pa je odvisen od dovoljenja za stalno prebivanje. Razlog prebivanja pa vsekakor obstaja, saj gre za življenjsko eksistenco, ki je vezana na zaposlitev in uživanje pravic, pridobljenih na podlagi dela. Tako izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj več kot tri leta v Sloveniji neprekinjeno prebiva in je neprekinjeno zaposlena oziroma uživa pridobljene pravice iz dela. Vsekakor pa je njeno tožbo potrebno reševati tudi v duhu sprejetih temeljnih aktov o neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona, ki zagotavlja varstvo človekovih pravic v skladu s sodobno evropsko zakonodajo, saj nasprotno ravnanje uničuje življenjsko eksistenco posameznika. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in dodaja: Za tožnico kot državljanko bivše SFR Jugoslavije in hkrati državljanko Republike Črne Gore so namreč pred 25.6.1991 za bivanje v Republiki Sloveniji veljale določbe zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in RS, št. 26/90 in 11/91-I), po osamosvojitvi države Republike Slovenije pa se mora kot tujka ravnati po določbah zakona o tujcih, katerega določbe so zanjo začele veljati s 26.2.1992. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da tujec najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, drugi pogoj pa je, da obstaja vsaj eden izmed razlogov, primeroma navedenih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru je tožnica državljanka druge republike nekdanje SFRJ (Črne gore), ki ni zaprosila za slovensko državljanstvo in so zanjo začele veljati določbe zakona o tujcih dne 25.2.1992 (2. odstavek 81. člen citiranega zakona). V konkretni zadevi pa tako ali tako ni sporno, da ima tožnica od prihoda v Slovenijo leta 1985 prijavljeno začasno prebivanje po prej veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji in pa dovoljenje za začasno prebivanje po zakonu o tujcih.

Glede na vsebino citirane zakonske določbe 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih in glede na dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, sta pravilni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke. V skladu z vsebino te zakonske določba ni mogoče šteti tožničine prijave začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji od leta 1985 do 25.2.1992 po citiranem zakonu o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva kot upoštevno pri izdaji dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o tujcih. Tega vsebina te zakonske določbe ne dopušča. To pomeni, da prijave začasnega prebivališča po citiranem zakonu o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (10. do 14. člen - ZENO), ni mogoče enačiti z dovoljenjem za začasno prebivanje po zakonu o tujcih. Zato je tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da navedeni triletni rok neprekinjenega prebivanja tožnice na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje po zakonu o tujcih še ni pretekel. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).