Jedro

V danem primeru je sporno, ali je treba tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe organa prve stopnje po nadzorstveni pravici obravnavati vsebinsko ali pa jo kot nedovoljeno zavreči. Stališče tožene stranke, da ni upravičena presojati zadeve z uporabo tega izrednega pravnega sredstva zato, ker je odločala že o pritožbi in to zavrnila ter torej prvostopenjsko odločbo potrdila kot zakonito, po presoji sodišča ni utemeljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance RS št. DT 499-51/2011-2 z dne 1. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo zavezanca za davek za odpravo odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4290-14050/2006-2-08082-65 z dne 15. 12. 2006, zavrgla.

2. V obrazložitvi svojega sklepa pojasnjuje, da je zavezanec podal zahtevo za odpravo v izreku navedene prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici, kar utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče v identični zadevi dne 4. 11. 2009 s sodbo I U 1848/2009-17 razsodilo, da se za vračanje neutemeljeno plačanih davčnih dajatev odloča v davčnem postopku, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega davka. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč obresti iz prvega odstavka 38. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1) oziroma prvega odstavka 99. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) po svoji vsebini niso zamudne obresti, zato davčnemu zavezancu pripadajo obresti tudi od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti. Svojo zahtevo utemeljuje na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. 3. Tožena stranka poudarja, da je podlaga za odločanje drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 ter Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZDavP-2, v skladu s tretjim odstavkom 2. člena omenjena zakona. Pove, da je v prvem odstavku 275. člena ZUP določeno, da pristojni organ po nadzorstveni pravici lahko odpravi ali razveljavi odločbo tudi na zahtevo stranke. Zato je zahtevo po mnenju davčnega organa vložila upravičena oseba.

4. Ugotavlja, da je v obravnavanem primeru drugostopni organ o pritožbi odločil z odločbo št. DT 499-02-9/2007-2 z dne 16. 4. 2007. Prvostopna odločba je v konkretnem primeru postala pravnomočna s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti. Drugostopni organ zato ne more posegati v pravnomočno prvostopno odločbo, ker je o njej že odločil in jo presodil za zakonito. Meni, da je takšno stališče potrebno zavzeti glede na hierarhijo in ureditev pravnih sredstev, po katerih obstaja možnost vložitve tožbe zoper drugostopno odločbo, zoper sodbo pa je zakonsko urejeno izredno pravno sredstvo po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 106/06, v nadaljevanju ZUS-1). Zato ker je v drugem postopku zavzeto drugačno stališče o uporabi materialnega zakona, po presoji drugostopnega organa ta okoliščina ne more biti podlaga za odpravo odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku drugostopni organ že presodil za zakonito. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije U I 552/59 z dne 24. 10. 1959. Meni, da je bila pravica drugostopnega organa do presoje zakonitosti tako že izčrpana.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnega organa ne strinja. Poudarja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se tožena stranka strinja s tožečo, da lahko v skladu z določili drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila ta vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Meni, da je pravno nadzirane tožene stranke v navedenem primeru pravno popolnoma zmotno. V obravnavanem primeru gre za enaki davčni zadevi, glede katerih bi moralo biti enako odločeno, torej v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I-U-1848/2009-17 z dne 4. 11. 2010, ne glede na to, da se je tožena stranka postavila na stališča, da ne more posegati v pravnomočno prvostopno odločbo, če je o njej že sama odločila in jo presodila za zakonito. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 2737/2006, iz katere je razbrati, da za tolmačenje, kot ga je zavzela tožena stranka, ni pravne podlage, niti v ZDavP-1 niti v ZUP. Opozarja tudi na dejstvo, da v ZDavP-2 pogoj očitne kršitve materialnega zakona (tako kot v 274. člen ZUP) ni predviden. To pa pomeni, da so v kršitvi materialnega zakona lahko zajeti tudi primeri, ko se zaradi nejasnosti v formulaciji zakona da materialni zakon razumeti na več načinov, kar prav tako izhaja iz sodbe tukajšnjega sodišča št. U 2737/2006. Vztraja na stališču, da je Vrhovno sodišče v vsebinsko popolnoma enaki zadevi, ko jo vsebuje odločba Davčnega urada Ljubljana št. 4290-14050/2006-2-08-082-65 z dne 15. 12. 2006, s svojo odločbo I U 1848/2007-17 z dne 4. 11. 2010 sprejela vsebinsko odločitev v popolnoma enaki zadevi, za katero tožeča stranka zahteva odpravo po nadzorstveni pravici. Gre za enaki davčni zadevi, glede katerih bi moralo biti po vsebini enako odločeno.

6. Zato sodišču predlaga naj njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Konkretnih ugovorov na očitke iz tožbe pa ni podala.

8. Zadevo je obravnavala in o njej odločila sodnica posameznica, saj zadeva izpolnjuje pogoje iz druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. O zadevi je sodišče odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 9. Tožba je utemeljena.

10. Tako odprava in razveljavitev oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2, kot tudi odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz 274. člena ZUP, sta uvrščeni v poglavje med izrednimi pravnimi sredstvi, kar med strankama ni sporno. Sporna pa je odločitev tožene stranke, da ni upravičena presojati tega izrednega pravnega sredstva iz razloga, ker je v konkretnem postopku že sodelovala v rednem upravnem postopku s pritožbo, pri čemer svojo odločitev utemeljuje s hierarhičnim nadzorom in sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije U I 552/59 z dne 24. 10. 1959. Postavlja se torej vprašanje, ali je v konkretnem primeru sporno pravno sredstvo sploh dovoljeno.

11. Odločitev tožene stranke, da ga ni upravičena presojati iz razloga, ker je sodelovala že v rednem upravnem postopku s pritožbo, je po mnenju sodišča neutemeljena. Kaj takega v zakonu ni zapisano, niti iz njega ne izhaja. Kot pove že sam naslov izrednega pravnega sredstva, gre v danem primeru za hierarhični nadzor, ki ga opravi pristojni organ nad zakonitostjo odločb, v smislu preverjanja materialno pravne odločitve, v upravnem postopku na prvi ali na drugi stopnji. Iz zakona tako ne izhaja trditev tožene stranka, da je v primeru kot je tožnikov, hierarhični nadzor nemogoč. Tako ZDavP-2 v drugem odstavek 88. člena določa, da lahko odmerno odločbo davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Zakon govori o odmerni odločbi kot taki. Iz omenjene dikcije sledi, da gre pri odmeri odločbi za tako odločbo, ki je bila izdana in vročena stranki in to ne glede na to, ali jo je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo ali ne. Po omenjeni dikciji zakona pa je mogoče presojati po nadzorstveni pravici tudi dokončno odločbo, odločbo, zoper katero je bil sprožen upravni spor, in tudi še pravnomočno odločbo, ker je izdaja in vročitev odločbe pogoj za njeno dokončnost in pravnomočnost kot to določata 224. in 225. člen ZUP. Ker med strankama ni sporno, da je upravičeni predlagatelj za odpravo in razveljavitev odmerne odločbe lahko tudi tožeča stranka, so izpolnjene vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za to, da tožena stranka kot pristojni organ iz 275. člena ZUP vzame zahtevo stranke po nadzorstveni pravice v obravnavo po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2. Pri tem mora ugotoviti, ali pri tožeči stranki obstoja zakoniti razlog za odločanje po nadzorstveni pravici, to je, ali je bil materialni zakon kršen. Slednjega namreč tožeča stranka v svoji zahtevi tudi uveljavlja.

12. Ob tem sodišče tožeči stranki, ki je podvomila v dejstvo, da naj bi se sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, nanašala na leto 1959, pojasnjuje, da gre za sodbo U-I-552/59 z dne 24. 10. 1959, torej se res nanaša na omenjeno leto oziroma na čas, ko je veljal ZUP/86, kakršen koli zakon o davčnem postopku pa še sploh ni bil v veljavi. Za razliko od veljavnega ZUP oziroma ZUP/86, ki določa, da mora biti materialni zakon očitno kršen, ZDavP-2 kot pogoj določa le kršitev zakona. Kadar gre za očitno kršitev materialnega zakona, to pomeni, da je materialni zakon v formulaciji tako jasen, da ga je mogoče razmeti ter razlagati samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom. Prav tako do očitne kršitve materialnega zakona lahko pride tudi takrat, kadar je organ uporabil za pravno razmerje napačen materialni zakon. Zaradi nezadostne jasnosti v formulacijah, kar je posledica nepreciznega izražanja, pa se da materialni zakon večkrat razumeti ali uporabiti na dva ali več načinov. Če se je organ v izdani odločbi odločil za eno od možnih razlag pri interpretaciji materialnega zakona, ne moremo govoriti o očitni kršitvi materialnega zakona, pač pa zgolj o njeni kršitvi, kar je zadostne razlog za odločanje po nadzorstveni pravici v skladu z določili ZDavP-2. Če je organ v izdani odločbi sprejel eno interpretacijo, to še ne pomeni, da je edina pravilna in da zaradi slednjega, ob ponujeni drugačni interpretaciji zakona, ne bi mogel, ne glede na to, da je v rednem postopku odločbo spoznal za pravilno in zakonito, sprejeti v izrednem postopku zadeve v obravnavo in jo presoditi še z drugačnega stališča. V tem je ravno smisel izrednih pravnih sredstev. V pritožbenem postopku se preverjajo pritožbene navedbe v konkretnem postopku, pri odpravi in razveljavitvi oziroma spremembi odločbe po nadzorstveni pravici pa gre za širši nadzor, tako iz stališča konkretnega subjekta, kot tudi enakopravnega obravnavanje drugih subjektov, ki so se znašli v enakem dejanskem in pravnem stanju, kot obravnavani subjekt. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije iz leta 1959 je glede na navedeno po mnenju sodišča neustrezno, saj je urejala situacijo iz 263. in naslednjih členov ZUP/86, v konkretnem primeru pa se presoja uporabo drugega odstavka 88. člena ZDavP-2, 274. in naslednjih členov ZUP pa le v delu, kolikor ZDavP-2 teh vprašanj ne ureja.

13. Glede na navedeno in povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj meni da pogoji iz 1.odstavka 65.člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Tožena stranka naj v nadaljevanju presodi ali je zahteva tožeče stranke po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v danem primeru vsebinsko utemeljena ali ne. Pri tem je upravni organ, upoštevaje četrti odstavek 64. člena ZUS-1, vezan na pravno mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.