Jedro

Če se občinski predpis o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine ne nanaša na konkretno nepremičnino (poslovno stavbo), ampak na naselje kot naselbinski kulturni spomenik, na območju katerega je ta nepremičnina, potem za obravnavo denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev te nepremičnine v last ni bilo pristojno Ministrstvo za kulturo po 5. točki 1. odstavka 54. člena ZDen, pač pa občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske in komunalne zadeve po 3. točki tega odstavka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 22.12.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 5. točke 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine - poslovnega prostora v pritličju stavbe Ljubno, ki obsega trgovski lokal 39,75 m2 in skladišče 32,4 m2, s pripadajočim idealnim deležem zemljišča parc. št. 582 in parc. št. 583, ki pripada navedenemu podržavljenemu poslovnemu prostoru in, ki se glasi na vrnitev nepremičnine v last I.S., I.K., in A.F., vsaki do 1/3 (1. točka izreka); vse stroške, ki so jih imeli vlagatelji v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, nosijo sami (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je na podlagi 5. točke 1. odstavka 54. člena ZDen, v povezavi s 3. odstavkom 18. člena tega zakona, pristojna za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo nepremičnin, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti. Ker je navedena nepremičnina v območju naselbinskega kulturnega spomenika Ljubno ob Savinji, kar je v skladu s 4. členom Odloka o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Mozirje (Uradni list SRS, št. 27/87), je, glede na citirane določbe ZDen, podana pristojnost tožene stranke za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Vlagatelji zahteve so po določbi 15. člena ZDen upravičeni za uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije. Po podatkih zemljiške knjige je na podržavljeni nepremičnini knjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Gostinsko turistično podjetje T., Mozirje, njegov pravni naslednik pa je podjetje M. d.o.o., Nazarje. Zato je ta v skladu z 51. členom ZDen tudi zavezanec za vrnitev stvari oziroma premoženja. Zavezana stranka je na ustni obravnavni in kasneje v posebni vlogi menila, da po določbah ZDen ni zavezana za vračilo podržavljenega poslovnega prostora s pripadajočim zemljiščem v naravi. To pa iz razloga, ker upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki niso predlagali izdaje začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Zavezana stranka tudi navaja, da je v poslovnem prostoru opravila obsežna adaptacijskega dela. Tožena stranka meni, da ni pogojev za denacionalizacijo navedenega poslovnega lokala, s pripadajočim zemljiščem, z vrnitvijo v naravi, ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo - pravni nasledniki upravičenk niso predlagali izdaje začasne odredbe po ZLPP, kot to določa ta zakon. Dejstvo, da ni bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe, je tožena stranka preverila tudi z zaslišanjem oziroma izjavami strank ter po upravnem organu Občine Mozirje. Glede na to dejstvo pripada upravičencem, skladno z določbami 2. odstavka 15. člena ZLPP, le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Zato je zahtevek za denacionalizacijo, ki se je glasil na vrnitev v naravi, to je na vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini - poslovnem prostoru zavrnila. Ker imajo upravičenke pravico do odškodnine v obliki obveznic odškodninske sklada ali delnic v lasti republike, bo o takem zahtevku, če bo postavljen, smiselno z določbami ZDen, potrebno odločiti v posebnem postopku.

Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ni pristojna za odločanje v tej denacionalizacijski zadevi. Navedena nepremičnina, ki je v naravi poslovna stavba v Ljubnem ob Savinji, ni razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost. Iz navedenega občinskega odloka namreč izhaja, da nobena nepremičnina v Občini Mozirje ni bila določena kot naravna znamenitost ali kulturno - zgodovinski spomenik. Zaradi tega je izpodbijana odločba izdana od organa, ki sploh ni pristojen za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku na prvi stopnji. O zadevi bi moral odločati občinski upravni organ Občine Mozirje, pristojen za stanovanjske in komunalne zadeve. Citira določbe 68. in 88. člena ZDen. Res je sicer, da ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP, vendar, ne glede na to, je bil zavezanec med postopkom, predno se je začel lastniniti, seznanjen z zahtevo upravičencev do denacionalizacije navedene nepremičnine, s katero je upravljal kot imetnik družbenega premoženja. Vedel je torej, da bo treba nepremičnino vrniti v naravi, ker je bila taka zahteva zapisana v predlogu za denacionalizacijo. Zavestno je torej s to nepremičnino razpolagal v nasprotju z vloženim zahtevkom. Zato je upravičena zahteva, da se zavezancu prepove razpolaganje in lastninsko preoblikovanje v zvezi z navedeno nepremičnino. Meni, ker do lastninskega preoblikovanja zavezanca še ni prišlo in ker je bil pred vložitvijo zahteve za lastninsko preoblikovanje pri agenciji seznanjen z zahtevo za vrnitev nepremičnine v naravi, da ni upravičen, da bi se lastninil s premoženjem, glede katerega je zahtevana denacionalizacija, ne glede na določbe ZLPP. Zavezanec je namreč bil v slabi veri, saj je bil seznanjen z zahtevo za vrnitev navedene nepremičnine. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka - Slovenski odškodninski sklad - v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna in se v celoti pridružuje navedbam tožeče stranke, dodatno pa med drugim navaja, da bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli ZDen, če bi zamuda roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pomenila le še pravico do odškodnine v oblikah, za katere je zavezanec Slovenski odškodninski sklad. Citira 2. odstavek 15. člena ZLPP, po katerem se v primeru, če upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v roku, podjetje lahko lastninsko preoblikuje. To po mnenju prizadete stranke pomeni, da podjetje lahko prične postopek lastninjenja. Nikakor pa ne pomeni, da upravičenec ne more več zahtevati vrnitve v naravi, še posebej, če so za to izpolnjeni vsi pogoji po ZDen. Zato meni, da ima upravičenec pravico zahtevati vrnitev po določbah ZDen vse do dokončnega lastninskega preoblikovanja podjetja. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnik ima prav, da tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v konkretni zadevi po 5. točki 1. odstavka 54. člena ZDen, v kateri tožena stranka odloča na prvi stopnji tudi o denacionalizaciji nepremičnin iz 3. odstavka 18. člena ZDen. Gre namreč za nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, in se vračajo pod pogoji iz tega zakona. Navedena nepremičnina pa kot taka ni zajeta v navedenem Odloku Občine Mozirje o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju te občine. Tožena stranka se sicer v izpodbijani odločbi sklicuje na 4. člen tega odloka, po katerem se v 4. točki kot naselbinski kulturni spomenik razglasi naselje Ljubno ob Savinji, na območju katerega je navedena nepremičnina. Toda taka določba ne pomeni, da je vsaka nepremičnina v naselju že razglašena za kulturni spomenik, ker bi, glede na citirani 3. odstavek 18. člena ZDen, kazalo na stvarno pristojnost tožene stranke za odločanje po 5. točki 1. odstavka 54. člena tega zakona, in izključevalo pristojnost upravnega organa na območju navedene občine, pristojnega za stanovanjske in komunalne zadeve po 3. točki tega odstavka. Citirani 3. odstavek 18. člena ZDen namreč omenja le konkretne nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti. Kot taka pa navedena nepremičnina po citiranem občinskem odloku ni razglašena.

Tožnik pa nima prav, ko v tožbi navaja, da ne more biti pomembno, če ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP in se pri tem sklicuje na določbo 68. člena, v povezavi z 88. členom ZDen. ZLPP v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenem s tem zakonom, to je do 7.6.1993, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju o zavarovanju pravic bivših lastnikov podržavljenega premoženja in njihovih dedičev (9. do 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP in glede na njegove navedene določbe (9. do 16. člen) v konkretnem primeru, ko ni bil vložen navedeni predlog za izdajo začasne odredbe, kar ni sporno, sklicevanje na določbo 68. člena in v zvezi z njo 88. člena ZDen nima več pravnega temelja.

Glede na to, da je izpodbijano odločbo izdala tožena stranka kot stvarno nepristojen organ, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Na pravno mnenje, dano v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).