Jedro

Pri presoji pravočasnosti podane odpovedi je treba kot dan, od katerega teče rok za podajo odpovedi, upoštevati dan, ko je bila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščena oseba, pristojna za podajo odpovedi. V tem primeru je bil za to pristojen generalni direktor tožene stranke I. I. (20. člen ZDR-1), ki je bil s kršitvijo in kršiteljem seznanjen 18. 1. 2024. Odpoved z dne 12. 2. 2024 je tako podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka.

V zvezi s poznavanjem internih pravil je bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila, da se z njimi seznani. Od tožnika pa se je skladno s standardom povprečno skrbnega delavca pričakovalo, da se seznani z internimi akti tožene stranke, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na njegovo delo. Ker je bila tožniku seznanitev z internimi akti omogočena, se ne more uspešno sklicevati na to, da z Navodili ni bil seznanjen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2024, reintegracijo in reparacijo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, pa je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2024, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2024 podana po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj so za namestitev spornega programa vedeli vsi dispečerji in vodji dispečerskega centra A. Poudarja, da v odpovedi ni dovolj določno opredeljen čas kršitve. Glede namestitve programa trdi, da so mu nadrejeni odobrili namestitev. Priči B. B. in C. C. potrjujeta, da so bili nadrejeni seznanjeni z namestitvijo programa. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče B. B., ki je izpovedala, da misli, da je bil program odobren s strani nadrejenega, in da dvomi, da nadrejena D. D. in E. E. nista vedela za nameščen program. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem verjelo le pričama F. F. in E. E., brez utemeljitve, zakaj drugim pričam ni sledilo. Meni, da očitana kršitev ne predstavlja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni predstavljala resne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi. Tožena stranka v odpovedi ni obrazložila, za kakšno resno potencialno nevarnost naj bi šlo, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do njegovih navedb, zakaj ne gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti. Če bi šlo za hujšo kršitev, bi morala biti odkrita takoj, ne po več kot šestih mesecih. Sodišče je nasprotovalo samo sebi, ko je ugotovilo kršitev Navodila za delo v G. št. ... - Politika informacijske varnosti tehnologije (v nadaljevanju: Navodilo), ne pa hujšo kršitev. Navaja, da z Navodili ni bil seznanjen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je pavšalna in v nasprotju z listinami ter izpovedbami prič. Dopis z dne 1. 2. 2023, ki naj bi dokazoval, da je bil tožnik seznanjen z Navodili, ne dokazuje, da ga je tožnik dejansko prejel, saj ne vsebuje podpisane vročilnice. Priči B. B. in H. H. sta izpovedali, da je bil program EDGE namenjen le vpisu dopustov in kadrovskim zadevam. Iz dopisa z dne 1. 2. 2023 ne izhaja, da bi bili zaposleni opozorjeni, da se v programu intranet in EDGE nahajajo pravilniki. Nobena od prič, razen F. F., ni izpovedala, ali so se pravilniki v teh programih nahajali pred avgustom 2023. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ocene delovne uspešnosti tožnika za leto 2023, ki po njegovem mnenju negira pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Prav tako je pavšalno zaključilo, da je naključje to, da je bil 13. 12. 2023 izvoljen za sindikalnega zaupnika, naslednji dan pa je bil prijavljen odklon glede njegove kršitve. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se kot neutemeljena zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi dogodka konec avgusta 2023, ko je tožnik na več delovnih postajah v dispečerskem centru A. samovoljno namestil programsko opremo, ki ni sestavni del standardnega programskega okolja. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil zavezujoče Navodilo tožene stranke v točkah 9. 4. 1. in 10. 2.,1 s tem pa je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti in delovnega razmerja.

6.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved z dne 12. 2. 2024 tožniku podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, torej pravočasno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pri presoji pravočasnosti podane odpovedi treba kot dan, od katerega teče rok za podajo odpovedi, upoštevati dan, ko je bila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščena oseba, pristojna za podajo odpovedi. V tem primeru je bil za to pristojen generalni direktor tožene stranke I. I. (20. člen ZDR-1), ki je bil s kršitvijo in kršiteljem seznanjen 18. 1. 2024. Odpoved z dne 12. 2. 2024 je tako podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka. Ni torej pravno pomembno, kdaj so se s kršitvijo seznanili ostali dispečerji ter nadrejena E. E. in D. D., saj ti niso bili pristojni za podajo odpovedi, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je čas storitve kršitve v izpodbijani odpovedi dovolj določno opredeljen, in sicer v koncu avgusta 2023.2 Zato je bila odpoved podana tudi znotraj objektivnega 6 mesečnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Pritožbeno vztrajanje, da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi, tako ni utemeljeno.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do izpovedi priče B. B. Navedena priča namreč ni vedela izpovedati, ali je tožnik za namestitev spornega programa imel odobritev s strani nadrejenega, o tem je zgolj ugibala. Podobno tudi priča C. C. ni vedel izpovedati, ali je imel tožnik za namestitev programa dovoljenje nadrejenih, sama seznanjenost E. E. z namestitvijo spornega programa pa za presojo konkretnega spora ni bistvena. Ni torej bistveno, ali sta nadrejena D. D. in E. E.3 vedela za nameščenost programa in ali je bil program uporabljen s strani vseh dispečerjev ter koristen za njihovo delo. Bistvena za presojo tega spora bi bila lahko le odobritev namestitve programa s strani pristojne osebe, ki pa ni dokazana. Tožnik je sicer zatrjeval in zaslišan izpovedal, da mu je E. E. odobril namestitev spornega programa, vendar takšne navedbe niso podprte z nobenim drugim dokazom. Nasprotno pa iz zaslišanja E. E., F. F., kot tudi iz listinskih dokazov (Odklon št. ... - Razgovor g. E. E. 30. 1. 2024 z dne 1. 2. 2024, priloga B5 in Predlog za uvedbo postopka za izrek pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2024, priloga B6) izhaja, da tožniku E. E. ni odobril namestitve spornega programa. Dodatno pa iz zaslišanja E. E. tudi izhaja, da za morebitno odobritev niti ne bi bil pristojen, saj je za takšno odobritev pristojen informatik. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se tako pravilno oprlo na izpovedi prič F. F. in E. E.

9.Sodišče prve stopnje se je v točkah 23 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno opredelilo, zakaj tožnikova kršitev Navodil predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti ter zakaj ravnanje tožnika pomeni resno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se dispečarski center A. umešča med kritično infrastrukturo po Zakonu o kritični infrastrukturi, od katere je odvisno učinkovito delovanje zdravstvenih služb na terenu. Nedelovanje dispečerskega programa predstavlja resno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Nepooblaščeni posegi v delovne postaje so zato strogo prepovedani, saj predstavljajo visoko tveganje motenj ali celo prekinitve delovanja kritične infrastrukture, kar lahko ogrozi življenje in zdravje ljudi. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikova namestitev programske opreme, ki bi lahko povzročila motnje v dispečerskem sistemu in ogrozila delovanje zdravstvenih služb, nedvomno predstavlja hujšo kršitev njegovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

10.Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da tožena stranka v izredni odpovedi ni pojasnila, zakaj šteje kršitev tožnika za hujšo kršitev. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v odpovedi v zvezi s tem jasno zapisano, da je dispečarski center A. del kritične infrastrukture ter da lahko nepooblaščen poseg v delovne postaje s strani nepooblaščenega uporabnika prekine neprekinjeno delovanje nujnih sistemov dispečerskega centra, kar predstavlja potencialno resno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da tožena stranka v izredni odpovedi ni obrazložila, za kakšno resno potencialno nevarnost za življenje in zdravje ljudi naj bi šlo. Iz vsebine odpovedi je jasno razvidno, da bi vsaka motnja, upočasnitev ali nedelovanje dispečerskega sistema kot posledica tožnikove namestitve programske opreme resno ogrozila delovanje nujnih sistemov ter s tem neposredno ogrozila življenje in zdravje ljudi. Obrazložitev izredne odpovedi je ustrezna in dovolj konkretizirana.

11.Nadalje tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, zakaj ne gre za hujšo kršitev pogodbene obveznosti. V zvezi s tem je tožnik zatrjeval, da je zgolj namestil programski jezik Python, ki je bil dostopen v trgovini za aplikacije Microsoft Store, ter da prisotnost v navedeni trgovini potrjuje, da gre za varno in zaupanja vredno orodje. Glede tega se je s sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Smiselno je pojasnilo, da tožnik ni zgolj namestil programskega jezika Python, temveč je namestil na podlagi takšnega programskega jezika izdelan program ali izvršljivo kodo, ki pa lahko določene varnostne mehanizme obide in naredi škodo takoj ali v kasnejšem času. Pri tem je tožnik sam izpovedal, da je programska oprema prenehala delati ter da ni imel znanja, da bi jo popravil. Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da možno nepredvidljivo delovanje programske opreme ogroža stabilnost dispečerskega sistema in da s tem tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbene obveznosti.

12.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da če bi šlo za hujšo kršitev, bi morala biti odkrita nemudoma. To ne vzdrži kritične presoje, saj že ZDR-1 omogoča delodajalcu, da izvede postopek izredne odpovedi v določenem času. Posledice nepooblaščene namestitve programske opreme na delovne postaje pa tudi niso nujno takoj očitne, temveč se lahko pokažejo šele kasneje.

13.Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje glede kršitve določb Navodil obrazložilo, da "tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev navedenih določb pravilnika" in ne hujšo kršitev (določb pravilnika). Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev določb pravilnika (Navodil), kar pa sicer predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, skladno z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je natančno konkretizirano katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja vse so bile kršene.

1.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tožnikovi seznanjenosti z relevantnimi internimi akti tožene stranke v točkah 18 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe posplošena ter v nasprotju z listinami v spisu in izpovedmi prič. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbno obrazložena in skladna z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezan spoštovati interne akte tožene stranke. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bil tožniku kot tudi ostalim dispečerjem omogočen dostop do Navodil, in sicer preko programa EDGE. Dostop do programa EDGE so potrdile domala vse priče, saj so preko tega programa urejale kadrovske zadeve. Dostop tožnika do programa EDGE pa je izkazan tudi z dokumentom št. ... z dne 1. 2. 2023 (B 22), v katerem je zapisano, da so vsa navodila za delo dostopna na intranetni strani G., do katerih se dostopa preko povezave EDGE. Iz tega dokumenta je razvidno tudi, da je tožnik za dostop do tega programa prejel uporabniško ime, geslo ter ostale identifikacijske podatke. Tožnik se sicer sklicuje na to, da ta dokument njemu kot tudi priči H. H. ni bil vročen, saj temu dokumentu ni bila pripeta podpisana vročilnica, vendar je to neutemeljeno. Priča H. H. je zaslišana potrdila prejem takšnega enakega dokumenta št. ... z dne 1. 2. 2023 (B 23), so pa dostop do samega programa EDGE potrdile tudi vse ostale priče. Pri tem ni pomembno, zakaj tožena stranka ni priložila tovrstnega dokumenta tudi za pričo B. B., saj tega ni bila dolžna storiti. Prav tako je nepomembno, da je B. B. doma pregledala dokumente, ki jih je prejela ob nastopu dela, ter da razen pogodbe o zaposlitvi drugih dokumentov ni našla, saj je navsezadnje zaslišana sama potrdila, da je imela dostop do programa EDGE. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz zaslišanja B. B. in H. H. izhaja, da je bil program EDGE namenjen izključno za oddajo dni dopusta in kadrovskim zadevam, saj tega sploh nista izpovedali. B. B. je zaslišana kot priča izpovedala, da v kolikor bi šla po programu EDGE posebej brskati, da bi mogoče lahko našla interne akte tožene stranke. Tudi H. H. je glede programa EDGE izpovedala, da se zaveda, da so tam pod enim zavihkom pravilniki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da nobena od prič, razen F. F., ni vedela izpovedati, ali so se pravilniki v teh programih nahajali pred avgustom 2023. Nobena od prič ni o tem izpovedala, ker jih o tem nihče ni posebej spraševal, saj to ni bilo sporno.

2.Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je v zvezi s poznavanjem internih pravil bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila, da se z njimi seznani. Od tožnika pa se je skladno s standardom povprečno skrbnega delavca pričakovalo, da se seznani z internimi akti tožene stranke, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na njegovo delo. Ker je bila tožniku seznanitev z internimi akti omogočena, se ne more uspešno sklicevati na to, da z Navodili ni bil seznanjen. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pa se tudi sicer od povprečno skrbnega delavca pričakuje zavedanje o tem, da se ne sme nepooblaščeno posegati v kritično infrastrukturo.

3.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pravilno je poudarilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je namreč samovoljno namestil program, ki posega v kritično infrastrukturo, kar bi lahko pomenilo resno nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Izgubo zaupanja je v svoji izpovedbi utemeljila tudi priča F. F., vodja Dispečerske službe zdravstva Slovenije (DSZS). Četudi je tožnik dobil zelo dobro oceno dela za leto 2023, pa to še ne negira izgube medsebojnega zaupanja med strankama. Pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 so kljub temu podani. Do tožnikove ocene dela se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje (v 26. točki obrazložitve sodbe), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

4.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izpodbijana odpoved posledica tožnikovega sindikalnega udejstvovanja in da je obrazložitev izpodbijane sodbe s tem v zvezi posplošena. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, da je le naključje, da je bil tožnik dne 13. 12. 2023 izvoljen za sindikalnega zaupnika pri toženi stranki, naslednji dan - 14. 12. 2023 pa je bil prijavljen odklon v zvezi s tožnikovo kršitvijo. Ugotovilo je namreč, da je J. J. kot sistemski administrator DSZS dne 12. 12. 2023 preko govoric izvedel, da je bil pred časom na dispečerske računalnike nameščen sporni program. Zaradi transparentnosti je nato 14. 12. 2023 odklon prijavil v informacijski sistem Shakespeare, pri čemer takrat ni bil prepričan, ali je bil kršitelj tožnik, niti ni vedel, da bi tožnik postal sindikalni zaupnik. Na podlagi prijave odklona je potem služba za korporativno varnost kršitev dodatno raziskala, kar je rezultiralo v izredni odpovedi tožniku. Pri tem pa je bistveno, da je tožnik storil kršitev, ki predstavlja hujšo kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, njegovo sindikalno udejstvovanje pa ga ne more rešiti pred to odpovedjo.

5.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZDR-1 (drugim odstavkom 84. člena) prevalilo dokazno breme na tožnika. Predvsem pa ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje vsak odstavek obrazložitve sodbe začelo z navedbo "tožnik ni dokazal". S tako navedbo se namreč ne prične niti en odstavek izpodbijane sodbe. Kljub temu, da je bilo dokazno breme za utemeljenost odpovedi na toženi stranki, pa je bil tožnik dolžan podati navedbe o tem, zakaj meni, da je ta odpoved nezakonita in neutemeljena, kar je tudi storil; te njegove navedbe pa je nato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno presojalo in jih, kot izhaja iz že obrazloženega, zavrnilo kot neutemeljene.

6.Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni ter jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi večkrat očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1V točki 9. 4. 1. Navodil je določeno, da: "Zaposlenim v G. na službenih osebnih računalnikih ni dovoljeno uporabljati programske opreme, ki ni sestavni del standardnega programskega okolja. Uporabljajo lahko samo licenčno programsko opremo.'' V točki 10. 2. pa je določeno, da: ''Izrecno je prepovedano nameščanje kakršnekoli programske opreme, katere izvor je neznan in nepreverjen s strani sistemskih administratorjev."

2Nenazadnje je tudi tožnik izpovedal, da je bil sporni program nameščen konec avgusta 2023.

3E. E. je bil vodja dispečerskega centra A. do konca avgusta 2023, nato ga je nadomestil D. D.